Balaton, Velencei-to in Kis-Balaton

tri jezera na Madžarskem in nekaj malega tudi o njenih ljudeh in njej sami

Za Velikonočne praznike je značilen podaljšan vikend, ker pač Velikonočni ponedeljek ne more biti drugega kot ponedeljek in jih zato velja dobro izkorisrtiti. Mi smo se tokrat odločili za obisk treh madžarskih jezer. Na Madžarskem smo bili vsi trije samo enkrat in še to pred leti na kratkem nakupovalnem izletu v Lentiju. Bili smo kar malo razočarani nad tekstilno in ostalo kramo, ki so jo tam, sicer za male denarce, ponujali poceni nakupov željnim Slovencem in Hrvatom. Madžari so to željo znali potešiti nekako po načelu za malo denarja še manj muzike, začinjeno še s ciganskim šarmom na dveh velikih trgih, prenapolnjenih s stojnicami v očitno zadovoljstvo velike večine tam prisotnih. Za nakup malo boljše 'robe' pa je bilo treba zaviti v resne trgovine in tudi cene so potem postale resne(beri take kot pri nas) in s poceni nakupom ni bilo nič. Zanimivo pri vsej nezanimivosti takih nakupovalnih izletov pa je to, da jih npr. v Moravcih še vedno ponujajo v svoji sicer pestri turistični ponudbi. Očitno gredo kljub povedanemu še vedno dobro v denar.
    Pa naj bo dovolj o tem in začnimo naše Velikonočno odkrivanje Madžarske, predvsem njenih treh od sicer mnogih jezer, ki jih premore ta pretežno ravninska dežela. Od doma smo odrinili v petek popoldne z ne prav prijaznim deževnim vremenom in radijskim obvestilom, da so na cestninski postaji v Blagovici kilometrski zastoji . In smo jo zato ubrali skozi Tuhinjsko dolino na drugo stran Trojan in nato mimo Celja preko Maribora do Lendave, kjer smo bili letos prvi gostje v Kampu Lipa. Odprt je bil namreč prav na ta dan in še to tako, da je bila recepcija v hotelu. Ker smo zaradi vseh kolon na cesti prišli v Lendavo po deveti uri zvečer, smo ostali brez priklopa na elektrčno omrežje. Mož, ki je bil zadolžen za to, je pač odšel domov, ker je kljub predhodnem dogovoru mislil, da nas zaradi slabega vremena ne bo. Imeli pa smo možnost kopanja tja do enajstih zvečer, ki pa je nismo koristili. Po res mirni noči v kampu (bili smo namreč edini gostje) pa smo se naslednje jutro dodobra naplavali v obeh (notranjem in zunanjem) zimskih bazenih, tako da smo se na mejo v Dolgo vas podali dokaj pozno dopoldne. Prehod meje je minil brez zapletov in po prvih nekaj kilometrih je naš 'najst' izjavil, da je tale Madžarska ena sama velika kmetija, živ 'dolgcajt', in da on pa že ne bi mogel tu živeti. Kaj pa bi mestno dete lahko izjavilo drugega, ko pa so bile na obe strani, do koder je pogled segel in še dlje, same njive in skoraj nikjer žive duše. Deževno sobotno dopoldne pač in prve ljudi smo tako začeli videvati šele v Lentiju, prav na zgoraj omenjenih nakupih. Potem pa spet gromozanske njive tu in tam kaka vasica pa kakšen gozd in vsake toliko časa(tudi sredi ničesar) avtobusna postaja, povečini s čakajočimi na avtobus, ki so se vzeli od bog ve kje. Pri nas se skoraj več ne vozimo z avtobusi, če odmislim šolajočo se mladino in mestni promet. Na Madžarskem pa še vidiš cele družine, ki mirno čakajo na avtobus, tudi na postajah sredi ničesar. Po prvih sto kilometrih, prvi vtisi o prometu. Zelo redek in miren, le skozi vasi je treba paziti, ker je izgledalo, da je parkiranje na cesti, pred dovozom do hiš, nacionalni šport številka ena. Nacionalni šport številka dve pa je namakanje trn'kov v kakršne koli že vode ob cesti, z avtom parkiranim seveda tudi na cesti. Drugače pa umirjeni in uvidevni vozniki, kar je veljalo tudi potem še celo našo pot, tako po deželi kot skozi mesta. Seveda, tako kot povsod, z redkimi a obveznimi izjemami v novejših Mercedesih. Ti pa, po sredi ceste skozi naselje najmanj 100 na uro.
    Tako nas je pot skozi kmetijsko pokrajino počasi pripeljala do Balatona, ki ga vsaj po imenu poznamo malo da ne vsi. Mi smo si izbrali za prvi stik z njim južno ali spodnjo cesto, ki vodi naprej proti Budimpešti. Na zemljevidu je narisana precej pri jezeru in med njim in cesto samo železnica, pa je sledilo prvo razočaranje, jezera nikjer(pogleda nanj), samo železnica za železnico pa naselja ali pa drevesa. Naselja po večini, če ne kar vsa, živijo od turizma in so si med seboj podobna kot jajce jajcu in bolj ali manj prepredena z restavracijami zahodnega stila, tablami za McDonald's in njim podobne 'fast food' restavracije, hotele, privat sobe ter kampe. O kakšni pristni Madžarski čardi pa ob cesti ne duha ne sluha. Pa tudi kakega svojega stila gradnje si niso omislili, tako da vsak gradi kakor mu paše in kakor mu verjetno denarnica nese. So pa, po vsej zahodni Madžarski, kolikor smo jo prevozili tokrat in tudi na našem naslednjem obisku, vsaj skozi stanovanjske gradnje, vidne gromozanske socijalne razlike, tako lahko vidiš razkošne vile 'ameriškega' stila, čisto spodobne stanovanjske hiše, ki se jih ne bi sramoval noben 'kranjec', povsem zraven pa lahko komaj še stoji razpadajoča bajta 'socailističnega' tipa. Na zanemarjenem dovozu ali še raje kar na cesti pa razmajan trabant. Precej stavb, tako tistih 'nobel', kot onih manj 'nobel' je tudi naprodaj.
    Pa se vrnimo spet k Balatonu, ker se nam ni hotel pokazati s ceste, smo približno na dveh tretjinah južne obale v naselju Szantod naredili zavoj k bregu, in to ravno tam kjer trajekt vozi na drugo stran na polotok Tihany. Tu sta si zaradi omenjenega polotoka tudi najbliže zgornja in spodnja ali če hočete južna in severna obala(cca 2 Km) in je nekako razumljivo, da prav tukaj vozi trajekt. Poleg malega trajektnega terminala je tudi parkirišče kjer je z malo sreče (beri, če ni tam parkiranih preveč avtomobilov) možno parkirati AD. Sami smo storili ravno to in si čisto od blizu, prvič na naši poti, lahko ogledali Balaton v svoji značilni svetlozelenoumazani barvi. Ugotovili smo tudi, da slovensko ime zanj (Blatno jezero) kar dobro drži. Tudi tu ribiči v svojih značilnih pozah in pa mnogo trsja, ki ga je na obalah Balatona, povsod tam kjer niso uredili plaž, tudi sicer v izobilju. Po sprehodu po pomolih in nekaj 'škljocih' smo se odpravili naprej proti, mestu Siofok(beri Šiofok). Malo pred mestom se lahko tu tisti, ki se jim mudi v Budimpešto odločijo za avtocesto, za kar pa si morajo na eni od črpalk priskrbeti vinjeto. Nam se ni mudilo nikamor in smo zato ostali na navadni cesti. Skozi Siofok, ki je dolgo (na južni obali tudi največje) mesto, z veliko velikimi stolpnicami podobno Šiški, ker pa ima ob cesti tudi stadion je malo podobno tudi Bežigradu, smo se odpravili k našemu naslednjemu cilju, to je proti jezeru Velencei-to.
    To jezero leži nekako na pol poti med Siofokom in Budimpešto, je precej manjše od Balatona, ki ga je v dolžino kar za kakih 80 Km, pa prav tako podolgovato in v dolžino meri le kakšne 11 Km, široko pa ni nikjer več kot kake tri kilometre. Leži pa prav tako kot Balaton nekako podolgem malo nagnjeno proti jugu z vzhoda na zahod. Mere jezera pa držijo le na zemljevidu, namreč uporabne vodne površine je le kakšno petino na skrajnem vzhodnem delu okoli mesta Velence, ki je nekakšen tamkajšnji Portorož in kot tak nam popolnoma nezanimiv. Ves ostali del pa je nepregledno močvirjre, zaraščeno s trsjem in kot tako, raj za race in želve. Je tudi nekakšen rezervat za ti dve vrsti živali, vsaj tako opozarjajo table vzdolž cele spodnje obalne ceste. Mimo jezera vodita sicer obe cesti z Balatona proti Budimpešti. Avtocesta po zgornji ter stara cesta po spodnji strani. Gosteje naseljena pa je le spodnja obala z mestoma Agard in Gardony, ki sta presenetljivo podobna naseljem ob Balatonu in kot taka tudi precej nezanimiva, ter skrajni vzhodni del z že omenjenim mestom Velence, po katerem to jezero nosi tudi ime. Torej spet 'zmešnjava' hotelov, privatnih sob in restavracij 'zahodnega stila', pa picerije seveda tudi ne smejo manjkati, ter par kampov. Vse skupaj pa je kar nekako razumljivo, saj je to jezero nekakšno turistično zaledje mesta Szekesfehervar in razen po velikosti, nikakor noče zaostajati za Balatonom. V mestu Agard pa je kak kilometer in pol južno od obale tudi termalno kopališče s svojim kampom, kjer smo imeli prvotno načrtovano prenočevanje. Dan pa je bil še mlad(okoli pol treh popoldne) in ob sprehodu po obali v mestu Velence, smo žalostno ugotovili, da ne bomo našli niti primerne čarde za kakšno pristno madžarsko kosilo. Ožaloščeni s tem spoznanjem smo se odločili, da jo mahnemo nazaj proti Balatonu, tokrat na zgornjo ali severno obalo.
    Pot nas je vodila skozi mesto Szekesfehervar, ki je, tako na oko, približno veliko kot Ljubljana in ima vse kar imajo veliki. V predmestjih nakupovalne centre od Obi-ja do Spar-a, v centru staro mestno jedro ter obvoznico ter štiripasovne semaforizirane vpadnice. Naj ob tem povem, da se na Madžarskem težko izgubite, ker so ceste zelo lepo oštevilčene, tako na avtokartah, kot na 'prometnih' tablah in smerokazih. Iz mesta proti gornji obali Balatona in naprej proti Avstriji vodi lepa štiripasovnica skozi precej pusto in nezanimivo pokrajino precej podobno 'ameriškemu divjemu zahodu'. Na tej poti do odcepa za Balaton, malo pred mestom Veszprem, je le eno večje in še to industrijsko mesto, po imenu Varpalota, ki pa je vsaj s ceste videti precej bogo z raspadajočim kemijskim(vsaj tako je bilo videti) kompleksom in ogromnimi 'socialističnimi' spalnimi naselji. No po odcepu za Balaton pa se pokrajina precej razgiba in tudi naselja skozi katera vodi cesta že dajo slutiti, da se približujemo turistični destinaciji. In res kmalu uzremo jezero v vsej svoji veličini in spet s svojo značilno umazanosvetlozeleno barvo. Vožnja ob zgornji obali pa je vse nekaj drugega kot naš dopoldanski 'dolgcajt' ob spodnji obali. Cesta se na večih krajih povsem približa obali, je precej bolj razgibana, nudi prekrasne poglede na jezero, in tudi turistična naselja so precej bolj zanimiva, čeravno nekatera tudi tu precej spominjajo na prepozidan Portorož. Tudi na tej obali pa si niso izmislili ali predpisali kakega posebnega stila gradnje in tako tudi tu gradi vsak po svojem okusu. In še bistvena, za nas v tistem trenutku pa kar najvažnejša razlika med obalama: na vsake toliko časa nas je ob cesti v svojo notranjost vabila čarda, vsaka malo drugačna, vse pa s slamo krite. Tako smo še nekaj časa uživali ob pogledih na jezero in se končno vdali vabilu v čardo na polotočku Tihany. Vsaj tako mislim da se imenuje, glede na to da je največja vasica na njem prav Tihany s svojo znamenito cerkvijo z dvema 'turnoma'. Polotok je zanimiv že sam po sebi, je edini malo bolj izrazit polotok na celem jezeru, ima pa tudi dva svoja mikro jezerca(bolje ribnika), ki pa imata, kot se seveda spodobi, tudi vsak svoje ime (Kulso-to in Belso-to). Parkirali smo kar na razširjenem dovozu ozke makedamske ceste, ki se je vila s hriba proti kateremu je kazala tabla za čardo. Po kakih sto metrih lahnega peš vzpona, se nam je res prikazala lepo vzdrževana s slamo krita čarda. Notranjost pa kljub kar razmeroma veliki 'nadjezerski' višini, opremljena povsem v ribiškem stilu. Gospodar je bil po vsej verjetnosti ribič, ker je s sten gledalo precej ribjih trofej vseh mogočih oblik in velikosti, pa tudi precej ribiškega 'orodja' je viselo po stenah. Sledil je prijazen sprejem in dodelitev mize, potem pa jedilni list v Madžarščini in Nemščini. Mi pa v smeh, potem nam je pa mlada 'kelnar'ca', vešča angleškega jezika, prinesla še angleško verzijo, na kateri pa še niso popravili cen, tako da so veljale tiste višje, na nemškem ceniku. No in pojedina se je lahko začela, kaj smo jedli ne znam povedati, bilo je pa okusno in menda pristno madžarsko, vključno s sladico in njihovim domačim vinom. Med vsem tem je v čardo prišel tudi 'muskonter' in začel vleči meh, igral pa je tudi menda pristno madžarsko muziko. In tako se je, proti vsem pričakovanjem, proti večeru počasi stemnilo. Po plačilu računa (poslujejo samo z gotovino in kot zanimivost naj povem, da račun napišejo na roko, tako kot v 'starih' časih pri nas) smo si vzeli še čas za čudovit razgled na jezero z njihove terase in se s polnimi želodci in precej dobre volje odkotalili do AD-ja. Že precej v mraku smo se odpeljali v en sicer redkih v tem času odprt kamp Fured, nazaj v mesto Balatonfured. Pot do tja nas je vodila skozi kraj Tihany mimo znamenite cerkve, ki smo si jo ogledali kar iz AD-ja, parkirišče pod cerkvijo je bilo precej nabito, pa tudi s polnimi želodci se ni nobenemu zares ljubilo kaj več.
    In kako smo vedeli, da je odprt ravno kamp Fured? Že doma sem na netu 'prečekiral' kako je s kampi ob jezerih, ki smo se jih namenili ogledati in bil kar malo razočaran. Našel sem ogromno kampov ob Balatonu, pa le dva odprta v tem času, s tem da so tega v Balatofuredu odprli le dan pred našim prihodom. Eden pa je bil odprt še v mestu Balaton-almadi malo više, torej oba na gornji obali. Ob jezeru Velencei-to je bil tačas odprt kamp v že omenjenih termah v Agardu, najbližji odprt kamp ob jezeru Kis-Balaton pa je bil v termalnem središču Zalakaros. O PZA-jih pa ne duha ne sluha, niti na netu niti na kraju samem. Torej kam drugam kot v kamp Fured. Čeravno odprt komaj dan pred našim prihodom, je že gostil nekaj turistov z AD-ji iz Švice, Avstrije in Nemčije in tudi en nemški par s prikolico je že kampiral tu. Izbrali smo si parcelo zraven sanitarij in ne preblizu in tudi ne predaleč od ostalih gostov ter kar precej hitro zaspali. V sončno jutro nas je zbudilo ptičje petje, od katerega pa sem zastopil samo grlico. Po zajtrku v AD-ju in jutranji kavi na pomladnem sončku pred njim je sledil sprehod skozi kamp in po obali turističnega kompleksa ki mu je pripadal. Kamp sam pa na nivoju, sanitarni objekti sicer starejše zidave vendar čisti in ogrevani. Parcele urejene, travnate v senci visokih dreves in obdane z nizko živo mejo, razvrščene v več cenovnih razredov glede na kvadraturo. Premore pa tudi oskrbovalno postajo za AD ter lasten 'market'. Je pa del večjega turističnega kompleksa z manjšimi hoteli in bungalovi ter več restavracijami. Tudi plaža, tako travnata kot betonska je kar solidno urejena, ima pa tudi del z zelo nizko vodo za brezskrbno igro otročadi. Na sprehodu smo srečali racmana in njegovo soprogo, ki sta se pasla na praznih parcelah, po vodi pa je iz trsja v daljavi, prav počasi in ponosno priplu velik labod, ki se je kasneje v zalivčku za otroke nekaj šopiril nad tam igrajočimi se otroci. Seveda na obali ni manjkalo ribičev, ki so tudi že imeli nekaj ulova.
    Po sprehodu in opravljenih formalnostih na recepciji (plačilo je bilo možno tudi s 'plastiko'), smo jo svežih moči mahnili navzdol po gornji obali proti našemu tretjemu jezeru imenovanem Kis-Balaton(beri Kiš-Balaton)ali po naše Mali Balaton. Pot ob Balatonu(velikemu) je bila še naprej zanimiva in razgibana in tako je padla odločitev, da se na našem naslednjem potepanju, katerega cilj bo Budimpešta, do tja peljemo ravno po tej zgornji obali. Med cesto in jezerom se malo preden le ta zapusti Balaton, dviga kar precej visok hrib s srednjeveškim gradom imenovanim Szigliget, bolje rečeno ostanki gradu ter manjšim naseljem pod njim. Glede na to, da se nam je 'mudilo' na ogled jezera Kis-Balaton in potem namakat riti v terme Zalakaros(vsaj tak je bil plan) in glede na to, da smo se že zmenili, da gremo po tej poti naslednjič v Budimpešto, smo ogled gradu pustili za takrat. Ker pa je tole pisanje vendarle tudi nekakšen opis krajev ob Balatonu in ker se je obisk Budimpešte po tej poti tudi že zgodil (in s tem tudi ogled dotičnega gradu in vasice pod njim), ga bom opisal kar tu. Torej, z glavne ceste kaže tabla na parkirišče pod gradom. Pot do tja pa vodi po ne preveč široki cesti, in malo me je skrbelo kje bom obrnil. Ko pa sem videl iz tiste smeri prihajati avtobus, sem se brez skrbi podal v smer kažipota in po kakem kilometru in pol ali dveh, pripeljal do oblubljenega parkirišča, ki pa je bil skoraj ves v bregu s kar velikim naklonom. In tako sem parkiral na dnu parkirišča, na najravnejšem a tudi najožjem delu le tega, tako rekoč na cesti in do popolnosti mi je manjkala samo še ribiška palica. Pešpot do gradu je bila lepo označena in precej v breg, tudi stopnice so bile vmes in seveda blagajna na pol poti. Vstopnine za oglede kulturnih in naravnih znamenitosti na Madžarskem sicer niso visoke, jih pa kar radi pobirajo. Pa saj je po moje tako tudi prav, da jih in njih vzdrževanje ne financirajo le domači davkoplačevalci pač pa tudi vedaželjni turisti. Razvaline pa kot razvaline, lepo obnovljene(utrjene) pa lepo opremljene s tablami in razlagami v madžarskem, nemškem in angleškem jeziku, tu in tam obnovljena streha, pa grbi, pa dva topa in obnovljen grajski vodnjak(voda je bila tisti čas strateškega pomena in kmalu bo spet) ter seveda maketa taistega gradu. In prelep razgled na Balaton. Vsekakor vredno ogleda, če se že potepate tam okoli. Vasica pod gradom pa je po svoje tudi zanimiva: s cerkvijo, gostilno, prodajalno spominkov in vinsko kletjo. Tudi starinarnica ne manjka, čisto taka taprava, lepo urejena na stari domačiji pod gradom. In že sem ob nekaj sto forintov, možakar je imel namreč na zalogi kar precej starih razglednic (moja slabost ali zbirateljska strast kakor hočete) in posel je bil sklenjen.
    Tako torej, to je bil obisk gradu na poti v Budimpešto, mi pa se vrnimo k Velikonočnemu obisku jezer. Pot naprej proti Kis-Balatonu je mimo zgoraj opisanega gradu vodila nekaj časa še ob jezeru, potem pa se je v slikovitem starodavnem mestu Keszthely ( ne me vprašat kako se bere), ki ga imajo nekateri za glavno mesto Balatona, cesta poslovila od jezera. Preden pa se popolnoma poslovimo od Balatona, naj kot zanimivost omenim lepo urejeno ter dobro označeno kolesarsko pot okrog in okrog jezera. Je pa ob jezeru na ogled tudi po mojem nekaj 'mimo brcnjenih' stvari, kot je naprimer Afriška vas (s te strani malo pred Keszthely-em), pa v Balatonfuredu sem videl, da gradijo Arabsko naselje in še bi se verjetno kaj našlo. No ja, nekaterim je to tudi všeč, pa smo spet pri zgodbi o palčkih.
    Pot pa nas je počasi skozi večinoma poljedelsko pokrajino od zahodnega konca Balatona proti jugozahodu pripeljala do Kis-Balatona. Z glave ceste, ki od Balatona vodi proti Zalakarosu in ni bogve kako široka, je sredi ničesar, ko samo po avtokarti slutiš, da je jezero blizu, smerokaz na katerem piše Kis-Balaton. Opazil sem ga komaj dovolj hitro, da sem še nekako odvil in se zapeljal v smeri, ki je obljubljala jezero. Potem pa, po kakem kilometru, prvovrstno presenečenje. Najprej širok nasip čez jezero, po sredini cesta, na obe strani dovolj prostora za parkiranje pod velikimi cvetočimi vrbami, seveda vse polno ribičev in na vse strani neokrnjena narava. Na koncu nasipa že na povsem na utrjenih tleh pa še eno presenečenje, kapelica in za njo rekonstrukcija temeljev stavbe iz preteklosti. Malo v stran pa še manjša novogradnja. Seveda smo ustavili in ugotovili, da je novejši objekt nekakšen naravoslovni muzej o samem jezeru in življenju, predvsem nekoč in nekaj tudi danes, ob njem. Kapelica pa je kapelica Cirila in Metoda. Za muzejem pa še arheološke izkopanine, ki kot je bilo videti še trajajo. Vstopnina v muzej spet simbolična, v muzeju pa poleg kosti staroselcev makete jezera, veliko 'nagačenih' živali ter fotografij naravnega okolja v katerem živijo, še videopredstavitev. Hm, smo si dejali, ali jo ima sploh smisel gledati, saj tako ali tako ne bomo ničesar zastopili. Pa smo si videopredstavitev vseeno ogledali in zastopili vse. Namreč ves zvočni zapis je bil posnet v naravi in je segal od petja čričkov, preko reganja žab, do 'tuljenja' črede bivolov (nedaleč stran je tudi nekakšen rezervat teh živali), ki so se namakali v niski vodi jezera, čez vse pa še petje nešteto vrst ptic, ki živijo v tem naravnem rezervatu. Res lepa videopredstavitev brez nepotrebnega človeškega govora. Nasploh je to jezero povsem neokrnjeno, brez turističnih naselji, in tudi vasi domačinov so dovolj daleč stran. Leži pa zanimivo, ne kot ostala dva obiskana jezera, vzdolž od vzhoda proti zahodu, pač pa od severa proti jugu in je dolgo kakih 11 in široko največ 2 Km. Je nekakšen madžarski raj za ljubitelje neokrnjene narave in kot tak, rezervat za mnoge ptice, in druge živalske vrste (kačji pastirji, črički itd.), ki so drugje precej ogrožene. Predvsem so pa tu našle domovanje mnoge vrste kanj. In ko smo že pri kanjah, imajo te kanje na jezeru tudi svoj otok. Tako se vsaj imenuje, namreč Kanyavari Sighet (otok kanj). Leži precej južno, kake šest kilometrov od muzeja, z vzhodno obalo jezera pa ga povezuje zanimiv lesen most, samo za pešce. Do razmeroma velikega parkirišča pred mostom, na katerem pobirajo parkirnino, ki je obenem vstopnina na otok, pa z glavne ceste, kak slab kilometer vodi zelo ozka pot. Z osebnimi avtomobili sem se še nekako srečeval, ne vem pa kako bi se izteklo srečanje z nemškim AD-jem, ki sem ga kasneja videl na tem parkirišču. Nismo pa bili mi in Nemci edini tujci na otoku, tu smo srečali tudi Francoze in neke skandinavsko govoreče ljudi. Ja dober glas res seže v deveto vas. In tako smo se na otoku povspeli na dva lesena stolpa(nižjega in višjega) in se razgledali daleč na okoli po res enkratno ohranjenem jezeru. Sprehodili smo se tudi po delu učne poti, ki na vsake toliko časa ponudi tablo s slikami raznih ptic, in tudi drugih živali ki tu žive. Na žalost so bila imena samo v madžarskem in latinskem, kratki opisi pa samo v madžarskem jeziku. Tako smo bolj ugibali kdo je v resnici kdo na sliki in se pri tem tudi sila zabavali. Celo naš 'najst' je dejal, da je tukaj pa res lepo in da se je vendarle splačalo na izlet.
    Po dovolj veliki dozi neokrnjene narave pa nas je že počasi začelo vleči v Termal kamp Zalakaros. Termalni kompleks leži kake 4 Km zračne linije od južnega konca jezera, vendar je od 'Otoka kanj' po cesti do tja kar dobrih 12 Km. No v Zalakarosu pa je sledilo razočaranje, Termal kamp Zalakaros ima termalno le ime, drugače pa je od javnega termalnega kopališča oddaljen kak kilometer in pol. Bil pa je kljub temu razmeroma poln, predvsem Nemcev in Avstrijcev in na sicer lepih praznih parcelah je bilo v večjem delu zapičena tabla 'rezervirano'. No prazno parcelo je bilo kljub temu še moč najti. V njegovi neposredni bližini (kake 300 m od recepcije) je sicer hotel s termalnim bazenom, vendar zunanjih gostov, kadar je poln (in v našem primeru je bilo tako) ne spuščajo notri. S tem spoznanjem in pogledom na zemljevid, ki je obljubljal kamp v Lendavi (z vsemi bazeni hotela Lipa na razpolago), le kakih 70 km od tu, smo se odločili, da jo takoj mahnemo prav tja. Po slabih dveh urah vožnje, od Zalakarosa skozi mesto Nagykanizsa, naprej proti mestu Letenye in navzgor ob madžarsko-hrvaški in nato madžarsko-slovenski meji, smo preko mejnega prehoda Pince, prišli nazaj v sam kljun naše domovine in se ponovmo namestili v kamp Lipa v Lendavi. Nismo pa bili več edini gostje, pač pa smo si kamp prijateljsko delili z Nemci in Avstrijci (skupaj z našim, štirje AD-ji). Zvečer smo veselo namakali riti v bazenih hotela Lipa, vajo ponovili še naslednje dopoldne, ter se po popoldanskem ogledu Lendavskega gradu (žal le zunanjosti, muzej pa je ob nedeljah in praznikih zaprt - kako značilno za našo deželo) počasi vrnili v Ljubljano.
    Tako torej, to je bil naš velikonočni izlet na Madžarsko ter tri njena jezera. Postregel nam je tako s pozitivnimi (neokrnjenost narave Kis-Balatona, prijaznost ljudi, neverjetna umirjenost udeležencev v prometu), kakor tudi z nekaj negativnimi spoznanji (nič kaj pristno madžarski, pa preveč zahodnjaško skomercializiran pristop do množičnega turizma ob ostalih dveh jezerih), o naši pred dobrim desetletjem še za železno zaveso skriti, potem pa na hitro prozahodno razvijajoči se vzhodni sosedi. Za nas tri, ki smo se prvič podali na Madžarsko, prav gotovo dovolj zanimiv potep.

Web Hit Counters