Moje
pesmi
brez
naslova
Za
en
sam
trenutek
s
teboj
sem
živela,
zate...
Sedaj
čas
traja,
obmolkne
bolečina.
Govori
tišina,
samota,
ljubezni
več
ni,
kot
tiste
prve
dni.
Dekle
usojeno
ti
ni
bilo,
ker
ponujal
si
ji
le
telo.
Ljubezen
brez
srca,
zate
je
igra
bila.
Razočarana,
laži
me
potiskajo
tja
kamor
si
ne
želim.
Trgajo
me
na
koščke.
Zaprem
se
vase.
Nočem
slišati.
Boli!
Kako
najti
resnico,
če
veš,
da
jo
ljudje
skrivajo?
Ko
me
poljubiš,
čutim
drhtenje
srca.
Ko
me
poljubiš,
čustva
vzplamenijo.
Ko
me
poljubiš,
metuljčki
poletijo.
Ko
me
poljubiš,
poljubov
tvojih
še
želim.
Ljubezen
je
luč
življenja,
mogočen
plamen
srca.
Če v
njej
ni
temnih
senc,
je
sladka
resničnost.
Ljubezen
je
kot
življenje.
Ne
pišem
pesmi
le
zato,
da
se
na
papir
izlijejo.
Pišem
jih
le
zato,
ker
v
srcu
čutim
jaz
tako.
Vidim
mnogo
poti
pred
mano,
ena
pot
je
prava
zame.
Tudi
z
srcem
čutim
jo
lahko,
le
tam
čakaš
ti
name.
Ko
zaspane
oči
zjutraj
odprem,
že
tvoj
zaljubljeni
obraz
uzrem.
Ko
nežno
me
poljubiš,
pobožaš
po
laseh
takrat
vem,
da
nikoli
izgubiti
te
ne
smem.
Nad
mano
je
oster
meč
v
srcu
mi
je
hladno
ne
smem
sedaj
kloniti
nekje
moram
zate
moč
dobiti.
Ko
z
lažmi
prekrijejo
vam
srce,
se v
življenju
odpro
vse
sence.
Takrat
iskreno
vam
rečem,
tega
ne
dopustite
jim.
Ne
zaupajte
prijateljem,
ne
preveč,
ne
premalo
ker
tudi
najboljši
prijatelj
ogoljufati
bi
te
znal.
Rada
bi
na
ves
glas
kričala,
krivico
iz
srca
izkričala.
Prijatelji
zakaj,
izdali
ste
me
zdaj?
Bili
nevoščljivi
ste
mi
sreče?
Prijatelji
zakaj?
Kot
sirena
si
nevarna,
tvoj
pogled
me
omamlja.
Ujel
sem
se
in
nikoli
ne
pozabim
te.
Ti
si
tisto
kar
vedno
želela
sem
si.
O
tebi
sem
sanjala
vse
dneve
in
noči.
Moj
edini
zdaj
si
ti.
A
veš,
da
brez
tebe
živeti
mi
ni.
Žal
predaleč
si,
da
to
iz
oči
v
oči
povedala
bi
ti.
Tako
globoko
in
boleče
le
čutila
sem
ene
misli
nisi
vreden
nočni
črni
ptič!
Ko
se
misel
zaziba
v
sanje,
in
vsa
žalost
potone,
zame
obudiš
se
ti.
Si
večno
moj!
Ko
se
misel
prebudi,
kakor
sanje,
izgineš
tudi
ti.
Snežinka,
tako
nedolžno
bela,
lepa
in
ranljiva,
|
| |
Kontakt - 
