JAZZ
IN DERIVATI (nazaj)
JAZZ
IN DERIVATI (nazaj)
One Quiet Night: Prvi njegov album, ki sem ga dobil v roke (izšel leta 2003), čeprav se o tem kitarskem virtuozu s konca osemdesetih in začetka devetdesetih slišal že prej. Videl sem že tudi kar nekaj spotov z njegovih turnej in - moram priznati - v živo in s skupino je (kar je redkost) še boljši. Kakorkoli že, album One Quiet Night pojasnjuje, zakaj se je ta kitarist povzpel med najboljše ''jazz'' glasbenike moderne dobe. Večina komadov na plošči je posneta, citiram, "nekega večera, ko je prišel domov z novo kitaro in začel eksperimentirati". Nekaj skladb je dodal še pozneje v studiu in se po posnetem albumu podal na izredno uspešno turnejo (od tod tudi večina video-posnetkov). Narejen skoraj izključno samo z Methenyjevimi zlatimi prsti in njegovo po naročilu narejeno bariton kitaro, je ta CD resnično vreden poslušanja - melodije so odigrane spontano, natančno, ritmično in hkrati blagozvočno. Včasih morda deluje celo malo popovsko osladno. Priporočljivo za najširše kroge poslušalstva, razen za striktne guitar-hate-clube (upam, da jih ni veliko). Še nekaj: ne mi tega mojstra mešati s kakšno Norah Jones (kljub temu, da je Don't know why priredba njenega ''štikla'') al' pa mogoče z elektronsko zilijonkrat snemanimi beati. An absolute no no!
Imaginary Day: Juhu! Triumf dobrega starega Pata ter njegove skupine - predvsem klaviaturista Lylea Maysa. Oba omenjena sta tudi največ prispevala, kar se tiče glasbe in besedila. ''Namišljeni dan'' kaže podobo Pata Methenya v skupini, v izjemno pestrem izboru raznoraznih glasbil in zvrsti. Lahko bi rekli, da je nekje še najbližje fusionu (čeprav še sam ne vem čisto dobro, kaj to je). V glavnem - njegova glavna kitara, 42 strunska Pikassa, je pravi monstrum in z zvokom prijetno spominja na kakšno antično liro. Prijetno muziciranje na njej je vidno v ''štiklu'' Into the Dream. Najboljši del ploščka zame je še vedno Follow me, čeprav z bolj intenzivnim poslušanjem drugi deli vedno bolj dobivajo na veličini. Čisto običajno, bi kdo rekel - ampak fantje, poslušajte bolje!!! Super. Že sama oprema in dizajn CD-ja sta paša za oči (presneti ''nerešljivi'' hieroglifi, aargh...). No, da se prizemljimo - spet eden ali dva preveč komercialna komada, nasplošno pa dober vtis.
New Chautauqua: Malo countrya in bolj zgodnja leta takrat že precej priljubljenega Pata. Leto 1979 in kar nekaj zlajnanih, predvidljivih notnih formacij. Zvok sicer deluje volhko in prijazno, pa vendar ne doseže njegovega najboljšega dela - Pat Metheny Group. O tem več v prihodnje.
The Dawn: Zaenkrat edini njegov album, ki si ga lastim v celoti in spet lahko rečem - na žalost. Sicer pa komadi počasi, a zanesljivo curljajo po ADSL pipici - od anonimnih prijateljev, jasno :). Dečko ima smisel za jazz, sploh če govorimo o njem samem - za trobento. Tudi govorjeni vložki se njegovim skladbam izvrstno podajo. Če združimo vse prednosti Truffaza, dobimo odličen jazz momentum, ki mestoma odločno prekaša starejše mojstre, npr. Milesa Davisa, Louisa Armstronga in Glena Millerja. Da ne bo pomote, tudi njim gredo vse zasluge, toda moderni džez je v mojih ušesih domena Erika Truffaza in upam, da bo kak njegov koncert kmalu v bližini. Se že hudimano slinim ;).
www.eriktruffaz.com
(bodite
pozorni na blokiranje popupov - tu mora biti izklopljeno)
Round midnight: Ne glede na to, da ni ravno samostojna plošča, marveč posneta z Big-bandom RTVS, se na njej kaže v najboljši luči. Boško Petrović, mojster vibrafona izza južne meje Slovenije je z njo ustvaril prepričljiv opus lahkotnih melodij jazza iz starih časov, ko sta po klubih še donela Glen Miller in pa veleslavni ambasador Satchmo. Prefinjen izbor tenkočutnih melodij dela ta izbor ravno pravšnji za posebne večere...no, posebej večere. Že naslov ene boljših melodij je Zagreb by night. Zame ima CD še posebno vrednost, ker sem ga kot darilo za rojstni dan poklonil zelo dobri prijateljici. Samo prijateljici, na žalost. Skratka, za konzervativne jazziste se nakup iz vsakega vidika obrestuje.
Vse kaže,
da je Boško še en dečko brez domače strani. Jebiga.
Ozell Tapes: Kot se mi je že nekajkrat zgodilo, je bila to prva plošča izvajalca, ki sem jo dobil v roke, pa mi je bil instantno všeč. Občutka za strune pri kitaristu njegovega kova preprosto ne moreš zgrešiti. Ker ga ne poznam ne vem kako dobro, že dosti pove, da je v začetkih kariere kontaktiral z Johnom McLaughlinom, "the" eminenco svetovne jazz kitare. Miller je sicer bolj usmerjen v bas kitaro ali pa neko vmesno varianto med klasiko in tem. Zvoki navdušujejo, balzam za ušesa je tu. No, tudi skupina pridoda svoj efekt ;).
Twelve moons, razne kooperacije: Vedno poživi sceno in izzove navdušene aplavze...no, treba je priznati, da še posebno pri ženskah. Itak so one bolj mahnjene na njegov sopran saksofon kot moški poslušalci. Dobro, ni ravno božanski Gasparyan, še vedno pa ima Garbarekov saks super zvok in mehak učinek pri vsaki soudeležbi - še najbolj v kompilaciji s Shankarjem (pa ne Ravijem ;)) in kakimi zverziranimi tolkalisti (s tem mislim: Zakir Hussain in Trilok Gurtu). Še nekaj odličnosti (vsaj zvečine poslušalnega časa) na listi.
(nima domače strani)
Plays Piazzolla, Kiss my Axe...: Nekje sem slišal (v živo ga namreč še nisem imel priložnost slišati), da je najhitrejši kitarist na svetu. Kaj me briga, meni so tako všeč bolj njegove počasne kompozicije :). Sploh pa nisem več prepričan v to po koncertu Paca De Lucie. No, Meola, De Lucia in McLaughlin so že sami po sebi smetana svetovne (jazz) kitare že kopico let. Al Di Meola me je navdušil predvsem z izvedbo skladb Astorja Piazzolle, kar smo med drugim tudi uporabili (in to zelo uspešno) za glasbeno ozadje enega gledaliških seminarjev. To, da se nad njim navdušujejo tudi zapriseženi samo-metalci, je pa itak res ipsa loquitur.
Seven days of falling, From Gagarin's Point of view, Strange day for snow: Prave švedčine. Privlačno zakoličene cedejke - ne seveda komercialno privlačno, ampak glede na svojo raznovrstnost, sploh pa mora biti skupino pravo doživetje slišati v živo. Uf, to me še čaka, ampak zaenkrat lahko kar dobro ugibam po plošči, ki sem jo omenil, da bi bila to prvovrstna glasbena poslastica. Nekaj modernega jazza in dodatki stare šole...mmm...premišljene hibridizacije so vedno najbolj vroče.
Eh...ti tipi so preprosto kralji svojega časa. Zdaj, ko sem pogledal že DVD s koncerta v živo (Stockholm) in preposlušal ogromno bootlegov, standardnih plat in improvizacij...ne moreš verjeti, česa vsega so sposobni. Tudi zaradi njih si jazz zasluži nezamenljivo mesto v moji poslušalni kopici. No, predvsem zaradi njih in pa Methenyja.
Solid Ether, Recoloured, Khmer: Nu-jazz bi bilo ime predalčku, v katerega bi tisti z afiniteto do definicij stačili Molvaerja. Kje pa - on je več kot to. Moderni Miles Davis in sintetični demigod trobente. Spajanje dobre stare Milestones tematike in seveda tudi novih harmonij z zvokom elektronskega futurizma (posebno vidno pri remiksih), se še kako dobro obnese, da skandinavski jazz le ne zveni preveč rigorozno in skandinavsko 8).
http://www.nils-petter-molvaer.com/
Paris Concert, WhisperNot: Eno standardnih imen založbe ECM, sinonima za skandinavski jazz in jazz kot takšen, evolucijsko ali ne, vsebuje presenetljivo gibljivost in virtuoznost na klavirju. Precej je viden vnos črnskega blues repertoarja, če ne drugače, pa vsaj v ritmu. Ob njegovih razvlečenih in enkratnih improvizacijah se človek bolj težko odlepi izpred zvočnikov pred koncem polurnega (!) komada. To mi je do zdaj uspelo le še pri DT, Shakti in Garbareku. Jarrett ima neoporekljiv smisel za simfonije novodobnega jazza in reinterpretacij klasike.
