Toscana z Elbo
O Toskani je bilo že vsepovsod veliko napisanega, tako da je težko dodati kaj novega. Menda je od turistov najbolj oblegana 'taljanska destinacija. Zgodovina ter njeni junaki, lega z mediteransko klimo plus dober marketing pač naredijo svoje! Tudi mi se ji nismo mogli upreti in se tako tja podali v drugem tednu julija v upanju, da bo gneča še nekako znosna.
In smo šli, v petek, 9. julija malo prej iz službe in direkt na AC do Firenc. Premik je potekal brez večjih problemov, le cesto med Bolonjo in Firencami so na več mestih obnavljali, malo pred Firencami pa smo doživeli cca. pol urni zastoj, potem pa po polžje po obvoznici do izvoza Firenze-sud. Firence imajo seveda tudi PZA-je, a ker smo nameravali ostati več, kot le čez noč, smo že doma izbrali kamp Michelangelo, predvsem zaradi njegove odlične lege. Opis, kako najlaže do njega, sem 'snel z neta' in vozil po njem, ter se, na križišču takoj za mostom, ko smo drugič prečkali Arno, močno usekal. Zgrešil sem smerokaz za Viale Michelangelo in ulice so postajale vse ožje in potem enosmerne in že smo bili pri prvi znamenitosti (Ponte Vecchio). Potem pa mimo palače Pitti in kar nekaj časa ja trajalo, da sem nas spravil iz labirinta ozkih enosmernih ulic. Da o začudenih pogledih pešcev, po večini turistov, niti ne govorim, o skuteristih vseh spolov, velikosti in starosti, ki so švigali mimo nas po desni in po levi, pa tudi ni vredno izgubljati besed. Tako smo si za začetek doberšen del mesta ogledali kar z naše Bolhce, potem pa le našli cesto (Viale Gallileo), ki je obljubljala Piacale Michelangelo in naš kamp pod njim, sicer povsem z druge smeri, pa vendarle. Cesta je bila zaradi večerne prireditve na omenjenem trgu sicer zaprta, a Camping Michelangelo je bil magični besedni par in redarji ter policisti so nas veselo spuščali naprej in nas pripeljali takorekoč na sam vhod kampa, ki ima samo dve zvezdici, kar je kar realna ocena. Na vhodu nas je ustavil 'staff' (tako mu je pisalo na majici, ki jih vsi tam zaposleni prav ponosno nosijo) in napotil na recepcijo. Po opravljenih formalnostih (dobili smo tudi zemljevid Firenc in obilico propagandnega materijala) nas je drugi 'staff'' na vespi, mi pa z Bolhco za njim, odpeljal, na sicer lep prostor, vendar nam je razložil, da naj parkiramo tako, da bo poleg nas lahko stisnil še en AD. Nemalo začudeni, prostora je bilo seveda samo za en AD s tendo, smo ga ubogali in zapeljali Nizozemcem takorekoč na tendo. Le ti niso nič protestirali in naslednje jutro odšli. Prva lekcija: Kimaj in potem naredi po svoje! Tako so naredili Nemci z AD-om, ki so prišli za nami, zasedli prostor za tri AD-je, in vse tiho je bilo. Kamp leži v nasadu oljk, ki rahlo visi, tako da so skoraj vse parcele tudi vsaj malo nagnjene in so 'kajle' več kot dobrodošle za dober spanec. Kamp ima tudi lepo založeno trgovino z vso potrebno in nepotrebno kramo, še posebej dobro pa so založeni s paleto toskanskih vin. Nad trgovino je Snack bar z nekakšno kvazi picerijo in sledi druga lekcija: Če že nočeš kuhati sam, nikakor ne jej v kampu! Namreč tisto, kar naj bi bila pica Calzone, je dejansko call-stone (trdo kot kamen in popolnoma brez okusa). Poleg bara je Internet point, za vse, ki niti na dopustu ne morejo brez 'spleta'. V neposredni bližini je tudi dovolj sanitarij, ki jih redno čistijo, so pa vsa na enem mestu in tisti, bolj oddaljeni, kar precej prepešačijo do njih. Seveda je tu tudi oddelek za čiščenje kemičnega wc-ja (dostopen samo peš). Postaja za izpust odpadne vode pa je povsem na dnu kampa, medtem ko lahko svojo cev za dolivanje sveže vode priključite na eno izmed številnih pip, ki so lepo razporejene po celem kampu. Med 24:00 in 7:00 je prepovedan promet za vsa vozila. Kamp je odprt celo leto, trgovina pa samo od marca do novembra.
V sončno soboto smo se, vsaj za nas, zelo zgodaj zbudili (tam malo po osmi uri) in po dopoldanski kavi odpešačili na Michelangelov trg, od koder je enkraten pogled na spodaj ležeče mesto. Na trgu se je trlo turistov, zato smo se kaj hitro spustili v mesto, kjer pa, z izjemo trga pred katedralo Duomo, niti ni bilo pretirane gneče. Samo staro mestno jedro je zanimivo, kot meni pač vsa stara mesta, kakšnega posebnega vtisa, ki bi me še vlekel tja, pa name ni naredilo. Kaj vse smo videli ne bom našteval, ker fotke povedo več ali manj vse. V enem od mnogih 'turinfo' birojev, smo si proti plačilu priskrbeli kar zajeten (111 strani) vodnik po Toscanskih mestih z naslovom Firence Pisa Siena San Gimignano. Okrog štirih smo se povzpeli nazaj na Michelangelov trg (tokrat tam ljudi skoraj ni bilo) z namenom, da si privoščimo dobro kosilo v restavraciji Ritrovo Michelangelo nasproti kampa (obetajočo reklamo smo dobili ob našem prihodu na recepciji kampa). Huda napaka, kot večina restavracij v Toskani in tudi drugje po Italiji, tudi ta začne (kjub tako rekoč vrhuncu turistične sezone) obratovati šele ob sedmih zvečer. Spodaj v mestu smo sicer videli nekaj odprtih restavracij, ker pa ni bilo zagotovila, da ob tej uri delujejo tudi kuhinje, in še bolj zato, ker se nam ni dalo spet nazaj (kuhati pa se nam tudi ni ljubilo) smo šli jesti kar v kamp, v že omenjeno kvazi picerijo. Obed je bil seveda daleč od gurmanskih užitkov, a ker prazen žakelj ne stoji pokonci ni bilo druge. Do večera je bilo še kar nekaj časa in ker v kampu tudi ni bilo kaj pametnega početi, smo se odpravili še na ogled parka Giardino di Boboli. Pa si ga nismo ogledali, namreč ko smo prišli do obzidja po klancu navzdol z Michelangelovega trga, je ob njem vodila strma pot daleč navzgor. Po kakšnih tristo metrih vzpona pa smo srečali dva precej izmučena Angleža, ki sta nam razložila, da tu gor ne pridemo do vhoda v park in da je treba daleč na okoli do Piazzale della Porta Romana (več km !?!) in smo se obrnili nazaj v mesto in pustili vrtove za kdaj drugič. Zvečer smo si privoščili še malo romantike na stopnicah Michelangelovega trga, ki je takrat, prav zaradi čudovitega pogleda na osvetljeno mesto, precej obiskana točka.
V nedeljo dopoldne smo družno ugotovili, da imamo Firenc za letos dovolj in smo se odpravili proti Sieni. Na recepciji kampa je možno plačilo s plastiko le, če račun presega 100 evrov in ker ga naš ni, smo bili ob gotovino. Se pa nima smisla prepirat, ker imajo A4 obvestilo o tem nalepljeno direkt nad blagajno. Dali pa so nam tudi kupon za 10% popusta ob obisku kakega kampa iz priložene brošure združenja kampov Magic Italy, ki mu pripada. Preden smo zapustili mesto, smo še natočili nafto, kar pa ni bilo ravno tako enostavno, kot se sliši. Ob nedeljah so namreč odprte le popolnoma avtomatizirane črpalke brez osebja. Na prvi taki nam avtomat nikakor ni hotel vzeti 'eurocarta'. Sem bil že skoraj malo užaljen, pa me je 'taljanka na sosednji 'pipi' potolažila, da tudi njej ne 'potegne' in smo šli na naslednjo. Tudi tam nič sreče s plastiko, je pa avtomat 'goltal' evro bankovce, tako da smo si pomagali z njimi. Potem smo hitro našli lokalno cesto, ki preko dežele Chianti povezuje Firence s Sieno.
Tako opevana pokrajina je sicer lepa, ni pa nič tako hudo posebnega. Precej spominja na naš Kras, Vipavsko dolino in Brda, le da so posamezni vinogradi in nasadi oljk mnogo večji in je gostota naselji mnogo manjša. Vse to daje slutiti, da so tudi kleti njihovih vinogradnikov precej večje od naših, ki zaradi svojega znamenitega Chianti classico (trpko rdeče vino), upravičeno slovijo daleč na okoli. Je pa v zadrugo registriranih proizvajalcev Chianti classica, ki vsako leto proizvede 30 milijonov steklenic tega vina v vrednosti 500 milijonov evrov, trenutno vpisanih več kot 580 italijanskih vinogradnikov. Poleg Chianti Classica pa so tu doma še Brunello di Montalcino, Vernaccia di San Gimignano, Nobile Montepulciano in še nekaj drugih. Če ste hudi ljubitelji tega vina, pa pohitite v Chianti, namreč strokovnjaki so napovedali, da bi se lahko v tem vinorodnem okolišu čez 50 let za dve stopinji povišala povprečna temperatura zraka, zaradi česar bodo vinogradi vse bolj izpostavljeni napadom parazitov. Podnebje Toskane bo vse bolj podobno podnebju Severne Afrike: vročina, suh zrak in nalivi bodo spremenili izvirni recept Chianti classica, ki ga je v 19. stoletju ustvaril baron Bettino Ricassoli. Odstotek alkohola, barva in vonj vina bodo postali vedno bolj podobni sicilijanskim vinom. Po Chianti classico pa se bomo (tako znanstveniki) vozili v Nemčijo, kjer zdaj proizvajajo Črni Pinot. Tam bodo čez 50 let menda idealni podnebni pogoji za proizvodnjo tistega, kar danes imenujemo Chianti, za proizvodnjo Šampanjca ali vina Bordeaux, pa na jugu Anglije. Kaj pa, če je vse to res?
Na poti skozi Chianti se nam je še najbolj vtisnila v spomin slikovita vasica, mogoče že kar trg z imenom Castellina in Chianti, kjer so imeli nekakšen lokalni praznik z veselico. Seveda se je vse dogajalo takorekoč na glavni cesti in kar nekaj časa je trajalo, da smo se z našo Bolhco prerinili skozi množico. Le to so, glede na količino ob cesti parkiranega 'pleha', poleg domačinov, sestavljali tudi gostje iz bližnje in dalnje okolice. Parkirati, jasno, da ni bilo mogoče nikjer in tako je veselica ostala brez nas.
Počasi smo 'priplužili' do vznožja Siene, kjer je tabla obljubljala PZA. Res veliko parkirišče je bilo polno, pa ne AD-ov pač pa avtobusov in osebnih atomobilov in parkirati smo morali zunaj pred rampo, na našo srečo v senci orjaških dreves! In spet pot pod noge in po klancu navzgor v staro mestno jedro, ki čepi na treh gričih, obdano z mogočnim obzidjem, ki skupaj meri kar sedem kilometrov. Oboroženi s tiskanim vodnikom smo se podali proti mestnim vratom in 'mastno' zgrešili. Pa nič zato, do starega jedra smo prišli mimo opečnate bazilike San Domeniko. Mesto samo, pa izžareva nekakšen notranji mir, deluje, kot da se preveč ne meni za turiste, povsem v nasprotju s Firencami. Ozke ulice so me takoj navdušile (precej spominjajo na naš Piran). Na stenah hiš so visele zastave in ulične svetilke različnih barv, ki označujejo pripadnost 'contradi'. To so nekakšni kvarti na katere se deli mesto in teh je v Sieni kar 17. Dvakrat na leto (2. julija in 16. avgusta) se ponosni pripadniki 'contrad' pomerijo na konjski dirki imenovani Palio (nekakšnih viteških igrah) na trgu Campo. Mi smo igre žal zgrešili le za dober teden, ker sem čist' navaden Tonček in nisem naše poti nič naprej študiral, a naš naslednji obisk Siene bo prav gotovo tempiran na Palio.
V eni od malih trgovinic smo se oborožili z domačimi toskanskimi piškoti in jih na strmih stopnicah za katedralo Duomo, v njeni senci ter v družbi nekaj turistov in mnogo več golobov, zadovoljno glodali. Ves čas sprehajanja po skoraj praznih ulicah, sem se spraševal, kje so vsi tisti silni turisti, ki so z avtobusi parkiranimi spodaj pod mestom, zasedli PZA. Pa ne zato, ker bi jih kakorkoli pogrešal, ravno nasprotno, prav všeč mi je bilo tako, le firbec me je matral. Odgovor sem dobil po piškotni malici. Na trgu pred mogočno, v bel marmor zavito katedralo Duomo, se je trlo ljudi, nekaj pa se jih je sončilo na trgu Campo. Ta trg je res nekaj posebnega s svojim nagibom ter čudovitim vodnjakom in kar nekaj časa smo se zadržali na njem. Staro mesto smo, kot se spodobi, zapustili skozi mestna vrata(Porta Ovile), potem pa z Bolhco do San Gimignana.
Mali 'taljanski Manhattan na manjšem griču ima, poleg stolpov, ki so menda služili le bahanju njihovih ponosnih lastnikov, vse kar imajo veliki, tudi mestna vrata in Museo della Tortura. V času našega obiska, v nedeljo popoldne je bilo za naš okus tudi mnogo preveč obiskovalcev, namreč gneča, tako na parkiriščih pod mestecem, kot na 'promenadi' je bila neznosna. Nima pa, vsaj pred sedmo zvečer ne in kot cela Italija, ene poštene 'oštarije', le pico na kose (Pizza a taglio) lahko kupiš na vsakem vogalu. Ker pa dežele Chianti, nikakor ne kaže zapustiti brez vsaj nekaj buteljk, sem bil vesel številnih trgovinic s tovrstno robo. Ker so mi rdeče prepovedali 'dohtarji', sem si zato omislil belo (Vernaccia di San Gimignano), ki ga tu ponujajo po precej zmernih cenah (10 evrov za tri flaške). Takole bom napisal (imajo pa tu seveda naši vrli palčki svoje prste vmes): tale Vernaccia je sicer všečno vino, mene je malo, ampak res čisto malo, spominjalo na kakšno dobro Malvazijo s slovenske Istre, ampak za Sivi pinot z Brd ali koperskega zaledja, ga pa ne menjam za noben denar. Tule moram poudariti, da nisem kakšen hud poznavalec vin, le tu in tam rad kakšen kozarček dobrega zvrnem.
In tako smo se z polnimi zalogami vina in praznimi želodci, v upanju da ob cesti naletimo na kakšno domačo 'oštarijo', odpravili proti Vinči. Pa smo se močno ušteli, na celi poti (cca. 50 Km) ni bilo ene odprte 'oštarije'. Pred neko restavracijo, smo sicer videli parkirane tri avtomobile in se seveda ustavili, misleč, da so to gostje, pa smo kaj hitro ugotovili, da so to avtomobili natakarjev, ki so že slabo uro pred odprtjem kuhinje hiteli s pripravami miz. Čakati se nam seveda ni dalo in smo jo mahnili naprej in nekaj pred sedmo 'priplužili' v Vinčo (Vinci), takoj našli PZA, do katerega vodijo lepo postavljene table in se odpravili na ogled Leonardovega muzeja. No, vsaj tako smo mislili, pa je bil muzej žal že zaprt (odprt vsak dan med 9:30 in 18:00). Tako, če že nismo videli muzeja, smo pa vsaj takoj našli restavracijo in picerijo Leonardo in ob sedmih že sedeli za mizo! Bili smo (po več slabih iskušnjah s picami po Italiji) prav prijetno presenečeni nad izborom in potem tudi kvaliteto le teh, tako da, če že hočete jesti pico v Italiji, to počnite v Vinči, pri Leonardu. Polnih želodcev in zadovoljnih duš smo se še malo sprehodili po večerni Vinči, ki je prav simpatično staro mestece. Seveda živi predvsem od spomina na svojega genija, katerega rojstna hiša, pa ne stoji v mestecu, pač pa v tri kilometre oddaljeni vasici Anchiano. Torej še ena 'zgodovinska laž', Leonardo da Vinci, je v resnici Leonardo da Anchiano. Kakorkoli že, nam (predvsem 'najst' je hudo navijal za premik, ker se mu je že zelo mudilo na Elbo) se za ogled muzeja in rojstne hiše ni dalo čakati na naslednji dan in smo se odločili za 'nočni skok' v Piso.
Tako smo tam okrog enajste zvečer po hitri, a precej dotrajani 'nacionalki' FI-PI-LI prispeli v Piso, z več sreče kot pameti našli kamp Torre Pendente in malo pred polnočjo utrujeni popadali v postelje. Dotični kamp smo, seveda spet zaradi njegove odlične lokacije, izbrali že doma. Od Piazze del Duomo, z znamenitim poševnim stolpom je oddaljen vsega 800 metrov. Dopoldne smo si kamp tudi malo bolj detaljno ogledali. Zakaj so ga ocenjevalci okitili le z eno zvezdico, mi še danes ni jasno. Res je, da z dveh strani meji na nekakšne 'fabrike', z ene pa na pašnik ovac, ampak ima pa vse, kar imajo veliki in v primerjavi z Michelangelom iz Firenc celo več. Sanitarni objekti so na treh lokacijah, redno čiščeni in topla voda ni problem. Sanitarna postaja za AD je lepo dostopna, kemični WC pa lahko izpraznite tudi v posebnem oddelku sanitarij. Kamp ima lastno trgovinico, ki pa ni bogve kako bogato založena, zato se je, ob povečanih potrebah po oskrbi, pametno odpraviti cca. 500 metrov proti mestu, v velik market, kjer je tudi mesnica. Kamp ima dve restavraciji, ena je poleg manjšega bazena, v katerem se lahko osvežite. Restavracije, zaradi slabih izkušenj iz Firenc, nismo testirali. Na recepciji vas, po običajnih formalnostih, založijo z reklamnimi materijali, na avto obvezno 'napopajo' svojo nalepko in vas spustijo naprej v kamp.Vse poti so speljane tako, da ni slepih ulic in si zato lahko v vožnji skozi kamp sami in v miru najdete parcelo, ki vam ustreza. Pa ne gre preveč komplicirati, ker so skoraj vse v senci, če ne naravni, pa umetni, po ravnih tleh pa, malo trava malo pesek. Odprt je od 1. 4. do 15. 10. Plačilo storitev pa je možno tudi s plastiko (Eurocard preverjeno, za ostale pa se pozanimajte ob prihodu, da ne bo nepotrebnih presenečenj in slabe volje). Tudi tu dobite kupon za 10% popusta ob obisku kakega kampa iz združenja, ki mu pripada. Čisto po 'taljansko seveda ni član Magic Italy, kot Michelangelo iz Firenc, pač pa združenja Magic Europe.
Sledil je ogled mesta, najprej seveda Piazze del Duomo s poševnim stolpom, katerega temelje so pred leti toliko sanirali, da za precej bogate (beri oderuške) denarce, nanj spet lahko spuščajo turiste. Gneča je bila ogromna, kiča na stojnicah še več, vsake toliko pa še črni prodajalci 'Rolex' ur, za evro po kosu. Skratka kot pr' norcih, je pa zanimivo, da turisti skoraj ne zaidejo drugam v sicer simpatično staro mesto. Mi smo seveda naredili en lep sprehod ob reki Arno, pa čez most in počitek v čudovitem malem parku, povsem na drugem koncu mesta. Obiskovalcev v parku skorajda ni bilo, le tu in tam kak zaljubljen par, prav pomirjujoče, ni kaj. Potem pa so se oglasili želodci in spet smo bili pri nam ne preveč ljubi športni disciplini, imenovani 'najdi oštarijo'. Pridružili smo se študentariji, ki jo je v mestu neverjetno veliko, v eni 'kao' restavraciji (o klasičnih 'oštarijah' z delujočo kuhinjo pred sedmo zvečer seveda ni govora), ki poleg pijače, na vrtu pred eno od univerz, ponuja tudi pizze, bruscette in foccacie. Tokrat smo se odločili za 'fokače' in jih v senci ob hladni pijači in ob burnih razpravah študentov prav počasi pospravili. Mimogrede smo ujeli tudi debato o potresu v Sloveniji (kasneje smo ugotovili, da je šlo spet za nesrečno Posočje). Potem še malo po mestu in prav počasi proti kampu. Ustavili smo se še v prej omenjenem velikem marketu, cca 500m pred kampom in ker smo imeli 'taljanske kuhinje' počasi dovolj, smo se oskrbeli tudi s svežim mesom in si zvečer omislili piknik v kampu.
V torek pa na Elbo, na zaslužen dopust (izjava našega 'najst, ki ga je štiridnevno potepanje po toskanskih mestih popolnoma zdelalo). Transfer mimo Livorna in naprej po obalni cesti ('nacionalka' z več ali manj vseskozi dvema pasovoma v eno smer, le tam, kjer se čisto približa morju, se zoži) do Piombina je minil brez posebnosti in malo pred eno smo že čakali na trajekt. Karte smo kupili v leseni baraki ob cesti, precej pred Piombinom, ki je nase opozarjala z veliko tablo Moby Line. Tam zaposlena 'teta' mi je ob mojem podatku o dolžini 6 metrov brez 'biciklov' predlagala, da le te zložimo v AD in tako prihranimo nekaj evrov, ker je menda vsak nadaljni meter zelo drag. Lepo sem ji razložil, da nimam kam z bicikli, ona pa meni karto za 6 metrov (46.15 evrov) in da naj se, če kdo kaj vpraša, delam 'Francoza'. Pa ni bilo panike, namreč nihče ni nič spraševal o dolžini in po dobri uri smo že bili na Elbi v Portoferraiu. Najprej smo se zapodili na panoramsko cesto okoli Monte Capane (1018 m nad morjem, na nekaterih kartah 1019 m ), ki se praktično z morja (Marciana marina), v nekaj serpentinah dvigne 408 metrov nad morje (simpatično mestece Marciana) in se potem spusti najprej na kakšnih 100 - 50 m in potem nazaj na nič (Marina di Campo). Cesta je lepo vzdrževana in ponuja krasne poglede na morje in tudi Korziko v daljavi. Na vsake toliko so parkirne 'ploščadi' opremljene z informativnimi tablami, da človek lahko tudi prebere kaj gleda.
Še malo gor in dol in prispeli smo v Lacono in se namestili v kamp Lacona Pineta. O kampiranju na Elbi sem že modroval, zato se bom tule omejil več ali manj na kolesarske izlete, ki sem jih s Klavdijo ali tudi kar sam spravil skupaj. Najst je bil vseh 12 dni, kolikor smo bivali na Elbi, na zasluženem dopustu in se je udeležil le enega peš vzpona na hrib nad kampom, drugače pa je čez dan malo lenaril, malo 'skate-al', se namakal in zvečer hodil v 'life'. Preden pa gremo na izlete, še nekaj podatkov o Elbi. Otok se razprostira na 224 kvadratnih km in ima 147 km po večini težko dostopne obale. Je precej gorat, višji na zahodu, malo nižji na vzhodu. Rastlinje pa tipično mediteransko, s poudarkom na kaktusih in oleandrih, vseh barv in velikosti. Več mest je umaknjeno visoko nad morje (tam so se prebivalci v preteklosti očitno počutili varneje). Mesta in vasice povezuje 204 km cest, ki gredo po večini gor-dol (veselje za kolesarje), klasičnih ravninskih obalnih cest, prav ob morju, je zelo malo. Ob cestah je 13 bencinskih servisov, lepo razporejenih, tako da z gorivom ne bi smelo biti panike. Na otoku je tudi manjše letališče. V kar številnih izposojevalnicah pa je možno, po čisto zmernih cenah najeti vse od kajaka do avomobila srednje klase. Tu živi cca. 27.000 prebivalcev v osmih občinah, ki po večini živijo od turizma, oljarstva, vinogradništva in lončarstva. Nekaj je tudi rudnikov in kamnolomov, ki pa jih počasi opuščajo in zapirajo. Imajo pa samo dve avtohtoni vrsti vina: (vsaj kolikor sem sam uspel dognati iz ponudbe po trgovinah, 'vinjarnah' in lokalih) Elba bianco in Elba roso, sicer različnih proizvajalcev v različnih cenovnih razredih. Tudi to, sicer lepo pitno vino (Elba bianco), malo spominja na dobro malvazijo s slovenske Istre. Imajo pa ljudje vključno s turisti, tu eno, meni težko razumljivo navado. Cel dan se nekje skrivajo ali pa ležijo na plažah tipa 'kot pr' norcih', potem pa se ob sedmih zvečer vsi, kot da bi bili zmenjeni, spravijo na ceste, v 'štacune' in 'oštarije', da je potem tam 'kot pr' norcih' in to vse do poznih večernih ur. Tako otok, razen v Portoferraiu, kjer je vseskozi direndaj, zaradi tu locirane glavne luke, čez dan izgleda, kot izumrl in je kolesarjenje tudi po glavnih cestah varno in pravi užitek (če seveda odmislimo vročino, ki pa je suha in se jo da, seveda z mnogo zaužite tekočine, čisto lepo prenašati). Le tu in tam srečaš kakega turista, ki (še) ni podlegel nepisanemu pravilu obnašanja in kakega norega kolesarja seveda.
Za aklimatizacijo smo se tako najprej spoznali z Lacono in njeno bližnjo okolico, malo z bicikli in malo tudi peš. Zaspana vasica z zelo redko posejanimi hišami, simpatično cerkvico na hribčku in nekaj hotelčki, trgovinicami, bungalovi, privat sobami in seveda številnimi kampi. Kraj živi predvsem od turizma, na terasah restavracij zvečer po večini igrajo živo glasbo in to tako, da nekaj skupin in posameznikov rotira in tudi če vsak večer sedite na isti terasi, počasi zaužijete vso tovrstno ponudbo. Za mlajšo mularijo imajo nekakšen lunapark z animatorji, za malo starejšo pa še lokal z igralnimi avtomati in tudi pravi 'disco' ne manjka. Nad vasjo, še bolje, nad kampom Stella Mare, se dviga hrib s katerega je lep razgled daleč na okoli. Od tu se vidi tudi na Monte Capano, vendar pa morate imeti srečo, namreč vrhovi gora so večji del dneva ujeti v oblake, s katerih pa nikoli ne pada dež (no ja, vsaj tako je bilo ves čas našega bivanja na Elbi).
Na drugo stran gre cesta naravnost in zelo strmo v breg na 'prelaz' Recisso cca. 240 m nad morjem, ki je na zemljevidu obljubljal najbližji dostop do Napoleonove vile, v vasi San Martino. Žal le na zemljevidu, namreč cesta s prelaza do San Martina je zaprta za vse, tudi kolesarje (vojaško območje). Tega s Klavdijo seveda nisva vedela in kar kaka dva kilometra po makadamski cesti sva že bila od glavne ceste, ko naju je na to opomnila spuščena rampa in opozorilna tabla. Huda vročina, nad nama cerkvica Santa Lucija in nekaj hiš (bolje vikendov) malo nazaj, ni obetalo prav veliko. A ni bilo drugega kot nazaj in vprašat, če je kje kakšna bližnjica do San Martina. Prav veliko sreče nisva imela, v nekem vikendu sva ob dolgem čakanju in lajanju njihovega psa, le pričakala starejši nemški par, ki nama je razložil, da ni druge, kot nazaj na glavno cesto, se spustiti do Portoferraia in potem nazaj spet malo navzgor do Ville Napoleonice. In prav to sva potem tudi naredila in kar precej 'zmahana' prišla do vile. Neverjetno, kako je Elba znana prav po Napoleonu, ki pa je tu živel le 10 mesecev. Leta 1814 so bili namreč Francozi siti vojn in so brez uspeha silili Napoleona, naj sklene mir s sovražnikom, ki je že prestopil francoske meje. Bonaparte pa nič in je bil potem zaradi svoje trme, vojaško poražen in pregnan na Elbo. 1815 je pobegnil iz konfinacije (le kaj hidiča mu je manjkalo na Elbi ?) in za sto dni še enkrat zavladal v Franciji, potem pa ga je Wellington porazil pri Waterlooju. Napoleon je postal angleški ujetnik, deportirali so ga na otok Sv. Helene, kjer je 1821 tudi umrl. Je pa v teh desetih mesecih neprostovoljnega, a povsem razkošnega bivanja na Elbi, tu pustil svoj pečat z dvema zgradbama in sicer s svojo mestno hišo "Villa dei Mulini" v Portoferraiu in poletno rezidenco (danes imenovana Villa Napoleonica) v San Martinu. Obe zgradbi na otoku in tudi vse ostalo, kar je povezano z njim, danes Elbanini na veliko tržijo in marsikaterega turista na otok zvabijo ravno zaradi Napoleona.
Po ogledu Ville Napoleonice, ki je razdeljena na zgornji bivalni in spodnji 'bahaški' del v katerem je shranjena glavnina muzejske zbirke, sestavljene s predmeti, ki kakorkoli spominjajo na Napoleona, sva si na parkirišču pod njo, v 'kiosk' restavraciji, privoščila kosilo v obliki bruscette, poplaknjene s hudičevo drago flaško vina Elba bianco. Po tako pridobljeni novi energiji in ob dejstvu, da je bil dan še mlad, sva se odpravila še na izlet v Porto Azzurro, ki je od San Martina oddaljen kake 14 kilometrov pretežno ravninske ceste (le ta pelje tudi mimo igrišča za golf, kjer si lahko spočijete oči na edini zares zeleni travi na otoku). Je pa Porto Azzurro prav simpatično malo obmorsko mestece s svojo marino in velikim trgom pred njo. Vsepovsod je polno restavracij in po osvežitvi v eni od njih, sva se počasi odpravila nazaj proti Laconi.
Po tednu dni je bilo tudi Klavdiji dovolj izletništva in prestavili smo se v veliko bolj miren kamp Stella Mare, kjer smo se lahko prepustili počitniškemu lenarjenju. Sam sem sicer še, tako nekako vsak drugi dan, z biciklom kolovratil na okoli in obiskal mesta Capoliveri, Rio nell'Elba, Rio Marina ter Cavo, ki so vsak po svoje zanimiva in vredna obiska, razen mogoče Cavo, ki razen marine in meni povsem odbijajoče umazanorjavoprodnate plaže, res ne ponuja ničesar. Na svojih kolesarskih 'pohodih' pa sem videl tudi nič kaj razveseljive prizore opuščenih rudnikov, z razpadajočo infrastrukturo in globoke rane, tako opuščenih, kot tudi še delujočih kamnolomov. Zgodilo se mi je tudi, da nisem mogel naprej zaradi spuščenih ramp in velikih opozorilnih tabel o privat lastnini. Ena taka me je obrnila nazaj precej na začetku makadamske ceste, ki po kartah edina vodi na rt Capo di Stela. Neosvojena je ostala tudi Monte Capana, imel sem pripravljene tri scenarije, po enem, sem se že resno zanimal za najem Pande, s katero bi šli vsi trije do postaje gondole (531 m. nad morjem) med Marciano in Poggio in potem s pomočjo tehnike na vrh, pa ni bilo prave volje in tako je ostal odličen izgovor za ponovni obisk Elbe.
In kot sem že večkrat napisal, dopusta in vsega lepega je vedno prehitro konec, prišla je sobota, 24. julija in treba je bilo domov. Karta za trajekt je bila (tudi tokrat za 6 metrov z istim ladjarjem) več kot še enkrat dražja (102,90 evra), malo zaradi sobote, malo zaradi glavne sezone in nekaj zato, ker če si tam z lastnim avtom, otoka drugače pač ne moreš zapustiti. Pot (cca. 700 Km) od Lacone do Ljubljane, kamor smo prispeli pozno zvečer, je minila brez večjih zapletov, le odločitev, da gremo od Livorna do Firenc po 'nacionalki' FI-PI-LI je bila huda napaka. Cesta, sicer močno podobna avtocesti, le da brezplačna, je do konca razdrapana in jo močno odsvetujem (iz ene udarne jame v drugo, tako slabe ceste res že dolgo ne). Precej boljša varianta je AC A12, ki te iz Livorna pelje do Pise, tam zapelješ na A11, ki te potem mimo Luce pripelje do Firenc. Ko se bom naslednjič klatil tam okoli, razen seveda če mi kdo ne zagotovi, da so cesto na novo preplastili, bom vsekakor uporabil opisano alternativo. Do takrat pa: Nasvidenje Toskana.
