6 stebrov zdravja

Izhodišča celostnega zdravljenja so sopomenka za individualni življenjski slog, ki je pogoj za zagotavljanje in ohranjanje zdravja. Pomenijo stebre, na katerih temelji naša “hiša” in so trdno izhodišče za zdravo življenje. Te stebre oziroma temelje določajo:

1. prehrana,

2. pijača,

3. nega telesa,

4. spanje,

5. gibanje,

6. psihosocialno okolje.

V procesu ozdravitve in ohranjanja zdravja so pomembni prav vsi stebri. Ni dovolj, da poskrbimo samo za enega, na primer za zdravo prehrano ali dovolj pijače. Da bi dosegli optimalno zdravje, moramo poskrbeti za prav vse stebre.

Zagotavljanje in ohranjanje zdravja ni zgolj naloga terapevta. Terapevt lahko z bioenergijskim testiranjem določi le posamezna izhodišča teh stebrov. Z doslednim življenjskim slogom je treba stebre, na katerih temelji zdravje, postaviti in oblikovati tako, da zagotovimo in ohranimo zdravje. Prav v celostni medicini je uspeh terapije neposredno odvisen od sodelovanja pacienta in njegove pripravljenosti, da prevzame odgovornost za lastno zdravje.

 
1. steber: Prehrana

Ta pojem vključuje naslednje dejavnike, ki jih moramo upoštevati.

1. Živila

Prehrana je predvsem namenjena zadostni preskrbi telesa z vitamini, minerali, mikroelementi in balastnimi snovmi. Beseda živilo je izpeljanka in pomeni življenjsko snov. Oglejmo si našo prehrano z vidika pojma življenjske snovi. Denaturirana, mrtva živila, torej hitra hrana in “junk food”, s tega vidika niso življenjska snov. Posebno škodljiva je hrana, ki je pripravljena v mikrovalovni pečici, saj je popolnoma mrtva. Namesto da bi prinašala energijo, jo telo celo porablja za razgradnjo mrtve hrane. Redna uporaba mikrovalovne pečice neizbežno vodi k nastanku rakavih obolenj. V Angliji so opravili zelo zanimivo raziskavo z mačkami, ki ponazarja komaj razvidno, vendar elementarno razliko med količino in kakovostjo. Poskusne mačke so lahko izbirale med različnimi vrstami hrane, dobile so jo v zadostni količini, prav tako tudi vodo. Pazili so le, da so vso hrano in vodo pred hranjenjem na kratko (10 sekund) pogreli v mikrovalovni pečici. Rezultati raziskave so bili šokantni, saj so vse živali po treh tednih poginile zaradi podhranjenosti, čeprav so se ves čas prenajedale.

Naslednji primer katastrofalnega učinka mikrovalovnega sevanja je jabolko. Čeprav je jabolko pogosto kiselkastega okusa, v naši presnovi deluje bazično. Vsebuje organske in mineralne sestavine ter vitamine, ki so zelo ugodni za naš organizem, saj jih lahko v celoti izkoristi. Zrelo jabolko je torej popoln nosilec živega. Če ga postavimo za 10 sekund v mikrovalovno pečico, je sicer še vedno podobno jabolku v kemičnem in fizikalnem smislu (spremenjen je le njegov oscilacijski spekter), vendar je s segrevanjem postalo nekaj povsem drugega. Že po desetih sekundah v mikrovalovni pečici od jabolka (v biofizikalnem smislu) ne preostane nič. Biofizikalno je jabolko mrtvo, ker ne vsebuje nobene žive strukture več. Postane mrtva snov. In ne samo to. Obremenjuje nas tudi biokemično, saj na našo presnovo ne deluje več bazično, temveč zelo kislo, saj so organski minerali v desetih sekundah postali anorganski. Zato iz semena takšnega jabolka tudi ni več mogoče vzgojiti jablane.

Ta poskus močno spominja na modrost Indijancev, ki so že pred 350 leti prerokovali, da bodo belci nekega dne prišli do točke, ko bodo sicer imeli polne krožnike, pa vendar ničesar, kar bi lahko jedli. Če opazujemo trenutne razmere ob razvijanju “junk food” družbe, potem smo pravzaprav do te točke že prišli. Kako hranljiva in kakovostna je hrana, ki jo uživamo, in voda, ki jo pijemo? Ali še lahko govorimo o živilih? O sredstvu, ki posreduje življenje? Vse denaturirano (prečiščeno, toplotno obdelano) je mrtvo. Če uničimo in umorimo živilo, potem ni več živi posrednik življenja. Prav tako ne prenaša informacije življenja, kot tako pa ne more “nagovoriti” našega informacijskega sistema. Elektromagnetno nihanje mrtvega jabolka, ki smo ga uničili v mikrovalovni pečici, ne posreduje telesu nobene pozitivne energije. Naš prebavni sistem ga sicer biokemično predela, vendar za to porablja energijo. Ne dobimo energije (informacije) iz živila, ne moremo se več odzvati, posledica pa je, da ne pride do nobene resonance med živilom in telesom. Če živila še razpolagajo z živimi strukturami, lahko dajo energijo in žive, vitalne informacije. Zdajšnji denaturirajoči proizvodni in predelovalni postopki živilu odvzamejo vsakršno življenje.

Zdrav življenjski slog in zdravo prehranjevanje seveda ne pomenita, da se odpovemo vsem užitkom. Cilj celostnega zdravljenja ni, da posameznik postane podložni apostol zdravja, upoštevati moramo tudi individualne danosti in se ustrezno prilagoditi.

2. Alergije na živila

Najpogostejši prikrit vzrok kroničnih bolezni so alergije na živila. Težava, ki se pri teh alergijah pojavi, je v tem, da je odziv nanje, zlasti pri alergiji na osnovna živila, povsem drugačen kot pri drugih oblikah alergij (alergijah tipa I), denimo pri senenem nahodu. Telo reagira na prehranski alergen s časovnim zamikom več ur ali celo dni (alergija tipa IV). Medtem ko pride na primer pri senenem nahodu neposredno po stiku z alergenom do takojšnje alergijske reakcije (kihanje, kašljanje, srbečica v očeh, srbenje kože ...), reakcija na prehranski alergen poteka povsem neopazno ali pa se pokažejo simptomi, ki sprva ne kažejo, da gre za alergijo na hrano, kot so denimo blaga bolečina v trebuhu, vetrovi, zabuhlost, slabo počutje, potrtost ali drugi splošni simptomi. Pogosto so prisotne določene bolezni (na primer atopični dermatitis, luskavica psoriaza, revmatoidne težave), ki jih sprva sploh ne povezujemo z alergijami na hrano. Dejansko pa v telesu nastane alergijska reakcija, ki se ponovi pri vsakokratnem vnosu alergena v telo, in vitalna življenjska energija se stalno porablja v procesu obrambnega odziva.

Alergije na živila povzročajo različne bolezni, med njimi migreno, kronična oziroma vedno znova ponavljajoča se vnetja mehurja, draženje kože, analne fisure, akne vulgaris, bolečinske simptome ...

Prehranski alergen določi ustrezno usposobljen bioenergijski terapevt, ki lahko alergen zelo hitro in zanesljivo prepozna z bioenergijskim testom z bioresonančno napravo. Pacient lahko dobi protialergijsko bioresonančno terapijo z velikimi možnostmi za uspeh. Ker trajajo zakasnele alergijske reakcije od nekaj ur do nekaj dni, je telo ob rednem uživanju alergena kronično obremenjeno. Zato se je treba med zdravljenjem držati stroge alergijske diete.

3. Svinjina

V okviru bioenergijskega celostnega zdravljenja obstaja ena stvar, ki se je moramo strogo držati – prepoved uživanja svinjskega mesa – dosledno med izvajano terapijo in tudi po njej. Odrekanje svinjskemu mesu je pogoj za doseganje in ohranjanje zdravja. S tem mislimo na priljubljene svinjske zrezke in druga živila, ki vsebujejo svinjino (mesni izdelki, šunka, pršut, paštete, klobase, salame, izdelki, ki vsebujejo želatino, svinjska mast ...).

Zakaj je popolna prepoved tako nujna? Ker je svinjina za človeka zelo toksična, in to iz več razlogov:

a) Svinjina vsebuje veliko maščob. Svinjsko meso je edino živalsko meso, ki ima maščobe celo v celicah, zato lahko tudi nemastno svinjsko pečenko pečemo v njenem lastnem soku (v maščobi). Pri drugih vrstah mesa je maščoba le v maščobnem tkivu.

b) Svinjina vsebuje veliko holesterola. Človeški organizem ga sicer potrebuje za različne naloge (na primer za gradnjo celičnih membran), vendar se odvečni holesterol kopiči v stenah krvnih žil, kar je vzrok za nastanek ateroskleroze.

c) Svinjina ima zelo neugodno beljakovinsko sestavo in zelo visoko stopnjo razkroja. Hitro začne gniti, pri tem pa nastajajo značilni proizvodi gnitja, ki obremenjujejo črevo, limfo, kri in organe za razstrupljanje in izločanje. Znano je, da se svinjina zelo hitro pokvari. Predstavljajte si kos mlete svinjine pri 37 stopinjah zunanje temperature (telesna temperatura) in visoki vlažnosti (ki je značilna za notranjost črevesa) po približno 48 urah (čas, ko živilo preide v prebavni trakt). Tako ne preseneča, da svinjine na mnogih območjih sveta, kjer prevladujejo visoke temperature, ni mogoče dobiti pri mesarju. V muslimanskih deželah je tako verska prepoved uživanja svinjine zelo praktično utemeljena.

d) Svinjina izrazito negativno učinkuje na sestavo vezivnega tkiva. Njegova naloga je, da povezuje organizem kot celoto. Voda, ki jo sprejema vezivno tkivo, se zadržuje v majhnih molekularnih spojinah, v tako imenovanih mukopolisaharidih, ki večinoma vsebujejo žveplo. Več kot je mukopolisaharidov v vezivnem tkivu, več vode zadrži in toliko bolj je nabreklo. Svinjina vsebuje veliko žvepla, zato se pri uživanju svinjskega mesa precejšnji delež žveplovih spojin nalaga v vezivnem tkivu, ki se tako napolni kot goba z vodo in nabrekne. Zato so kolagen in elastična vlakna močno obremenjeni in hitreje nagnjeni k staranju. Ker se v vsakem delu svinje nahajajo drugačne žveplove spojine, lahko pri nekaterih ljudeh opazimo, katero vrsto svinjine najraje jedo – salo na trebuhu, salo na hrbtni strani, kotlete iz zatilja, šunko. Neželene zaloge sala na zadnjici in stegnu so pogosto povezane z uživanjem svinjskega sala.

e) Sluzne snovi v svinjini se kopičijo tudi v človeških kitah, ligamentih in hrustancu gibalnega aparata. Zato tkivo nabrekne, zasluzi, postane mehko in manj odporno. Posledica je prevelika nategnjenost kit in ligamentov, ki ne morejo več prenašati obremenitev, zato hrustanec degenerira. Slaba vzdržljivost vezi, revma, artritis, artroze in okvare medvretenčnih ploščic so v svojem razvoju pogosto povezani prav s svinjskim mesom.

f) Svinjina je bogata z rastnimi hormoni, ki ne vplivajo zgolj na povečano rast mladostnikov v puberteti, temveč učinkujejo tudi na odrasle. Presežek rastnih hormonov spodbuja na primer vnetja in nabrekanje tkiv. Spodbujajo procese rasti, vplivajo tudi na rast rakavih celic, zato so soodgovorni za nastajanje in širjenje raka.

g) Svinjina vsebuje visoko koncentracijo histamina, najvišjo, ki obstaja pri klavnih živalih. Histamin je zelo učinkovit tkivni hormon, ki je še zlasti aktiven pri agresivnih alergijskih reakcijah. Svinjina tako pospešuje alergijske procese pri senenem nahodu in astmi, pa tudi pri kožnih alergijah, atopičnem dermatitisu ... Histamini hkrati spodbujajo vnetne procese, med njimi abscese, ture, črevesna vnetja, vnetja ven, vnetna obolenja kože in tvorbo ekcemov. Pri vsaki stresni obremenitvi se sprosti histamin, kar pospeši negativne pojave stresa in presega njegovo zdravo mero. S tem se poveča nagnjenost k nastanku želodčnih razjed, srčne aritmije, srčnega infarkta ...

h) Prašiči so se predvsem zaradi množične reje razvili v zelo obremenjene živali. V preteklosti so bile svinje veliko bolj robustne. Naši stari starši se še spomnijo, da so jih lahko celo jezdili. Hrbet gojenega prašiča danes ni več sposoben prenesti tolikšne teže. Prašiči se odzovejo z visoko stopnjo stresa, visokim izločanjem adrenalina in srčnim infarktom. O tem vedo precej povedati rejci prašičev. Zaradi velike občutljivosti morajo prašiča, ki v grozljivih razmerah množične reje živi svoje kratko življenje, na veliko “pitati” s cepivi in preventivnimi odmerki antibiotikov in pomirjeval. Vse to pa ostane v svinjskem mesu, ki ga uživamo.

Prašič je torej bolna in okužena žival. Zato terapevti naravnega zdravilstva odsvetujemo svojim pacientom uživanje svinjine do konca življenja.

4. Smrt se skriva v črevesju!

Ta stari rek izvira od starega mojstra medicine Paracelsusa. Dejansko je črevesje eden najpomembnejših organov v našem telesu in ne zgolj zaradi razgrajevanja hranljivih snovi, temveč je odločilen organ za spodbujanje našega imunskega sistema. Določa njegovo “stanje budnosti” in je s površino 400 kvadratnih metrov naš največji organ za razstrupljanje.

Vloga črevesja je neposredno povezana z optimalno sestavo bakterijske flore v njem. Ta bakterijska poselitev zagotavlja njegovo optimalno sposobnost delovanja:

a) Živila se razgradijo s temeljitim žvečenjem in nato zlasti s prebavnimi encimi, ki jih izločajo trebušna slinavka, želodčna sluznica in sluznica tankega črevesa. Optimalno delovanje encimov, ki so v prebavnih sokovih in razgradijo živila v osnovne delce, tako da jih lahko sluznica vsrka, je povezano z normalnimi razmerami v črevesju (tukaj so še posebno moteče obremenitve s prehranskimi alergijami!) in stalnim spodbujanjem tvorbe prebavnih sokov (zlasti jo omejujejo “fast food”, “junk food” in denaturirana - neživa živila). Odločilno vlogo pri optimalni izrabi hranljive kaše pa imajo tudi pripadajoče bakterije, ki so del črevesne flore.

b) Bakterijska poselitev z normalno, zdravo, fiziološko floro v črevesju spodbuja delovanje imunskega sistema. Če v črevesju najdemo patološke bakterije (oziroma disbakterije), se poveča vzdraženost črevesja in hkrati zmanjša delovanje imunskega sistema. Delovanje encimov se zmanjša, spremeni se črevesna flora (še posebej vrednosti pH) in zmanjša se sposobnost predelave hranljive kaše. Posledica je oslabljen imunski sistem: poveča se dovzetnost za okužbe, strupene snovi se slabše predelajo (na primer okoljski strupi), zmanjša se izločanje strupenih snovi, zato se strupi nalagajo v tkivih, ki kot v začaranem krogu spet negativno vplivajo na celotno vitalno energijo.

Danes je tudi v klasični medicini splošno znano, da dober imunski sistem pozitivno vpliva na celotno psihološko počutje. Nemir, slabo razpoloženje, depresije in neugodje pogosto niso nič drugega kot posledica hude obremenitve z napačnimi (patogenimi) bakterijami v črevesni flori.

c) Kot smo že omenili, je črevo naš največji organ za izločanje strupov, saj je površina črevesja okrog 400 kvadratnih metrov. Sposobnost izločanja strupov prek črevesja in končno z blatom iz telesa je vsekakor povezana z budnostjo imunskega sistema (glej točko 4 b) in izmenjavo strupenih snovi z normalno fiziološko bakterijsko floro. Če pride do resne disregulacije v črevesju, telo ne more več razstrupljati prek črevesja. Zato se poveča obremenitev drugih organov za razstrupljanje telesa: jeter, žolča, ledvic, pljuč, mehurja in kože. Akutne pojave, kot so na primer akne, ogrci, luščenje kože in tudi nastanek kronično obremenjujočih obolenj ledvic (nefrotični sindrom), je mogoče pripisati pomanjkljivemu razstrupljanju prek črevesja.

Analiza stanja v črevesju je prav tako osrednja naloga terapevta. Saniranje črevesja opravimo z ustreznimi črevesnimi simbionti (probiotičnimi bakterijami) in doslednim izvajanjem diete, ki jo določi terapevt.

5. Sladkor

Rafinirani, denaturirani beli sladkor ima negativni učinek na normalno črevesno floro, saj se bakterije na njegovo prisotnost odzovejo z zmanjšano rastjo in se bakterijska poselitev spremeni (glej točko 4). Tako sproščene površine na črevesni sluznici zasedejo druge bakterije, ki ne spadajo v zdravo črevesje, in sladkor pospešuje fermentacijo in gnitje (glej točko 6).

Sanacija črevesja je uspešna le, če sladkor za daljše obdobje dosledno odstranimo iz prehrane, s čimer omogočimo prenovo črevesne flore. To še zlasti velja za rafinirani sladkor (beli in rjavi), pa tudi sladkor v medu, suhem sadju, sadnih sokovih in sirupih. Fruktozo v sadju, torej sadni sladkor v naravni obliki, lahko uživamo, pri večjih težavah pa se moramo za nekaj časa odpovedati tudi sladkemu sadju (na primer bananam, grozdju, figam, ananasu). Umetnemu (sintetičnemu) sladkorju se je bolje izogniti že zaradi morebitnega tveganja pri spodbujanju nastanka raka.

Tudi po sanaciji črevesja priporočamo, da zelo omejite uživanje sladkorja. Pri njegovi presnovi se namreč v telesu porabljajo vitamini in minerali, povzroča tudi nastanek kariesa in močno zakisa telo. Pri obremenjevanju telesa s sladkorjem je zelo pomembno, kako pogosto ga uživamo. Za zajtrk marmelada, po kosilu posladek, popoldan ob kavi piškoti, zvečer še kakšen sladek prigrizek, vmes pa grižljaj čokoladnih rezin. Zmeraj je prisoten sladkor. Tudi pri zmernih količinah sladkorja vodi stalno sladkanje v zaslajevanje črevesne flore in pomeni trajno obremenitev črevesja. Če že grešite, mirno pojejte celo tablico čokolade, potem pa več dni ostanite brez sladkorja. To namreč ne prinaša večjih težav, vsakodnevno večkratno uživanje sladkorja pa povzroči, da se v črevesju razvijejo patološke bakterije in glivice (na primer kandida).

6. Pomanjkanje prebavnih encimov

Kakšne simptome dobimo zaradi težav pri prebavljanju, je odvisno od tega, katera encimska skupina je oslabljena (glej točko 4 b).

a) Fermentacija (vrenje) se začne zaradi pomanjkanja encimov, ki presnavljajo ogljikove hidrate (kruh, zelenjava, presna hrana …). Če jih encimi ne morejo razgraditi, ogljikovi hidrati preidejo v globlje plasti črevesja, kjer zaradi daljšega zadrževanja nastane alkoholno vrenje. Pri tem nastanejo zelo strupeni alkoholi, kot so etilalkohol, metilalkohol in podobni. Telo te alkohole vsrka in tako preidejo v jetra, kjer se razstrupijo. Vendar pa so kljub temu izjemno strupeni in zelo hitro lahko povzročijo poškodbe jeter. Mnoge okvare jeter velikokrat niso posledica uživanja alkohola v pijačah (pivo, vino …), temveč jih povzročajo alkoholi, ki nastajajo pri vrenju v črevesju. V primerjavi z navadnimi alkoholi je njihova toksičnost dvajsetkrat večja, to pomeni, da je kozarec alkoholov iz vrenja tako škodljiv kot 20 kozarcev čistega žganja. Simptomi kronične obremenitve z vrenjem so bledična koža, rumenkasta beločnica, nezdrava barva obraza, splošna mlahavost, utrujenost, nerazpoloženost, nesposobnost prenašanja večjih obremenitev in motnje koncentracije.

Vrenje v črevesju ima še eno negativno posledico. Bakterijska flora se spremeni toliko, da se lahko razmnožijo patogene (škodljive) bakterije, in težave v črevesju se s tem še povečajo.

b) Če pride do pomanjkanja encimov pri presnovi živalskih beljakovin, se beljakovine pomanjkljivo prebavijo in preidejo v globlje plasti črevesja, kjer se zaradi dolgotrajnega zadrževanja začnejo procesi gnitja (gnilobna dispepsija) Ti procesi so za organizem zelo strupeni. Tudi te proizvode gnitja vsrka telo, kjer učinkujejo zlasti strupeno na jetra in škodljivo na živčni sistem.

Klasični simptomi črevesnega gnitja so šibkost, pomanjkanje koncentracije, pozabljivost, splošno slabo počutje in nerazpoloženost, lahko pa tudi nevrološke bolečine, glavobol, migrena, revmatična obolenja, depresije vseh vrst, kožna obolenja (na primer akne, abscesi) in kronična obolenja ledvic. Tudi pri gnilobni dispepsiji se spremeni črevesna flora in patogene bakterije se lahko nenadzorovano razmnožijo, s čimer se težave s črevesjem še povečujejo.

Naša telesna teža je odvisna od življenjskega sloga. Prevelika in premajhna teža sta za naše telo zelo škodljivi, saj so pri tem prizadeti vsi organi. Premajhna telesna teža je pogosto posledica pomanjkljive razgradnje živil (glej zgoraj) ali pa je povezana s psihičnimi težavami, ki lahko izhajajo prav iz delovanja črevesja (glej vrenje in gnilobni procesi). Nasprotno pa je pri preveliki telesni teži treba shujšati.

7. Preskrba z vitamini, minerali in mikroelementi

Glavni pogoj za nemoteno delovanje presnove človeka je zadostna preskrba z vitamini, minerali in elementi v sledovih (poimenovani tudi mikroelementi: npr. baker, cink, fluor, jod, kobalt, krom, magnezij, mangan, molibden, selen, vanadij, železo), ki jih telo praviloma pridobi iz živil. Vendar se je njihova kakovost v zadnjem času občutno zmanjšala. Primerjalna raziskava za leti 1986 in 1995 je to nazorno pokazala (glej tabelo na naslednji strani). Cena za dolgoletno intenzivno poljedelstvo je osiromašenje tal, ki ne vsebujejo več dovolj vitalnih snovi. To ni problematično samo pri klasični pridelavi, temveč tudi v ekološkem kmetijstvu.

Vitamini, minerali in mikroelementi v hranljivi kaši se lahko sprostijo le, če se živila ustrezno razgradijo (glej točki 2, 4 b). Če se to ne zgodi, dodatno dovajanje vitaminov, mineralov in elementov v sledovih ne zadostuje več.

Zelo se je povečala tudi prisotnost okoljskih strupov v živilih. Mnogi vitamini, minerali in mikroelementi reagirajo na okoljske strupe tako, da se nanje vežejo in jih nevtralizirajo, telo jih tako ne more več uporabiti. Zato je pogosto nujno, da povečamo količino vitaminov, mineralov in elementov v sledovih s prehranskimi dodatki.

Katere in kolikšne naj bodo količine zaužitih ortomolekularnih snovi (vitaminov, mineralov, encimov in aminskih kislin), lahko na podlagi bioenergijskega testiranja zelo hitro določi ustrezno usposobljen terapevt, ki zna zdraviti z naravnimi metodami zdravljenja. Pomembno pa je, da so ortomolekularne snovi biološkega izvora in ne kemično pridobljene, ker jih drugače telo ne more izkoristiti (uporabiti).

 
Vir: Welt am Sonntag, 24. 8. 1997 – Nr. 34 / stran 26

2. steber: Pitje

Najpomembnejši vir zdravja je voda. Čeprav lahko nekaj časa preživimo brez hrane, moramo dnevno popiti zadostno količino vode, da nadomestimo izgubljeno telesno tekočino (na primer pri potenju) in zagotovimo zadostno količino tekočine za nastajanje urina in s tem nemoteno delovanje ledvic. Četudi je za izravnavo telesne tekočine pri izgubi vode v sili primerno vsakršno dovajanje tekočine (iz hrane, čaja, pijač…), ledvice za razstrupljanje potrebujejo predvsem eno – vodo, in to v najčistejši obliki. Louis Pasteur je nekoč dejal, da popijemo 90 odstotkov naših bolezni, s čimer pa seveda ni mislil samo na vodo, ampak tudi na škodljive snovi, ki se nahajajo v njej.

Pri tem se moramo zavedati, da so ledvice predvsem zbiralni organ. V ta namen filtrirajo iz krvi okoli 200 litrov tekočine na dan. To se dogaja tako, da se kri preceja kot skozi cedilo, pri čemer velike krvničke ne morejo prodreti skozi odprtino ledvičnega “cedila”. Skozi pa lahko gredo voda in različne, v njej raztopljene snovi, ki so manjše velikosti. To so sečne snovi in sečna kislina, hkrati pa tudi okoljski strupi. S precejanjem nastane primarni seč, ki nato teče skozi tako imenovani aparat ledvičnega tubula (cevke), ki je pravi čudež narave. Ti ledvični tubuli lahko vodo znova transportirajo v kri, v cevi ledvičnega tubula pa ostanejo škodljive snovi, ki se z urinom odplaknejo v mehur in iz telesa.

Na koncu ledvičnega tubula se znova resorbira okoli 190 litrov tekočine. Zakaj torej moramo dovolj piti? To je pomembno predvsem zato, ker so za vzdrževanje naših telesnih funkcij življenjsko pomembne uravnotežene zaloge vode (naše telo je iz približno 70 odstotkov vode). Pri nezadostnih količinah vode se odpre pletivo ledvičnega tubula, da se zagotovi vodno ravnovesje, kar pomeni, da se v telo znova lahko resorbirajo tudi strupene snovi. Preostalih 10 litrov moramo resorbirati toliko, kolikor telo dopušča izgubo vode z urinom. Čim manj pijemo, toliko več tekočine je treba resorbirati. In čim več moramo spet resorbirati, toliko več škodljivih snovi v vse višjih koncentracijah, ki bi bile sicer namenjene izločanju, organizem znova vsrka. Čim več pijemo, toliko več urina lahko proizvedemo in toliko manj strupenih snovi morajo ledvice znova resorbirati, da ohranijo vodno ravnovesje. Optimalno delovanje ledvic je torej neposredno povezano z zadostnim dovajanjem vode.

Dnevno izgubimo okoli 0,5 do litra tekočine s potenjem, dihanjem, iztrebljanjem … Da bi zagotovili izločanje sečnih snovi, moramo dnevno proizvesti najmanj liter (še bolje 1,5 litra) urina. Poleg zaužite tekočine, ki jo vsebuje hrana, znaša povprečna potrebna količina popite tekočine torej od 1,5 do dva litra na dan. To so najmanjše priporočene vrednosti za dovajanje tekočine. Če pa želimo razstrupljanje telesa res podpirati, moramo na 25 kilogramov telesne teže popiti liter vode, pri intenzivni terapiji z razstrupljanjem telesa pa lahko to količino še povečamo.

Kot smo že pojasnili, je za dobro delovanje ledvic treba dovajati tekočino, še zlasti vodo. Če je v vodi vezanih veliko snovi (kot so v kavi, čaju, pivu, limonadi …), se tako zmanjša njena sposobnost, da veže strupene snovi, ki so v telesu. Čistejša kot je voda, toliko več škodljivih snovi lahko raztopi in jih prek ledvic izloči iz telesa. Z vnašanjem različnih “osvežilnih pijač”, kot so kokakola, fanta in druge, telo potrebuje za izločanje snovi iz teh pijač še več čiste vode. Tudi pri mineralni vodi je tako, saj so minerali v njej v ionizirani obliki in jih telo ne more uporabiti. Zato se morajo minerali prek ledvic znova izločiti, kar pa zmanjša njihovo sposobnost vezave strupov.

Samoumevno je, da v vodi ne bi smelo biti škodljivih snovi. Sicer nam pristojne institucije vedno znova zagotavljajo, da naj bi bila naša pitna voda ustrezna, toda to je določeno s pojmom tako imenovanih mejnih vrednosti. Te pa so lahko stvar razprave, zakonodajalec jih stalno na novo določa in popravlja (praviloma vedno navzgor!). Vsako škodljivo snov, ki jo prejmemo s pitno vodo (tudi če je znotraj mejnih vrednosti), moramo prek ledvic znova izločiti. S tem se zmanjša njihova sposobnost odvajanja strupov iz telesa. Torej tudi tukaj velja načelo čiste vode.

Voda ni le skupek vodnih molekul (molekul H₂O), ampak se strukturira v tako imenovane grozde (angl. cluster) oziroma skupke. Posamezne molekule H₂O se v vodi prostorsko razporedijo. Čim boljša je sestava vode v skupku, toliko večji potencial za vezavo strupov ima. Če postavite kozarec vode za eno uro na sonce, ima bistveno večji potencial za vezavo strupov. Govorimo o revitaliziranju vode.

Prečiščena in revitalizirana voda (taka voda ima nizko prevodnost in velike vrednosti v ohmih) je optimalna za delovanje ledvic in ohranjanje zdravja z dobrim razstrupljanjem prek ledvic. Dnevno poleg vseh drugih pijač popijte najmanj 2,5 litra čiste revitalizirane vode. Seveda lahko tudi hrano (testenine, krompir, zelenjavo …) in druge napitke (čaj, kavo …) pripravljate s to vodo. Predvsem pa je njena uporaba priporočljiva pri pranju solat in druge zelenjave in sadja, saj tako izkoristimo njen visoki potencial vezave strupov.

Revitalizirano vodo imajo rade tudi rože in domače živali. O tem lahko naredite preprost preizkus. Postavite posodo z vodo iz pipe zraven posode s čisto, revitalizirano vodo in opazujte vašega psa, mačko ali ptiča, kako bodo ravnali. Vedno znova boste doživeli, da bodo živali z dobrim instinktom dale prednost očiščeni vodi.

Pri pitju veljajo tri zlata pravila, ki vam jih bomo predstavili v nadaljevanju.

Prvo zlato pravilo: Pijte, pijte in še enkrat pijte!

Le z zadostno količino vode lahko vaše ledvice normalno delujejo. Raje pijte iz najbolj umazane mlake, vodovodne pipe ali steklenice Cole light kot sploh ne.

Drugo zlato pravilo: Pijte čisto vodo!

Bolj ko je voda čista, več škodljivih snovi se lahko v njej raztopi in izloči iz telesa. Glavna dnevna količina popitega naj bo najmanj 2,5 litra čiste vode. Vendar ne pijte vode iz pipe, limonade ali kave, temveč čisto vodo.

Tretje zlato pravilo: Pijte čisto, vitalno, energizirano in živo vodo!

Za živo vodo je značilna sposobnost ustvarjanja strukturiranih skupkov (angl. clustrov). Prav ti so zmožni obdati strupene snovi, jih transportirati in pripraviti za izločanje. Z vitalno vodo lahko optimalno zbiramo strupene snovi v medceličnem vezivnem tkivu (mezenhim oziroma Pischingerjev sistem). Živa voda poviša raven tekoče vode v tkivu, je nujna pri prenosu strupenih snovi do izločevalnih organov, varuje beljakovinske strukture v telesu in ugodno vpliva na delovanje ledvic.

Za pojasnilo zgornjih napotkov sledi še več podrobnejših informaciji o vodi.

Voda – vir vsega živega

Kaj sploh je voda? Za kemika je voda H₂O, za fizika snov v tekočem agregatnem stanju. Ali je voda vedno H₂O ne glede na to, ali priteče iz gorskega izvira ali vodovodne pipe? Če jo opazujemo zgolj s kemičnega ali fizikalnega vidika, je odgovor da. Biofiziki, ki se v nasprotju s kemiki in fiziki ukvarjajo z živo materijo (bios = življenje), pa se s tem ne strinjajo.

Živa in mrtva voda – razlika je komaj vidna

Nasvet, naj pijemo veliko vode, ni nič novega. Popili naj bi od dva do tri litra vode na dan, kar nekateri tudi počno. Le malokdo pa razmišlja o tem, KAJ pije in kakšna je kakovost popite tekočine. Mnoge ustanove, celo zakonodajalci, predpisujejo določene količine vitaminov, mineralov in mikroelementov. Obstaja mnogo smernic glede vsebnosti hranilnih snovi v naši prehrani, toda vse izhajajo iz količinskih meril. Tako žlico askorbinske kisline pojmujemo kot nekaj, kar obstaja v kemičnem smislu, namreč kot vitamin C, in smo jo celo pripravljeni užiti. Če analizirate hitro prehrano in “junk food” v kemičnem in fizikalnem smislu, jeste to, kar menite, da potrebujete. Vendar pa v biofizikalnem smislu ne boste pojedli nič živega. Živost posameznega živila, energija, ki jo vsebuje, je za ohranjanje in zagotavljanje zdravja izjemnega pomena. To je pomembno predvsem za vodo, kajti voda je in ostaja naš najpomembnejši vir življenja. Če jo uživamo kot nevitalno, mrtvo vodo, ki nima nobene energije več, nam še tako zdravo prehranjevanje na daljši rok ne pomaga prav veliko.

Naše telo vsebuje 70 odstotkov vode, tako kot naš planet. Če bi to vodo obravnavali kot organ, potem ne bi bil le naš najpomembnejši, temveč tudi največji. S primerjavo med človekom in Zemljo lahko gremo še dlje! Prav tolikšen delež soli kot je v našem telesu, je tudi na Zemlji. Vseh 84 elementov Zemlje najdemo v enakem razmerju tudi v našem telesu. Staro modrost “mikrokosmos v makrokosmosu” lahko potrdimo tudi v tem pomenu.

Kako raznovrstne naloge mora voda opravljati v telesu, potrjujejo naslednja spoznanja:

▪     S pitjem vode uravnavamo njene zaloge v telesu.

▪     Z vodo vzdržujemo pretočnost ne le krvi in limfne tekočine, ampak predvsem prosto tekoče tkivne vode, ki je odgovorna za prehajanje hranilnih snovi do celic in odstranjevanje strupenih snovi iz njih.

▪  Voda je eden od odločilnih dejavnikov za nevtralizacijo strupenih snovi, ki se shranjujejo v medceličnem prostoru.

▪     Z vodo vzdržujemo tlak v ledvicah, tekočini hrbtnega mozga …

▪     Voda je izhodna snov za hidratizacijo ekstra- in intracelularnega prostora.

▪     Z vodo uravnavamo energijsko in elektrolitsko ravnovesje.

▪     Z vodo prenašamo energijo, je visoko občutljiv zbiralnik za elektromagnetna polja.

▪     Voda prevaja informacije.

▪     Z vodo uravnavamo kislinsko-bazično ravnovesje.

▪     Z vodo odpiramo celično presnovo.

▪     Z vodo odvajamo strupene snovi iz ledvic.

▪   Voda je sredstvo za prenos hranljivih snovi in kisika, ki se prenašajo s krvjo od črevesja in ledvic do celic. Z njo se izločajo odvečne presnovne snovi in ogljikov dioksid (prenašajo se z vodo v limfi, krvi in izločevalnih organih – ledvicah, pljučih, jetrih, žolču in koži).

▪     Z vodo uravnavamo telesno temperaturo (na primer s potenjem).

▪     Voda je topilo pri vseh kemičnih procesih.

Samo voda, ki je čista in revitalizirana, lahko opravi zgoraj omenjene, življenjsko pomembne naloge.

Kako nastane živa, energijsko polna voda?

Po odkritju jedrskega fizika in Nobelovega nagrajenca dr. Carla Rubbieja znaša razmerje med materijo in energijo, ki je potrebna za nastanek te materije, okoli ena proti milijarda. Kemiki, fiziki in medicinci, ki se osredotočajo zgolj na materijo, se torej ukvarjajo le z eno milijardinko celote. O sporočilni moči “zahodnjaško” usmerjene znanosti je tako mogoče z mirno vestjo podvomiti. Te energije se ni mogoče dotakniti in je položiti pod mikroskop, saj ni materialna. Tako po pravilih medicinske znanosti ni mogoče razložiti fenomena žareče žarnice, zaradi česar energija zanjo ne obstaja, čeprav žarnica gori.

Če si natančneje ogledamo molekulo H₂O, lahko poleg dveh atomov vodika in atoma kisika opazimo še 18 molekularnih in 15 ionskih povezav. V vsaki molekuli vodika najdemo še okoli milijardo biofotonov (to so delci brez mase, ki potujejo s svetlobno hitrostjo in s katerimi merimo spremembe določenih fizikalnih količin, na primer svetlobe). Voda ima dipolni značaj, kar pomeni, da je pravzaprav miniaturni magnet s pozitivnim in negativnim polom. Zato se molekule vode lahko povezujejo v skupke. Tako lahko zamrznjena voda tvori čudovite kristale. Voda ima torej kristalni značaj, je tekoči kristal. Pomislite, da tudi “osrčje računalnika” ni nič drugega kakor kvarčni kristal. Računalnik shranjuje čisto informacijo, ki je zapisana v kristalni strukturi. Računalniški izvedenci pa že raziskujejo sistem, ki bi bil sposoben zapisati informacije v vodi, s čimer si obetajo povečanje njegovih zmogljivosti.

Dejstvo je, da ne obstajata dve povsem identični molekuli vode. To je mogoče tudi dokazati. Zamrznite vodno molekulo in jo opazujte pod mikroskopom. Dobimo lahko popolno kristalno strukturo povsem določene oblike, ki je edinstvena (dve povsem identični snežinki ne obstajata). Če to vodno molekulo stalimo in nato znova zamrznemo, dobimo enak “prstni odtis”. Tako ima vsaka molekula vode lastno “identiteto”, ki je po vsej verjetnosti shranjena v biofotonski vsebini ene milijarde biofotonov. Ta identiteta je v tekočem, plinastem ali zamrznjenem stanju.

Tridimenzionalno je voda tetraeder (tako kot egipčanske piramide), vsi pa vemo, kako močno energijsko obliko ima tetraeder. Če je voda tako čudovit medij za shranjevanje nihajnih informacij, lahko sklepamo, da ne shranjuje informacij samo v računalniku, temveč tudi iz okolja. Voda nima le lastnega nihajnega spektra, ampak lahko povzema nihajne informacije iz našega okolja.

Oglejmo si pot do žive in energijsko bogate vode. Na poti do tal, ko je voda v obliki dežja, dobi povsem določen frekvenčni vzorec – solarno frekvenco. Kljub že prisotnemu elektromagnetnemu značaju je voda v tem stadiju še juvenilna (to je voda, ki nastane iz magme in pride prvič v obtok). Zaradi zakona težnosti prodre v notranjost Zemlje, pogosto več tisoč metrov globoko. Na tej poti pridobi nadaljnje nihajne frekvence, predvsem frekvence tistih elementov, ki so ustvarili Zemljo. Ko je to končano, voda teče od spodaj navzgor proti površini, ker sledi zakonom levitacije. Sile gravitacije in levitacije so na Zemlji v določenem razmerju, voda pa si prizadeva uravnotežiti se z obema. Šele ko dobi vse elektro- in geomagnetske nihajne frekvence iz globin, priteče na dan kot zrel, naravni izvir. Na to zrelo vodo so modulirane tako imenovane Schumannove resonančne frekvence, ki imajo natančno določeno elektromagnetno nihajno frekvenco 7,83 hertza. To je taktna frekvenca našega planeta in naših možganov, prisotna pa je v celotni atmosferi. Naši možgani se na ta način preko frekvenčnega vzorca vode povežejo z “Zemljinim utripom”.

V tej čisti obliki je vsaka posamezna molekula vode dokazljiv nosilec informacij, saj poseduje celotno strukturo in geometrijo. Torej je živa in lahko izpolni različne naloge v telesu.

Če z biokemičnega vidika opazujemo vodo, ki prihaja iz tako imenovanega svetega izvira (na primer v Lourdu), je strukturirana povsem enako kot voda iz nekaj metrov oddaljenega vodovoda. Biofizikalno pa je mogoče prepoznati razliko. Italijan dr. Cicollo se že več kot 20 let ukvarja s svetimi izviri. Uspelo mu je dokazati, da imajo vsi izjemno visoko kristalno strukturo vode. Višja kot je njena kristalna struktura, več informacij je shranjenih v takšni vodi (s tem je voda tudi bolj živa), s katero lahko naše telo vzpostavi resonanco. Tovrstne resonančne reakcije lahko v našem telesu spodbudijo zdravilne reakcije, zato vsem priporočamo pitje vode iz zdravilnih izvirov (pozor, nekateri izviri so danes že kemično onesnaženi). Spomnite se tudi znanih pitnih kur v zdraviliščih naših prednikov, ki so žal že nekoliko pozabljene.

Ker pa to seveda ni izvedljivo, moramo poiskati možnosti, ki bi vodi dale čim več živosti. Voda, ki vsebuje zanjo specifične informacije v najvišji možni obliki, lahko v našem telesu spodbudi ustrezne resonančne odzive. Znanje o bioresonančni terapiji kaže, da s sprostitvijo resonančnih odzivov sprostimo energijske potenciale, namreč energijo, ki je v polariteti dveh različnih stvari z enako valovno dolžino. Razpoložljivih informacij ni mogoče izbrisati, odpraviti, mogoče jih je le spremeniti. Energije ni mogoče uničiti, lahko jo le spremenimo. Življenja ni mogoče uničiti, lahko preide le v drugo obliko. Vse to je odvisno od informacij in te lahko, če so enake, med seboj stopijo v resonanco. To načelo uporabljamo pri energiziranju vode iz vodovoda, čeprav nobena oblika energiziranja vodovodne vode nima takšne kakovosti, kot jo najdemo v vodi iz svetih izvirov.

Voda iz pipe – navidezna kakovost življenja

Vodovodna voda nima nobene strukture več, saj se te uničijo med nenaravnim pretokom skozi napeljave. Pri tem se moramo zavedati, da se voda zelo občutljivo odzove na pritisk. Tudi zelo dobra voda že po dobrih 80 metrih poti skozi napeljavo pod pritiskom izgubi svojo strukturo in tako postane mrtva. V biofizikalnem smislu takšna voda ne ponuja svojega potenciala. Tako voda iz pipe ne more več posredovati svoje živosti in energije, ki je za nas življenjskega pomena.

Zaradi svojega dipolnega značaja imajo vodne molekule po en pozitiven in en negativen pol. Na podlagi tega potenciala, ki je enak potencialu severnega in južnega pola, lahko molekule tvorijo tako imenovane grozdaste strukture oziroma skupke. V optimalnih razmerah in pri optimalni telesni temperaturi je v enem skupku povezanih okoli 300–400 vodnih molekul. Bolj ko je voda zrela, višja je njena lastna energija in popolnejše in stabilnejše so njene grozdaste strukture. Z njimi voda zajame vse, kar se je v njej raztopilo, ne glede na to, ali gre za ione, strupene snovi ali druge substance. Bolj ko je voda strukturirana (ima grozdaste skupke), več raztopljenih snovi lahko veže, da se potem izločijo prek ledvic. Če pa je grozdna struktura krhka ali nestabilna, se raztopljene strupene snovi znova sprostijo, medsebojno reagirajo in s svojo toksičnostjo znova obremenjujejo telo.

Tako na primer nastanejo tudi obloge apnenca v vodovodnih napeljavah, skozi katere teče voda iz pipe. V tem primeru zaradi slabe strukture pitne vode reagirata v vodi raztopljen kalcij in hidrogenkarbonat, kar povzroča pri nas dobro znane obloge vodnega kamna. Žal pa se to ne dogaja le v vodovodnih napeljavah, temveč tudi v našem telesu. Ker strupenih snovi zaradi uničenih grozdnih skupkov ne moremo preprosto izločiti, se odlagajo v našem telesu, zlasti v krvnih žilah. Voda iz pipe kot mrtva voda s svojimi razbitimi in nestabilnimi strukturami deluje na naše telo bolj v smislu zastrupljanja kot pa razstrupljanja. Voda prinaša življenje, lahko pa nam prinese tudi smrt.

Poleg tega, da je voda iz vodovoda mrtva, nas obremenjuje še s škodljivimi snovmi. V kmetijstvu uporabljajo več kot 300 dokazljivih pesticidov. Od te množice pesticidov so politiki predpisali, da se jih pri analizah pitne vode upošteva le 63 (podatek je za Nemčijo), pri čemer več kot 200 preostalih dokazljivih pesticidov, od katerih jih ima več kot polovica dokazljiv rakotvorni učinek, sploh ni zajetih!

K temu je treba prišteti še vrsto drugih snovi, ki jih sistematično sploh ne preiskujejo:

·   bakterije, glivice in viruse (tudi v mrtvi, toksični obliki),

·   industrijsko proizvedene akaricide (strupe za uničevanje pršic), fungicide, herbicide, insekticide, moluskicide (sredstva proti polžem) in nematocide (strupe proti glistam),

·   anorganske snovi (arzen, azbest, kalcij, težke kovine …),

·   radioaktivne snovi (plutonij, radij in stroncij 90, ki povzročajo radioaktivnost vode),

·   hormone, antibiotike in druga alopatska zdravila, ki prek jemanja zdravil pridejo v urin in od tod v vodni krogotok.

Omeniti moramo še farso tako imenovanih “mejnih vrednosti”. Zakonodajalec je, na primer tudi za nitrat, predpisal dopustne mejne vrednosti. Tako kot ima vsak sestavni del našega planeta značilno elektromagnetno nihanje ali elektromagnetno polje, ga ima tudi nitrat, čeprav gre za nenaravno (umetno) polje nihanja. Ne glede na to, ali je v naši pitni vodi en ali 100 miligramov nitrata, že informacija o škodljivi snovi vpliva na naše telo trajno negativno, pa čeprav gre za še tako majhno vrednost. Elektromagnetno polje nitrata ne učinkuje resonantno, temveč disonantno, kar sčasoma lahko privede do bolezni in popolnega energijskega neravnovesja.

Mejne vrednosti niso nič drugega kot določena količina strupenih snovi v pitni vodi, ki so jih naši politiki določili kot sprejemljive. Že dejstvo, da te mejne vrednosti stalno “prilagajajo” navzgor ali navzdol, je dovolj zgovorno. Tako skušajo potrošniku pričarati varnost, ki je ni. Pomislite samo na presenetljivo povečanje mejnih vrednosti dopustne radioaktivne obremenitve po katastrofi v ukrajinski jedrski elektrarni Černobil.

Čeprav so obrambni procesi našega telesa odlično prilagojeni za spopadanje s škodljivimi snovmi, je treba omeniti, da gre pri tej prilagoditvi večinoma za naravne škodljive snovi (seč ali sečna kislina) in ne nenaravne (nitrati, pesticidi, insekticidi …). Odločilno vlogo pri tem imata dolgoletno kopičenje škodljivih snovi in njihovo sinergijsko (medsebojno) učinkovanje, ki ga sploh ne moremo oceniti. Dejstvo je, da so bili naši starši in stari starši izpostavljeni le delcu škodljivih snovi, s katerimi se mora danes spopadati naše telo.

Iz vsega navedenega lahko ugotovimo, kako pomembno je, da je voda, ki jo pijemo, kar najbolj razstrupljena oziroma očiščena. Ne govorimo samo o pitni vodi, temveč tudi o vodi, ki jo uporabljamo za pripravo kave, čaja ali juh, o vodi, v kateri kuhamo zelenjavo, krompir in druga živila. Da, govorimo celo o vodi, v kateri operemo solato.

Ustekleničena in mineralna voda – zdrava alternativa vodi iz vodovoda?

V zadnjem času je mnogo ljudi spoznalo problematiko vode iz vodovodne napeljave, zato so začeli uporabljati ustekleničeno. Prepričani so, da so s tem naredili nekaj za svoje zdravje. Velika zmota. Predpise o kakovosti mineralne in namizne vode določajo vlade. Vsakokratne vrednosti teh predpisov ustrezajo strukturam podtalnice s kemijskega vidika. Ker pa čiste, naravne izvirske vode pogosto ne ustrezajo zahtevam teh predpisov, je njihovo stekleničenje prepovedano! Tako obstaja le malo izvirov z odlično vodo, ki se sploh še sme polniti v steklenice. Kakšen zločin nad človeštvom!

Zmota št. 1: Mineralna voda je čista, zdrava voda.

Mineralna voda je predvsem mrtva voda, saj jo iz izvirov črpajo. Izvirska voda postane zrela šele takrat, ko ima svoj stoodstotni potencial in sama prodre iz zemeljskih globin. Če ta proces zorenja prekinemo z visokozmogljivimi črpalkami, svojega stoodstotnega potenciala ne more doseči. Strukturo sicer lahko ima, vendar praviloma ni stabilna in jo je mogoče z lahkoto uničiti. Voda Volvic (op. prev. najbolj znana francoska ustekleničena voda) je dober primer, kako lahko biofizikalno in tudi biokemično izvrstna voda izgubi svojo kakovost. Voda ne vsebuje škodljivih snovi in klic, torej je biokemično čista. Najprej so vodo Volvic polnili v steklenice, zdaj jo v vse večjih količinah polnijo v plastenke. Plastika pa je umetna snov in ima zelo čista, disonantna, torej nenaravna elektromagnetna nihajna polja, ki lahko že v desetih minutah trajno negativno vplivajo na vodo, tako da od njene osnovne sestave ne ostane prav veliko. Ker tudi to vodo črpajo iz globin, se pomeša s podtalnico, ki vsebuje pesticide in škodljive snovi.

Zmota št. 2: Z mineralno vodo zadostimo potrebam po mineralih.

Svetovni industrijski lobiji polnilcev mineralnih (in ustekleničenih) voda na leto porabijo milijarde evrov, da vzdržujejo takšna zmotna in neumna prepričanja. Znanstvenike, ki trdijo, da z mineralno vodo uživamo minerale in s tem vzdržujemo njihovo ravnovesje v telesu, brez izjeme sponzorirajo lobiji proizvajalcev mineralnih voda. Dejstvo je, da lahko naše telo sprejme minerale samo v organski obliki, torej z živili, anorganskih pa ne more predelati. Tega so sposobne le rastline, ki sprejmejo anorganske snovi v zemlji ali zraku in jih s fotosintezo predelajo in organsko vežejo. S tem postanejo te snovi za nas biološko dosegljive in telo jih lahko neposredno izrabi. Seveda so anorganski minerali prisotni tudi v izvirski vodi, vendar imajo v njej idealno grozdno strukturo, s katero so obdani, tako da jih lahko takoj in brez škodljivih posledic znova izločimo.

Mineralni presežek, ki se odlaga v našem telesu, je treba podobno kot strupe znova izločiti prek ledvic. S tem procesom ne porabimo samo veliko vitalne energije, ampak tudi dodatno obremenjujemo ledvice, njihova zmogljivost se zmanjša in prek ledvic lahko izločimo manj strupov. Ker so v mineralni vodi anorganske snovi in je v 80 odstotkih ta voda mrtva, je težava še večja.

Zmota št. 3: Ogljikov dioksid dodajajo mineralni vodi zato, da je boljšega okusa.

V resnici ogljik dioksid dodajajo zato, da zatirajo klice v njej. V zreli, naravni izvirski vodi ni mogoče najti nobenih klic in škodljivih snovi. Ogljikov dioksid ustvari kislo okolje, ki je eden največjih sovražnikov za sicer zelo nestabilno sestavo vode, saj povzroči pritisk in sestava se po določenem času dokončno uniči. Voda se tudi v posodi premika od zgoraj navzdol in nasprotno, gre torej za proces gibanja vodnih molekul, ki ni nikoli prekinjen. Zato ostane dobra voda tudi v toplem prostoru vedno hladna. Dobra voda je živa, inteligentna, ima spomin in je sposobna stalne regeneracije.

Ozoniranje – naslednji sovražnik struktur v vodi

Okrog 80 odstotkov vseh nemških mineralnih voda zdaj že ozonizirajo, da bi iz njih odstranili klice, s čimer želijo doseči uskladitev s smernicami za pitno vodo (op. prev. podatek za Slovenijo ni znan). V znanstvenih krogih imenujejo ozoniranje vode “kemoterapija za vodo”. Ozonska obdelava je za nekoč živo vodo še zadnji udarec – uniči jo za zmeraj. Z ozoniranjem obdelana voda se ne more več regenerirati. Ker (nemška) zakonodaja ne določa, da je treba potrošnike obvestiti o ozoniranju vode, sploh ne vedo, ali je voda, ki jo pijejo, ozonirana. Nemški zakonski predpisi so šli celo tako daleč, da proizvajalci ne smejo potrošnikov seznanjati niti o tem, da voda ni bila ozonirana. Zakonodajalec je namreč seznanjanje potrošnikov o morebitnem ozoniranju označil kot nelojalno konkurenco, nasprotovanje temu pa se preganja in kaznuje!

Sklep

Pri vodi moramo biti zavestno pozorni, da je energijsko polna in kemijsko čista, drugače se sami spremenimo v filter. Vsi, ki želijo zavestno zdravo živeti, ne smejo pri najpomembnejšem viru življenja, vodi, sklepati nobenih kompromisov.

Z bioenergijskim testom je mogoče dokazati, kako ugodno vpliva prečiščena in energizirana voda na človekovo telo. Tudi če pacient med dvema terapevtskima terminoma ne stori ničesar drugega, kot da zaužije zadostne količine dobre vode, je mogoče s temi metodami dokazati, kako se lahko še tako degenerativna stanja znova stabilizirajo.

Kaj lahko stori potrošnik?

Ker mineralne in ustekleničene vode ne morejo zadostiti našim potrebam, je na razpolago zgolj vnovična obdelava vode iz vodovodnega omrežja v gospodinjstvu. Na trgu je mnogo naprav za čiščenje vode, dobra naprava pa poleg odstranjevanja škodljivih snovi vodo tudi do najvišje možne stopnje strukturira in revitalizira.

3. steber: Nega

Izraz nega predvsem pomeni skrb, ki jo namenjamo svojemu telesu, še zlasti bolnemu, ki nego potrebuje za vnovično ozdravitev. Nega je nekaj izjemno lastnega, intimnega in je sestavni del celostnega zdravljenja. Sem spadajo zadostna količina spanja, doživljanje lepega, uživanje, izogibanje škodljivim vplivom, skrbno prehranjevanje, dovolj gibanja, varovanje samega sebe … Tako so na primer savne, uživanje v kopeli, dnevna nega kože in opazovanje v ogledalu sestavni deli nege.

Nežna in nedražljiva nega kože je eden pomembnejših dejavnikov nege. Koža ni le zunanji ovoj telesa in zunanji pokazatelj bolj ali manj dobrega videza, temveč je zrcalna slika nas samih. Poleg glavnih nalog, ki jih koža opravlja (uravnavanje toplote in razstrupljanje s potenjem), je tudi zrcalna slika naše duše. Gre za dobro počutje “v lastni koži”, zato jo moramo skrbno negovati.

Koža je zelo pomemben organ zaznavanja. Ne da bi gledali ali vonjali, lahko z njo zaznavamo stvari, ljudi, celo simpatijo ali antipatijo. Poleg tega zaznavamo tudi nežnost, toploto, mraz in dotike. S kožo se dotikamo, čutimo, občutimo, ljubimo.

Za dobre terapevte je koža zelo pomemben organ in mnoge terapije so usmerjene v aktiviranje tako imenovanih območij kožnih segmentov. To so določena območja kože, ki so povezana s posameznim organom. Z drugimi besedami, ta območja kože niso le neposredno povezana z možgani (občutenje bolečine), temveč tudi z ustreznimi organi. Za nazornejšo predstavitev vzemimo žensko, ki trpi zaradi menstruacijskih krčev. Vsaka ženska ve, da ji bo odleglo, če si bo na trebuh položila termofor, saj se bodo krči umirili, obenem pa se bo po njenem telesu razširil prijeten občutek toplote. Čeprav se toplota iz termofora ne more prebiti skozi kožno maščevje, saj se zadrži le nekaj milimetrov pod kožo, pa je razlaga, zakaj ženski v tem primeru odleže, zelo preprosta. Toplota iz termofora se prek živčnih celic v koži prenese v obliki živčnega impulza, ta pa prek vegetativnega živčnega sistema prispe do ustreznega organa, deluje na njegovo mišičevje in spodbudi njegovo prekrvavitev, zaradi česar se krči ne pojavljajo več. Od tod tudi občutek toplote. Seveda je treba topel obkladek položiti na pravo mesto.

Mnoge terapije uporabljajo povezave med kožnimi refleksnimi conami in območji organov (terapevtska vtiranja, bandaže z mazili, kopelne terapije, Kneippova polivanja, masiranja, limfne drenaže, nevralne terapije, akupunkture …). Medsebojni učinki ne nastanejo le zaradi terapevtskih impulzov, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Tako najdemo vidne povezave med obolelimi organi in ustrezno obremenjenimi kožnimi conami. Samo z opazovanjem kožnih refleksnih con lahko pridemo do ugotovitev o obremenitvi organov, saj so na teh mestih vidne kožne spremembe. To je znano vsaki dobro izobraženi kozmetičarki. Koža je torej eden najbolj občutljivih sistemov našega organizma, zato je pomembno, da jo negujemo z nealergijskimi sredstvi.

Tu se pojavi težava parafina. Parafini so voski, ki nastanejo kot stranski proizvod pri izdelavi bencina iz surove nafte. Če jih ne bi odstranili, bi zamašili cevi za dovod bencina v naših avtomobilih. Ker proizvajamo velike količine bencina, v naftni industriji nastaja ogromno odpadnega parafina.

Ti parafini so reakcijsko izjemno nedejavna surovina. To pomeni, da se ne spojijo z odpadnimi snovmi iz okolja, bakterijami in podobnimi nečistočami, kar je mogoče izkoristiti v pozitivnem smislu. Parafine je mogoče prečistiti do 99-odstotne stopnje čistosti, tako da jih lahko uporabljamo v kirurgiji, kjer jih dajejo na odprte rane, vendar pri tem ne pride do okužbe. Težava s parafini pri vsakodnevni negi pa je, da delujejo kot plastična vrečka, ki jo v obliki voščenega sloja namažemo na kožo. Pri tem pride do zastojev v podkožnem tkivu in normalna pozitivna verižna reakcija v refleksnih kožnih conah se spremeni v negativno. Če parafine uporabljamo le občasno, ne puščajo posledic. Toda pogosta uporaba krem, losjonov za nego telesa in mil, ki vsebujejo parafin, ima v terapevtskem pomenu pomembno vlogo, saj parafin prikriva individualne vzroke kroničnih obremenitev in zmanjšuje vitalno energijo. Nega kože brez parafinov je zato pomemben terapevtski element.

Naslednja tabela prikazuje parafine in njihove derivate, ki so v negovalnih preparatih.

Parafin

 
Parafinski derivati

  
Alkani (nasičeni ogljikovodiki)

Previdnost pri čebeljem vosku: pogosto je ponarejen ali pomešan s carnauba voskom, mikrovoskom, parafinom, lojem, smolami in maščobnimi kislinami.

 
Zakaj ima nega kože in las odločilen vpliv na uspeh bioenergijske terapije?

Vemo, da je koža visoko občutljivo čutilo, ki v organizmu opravlja pomembne reakcijske, regulacijske in kompenzacijske naloge. Način njenega negovanja ima odločilen vpliv na učinkovitost delovanja. Koža ima številne živčne celice in povezave z vsemi odzivnimi organi, s katerimi je v vzajemnem odnosu. Zato deluje pravilna nega kože pri ljudeh z normalno, zdravo kožo stimulativno na funkcije notranjih organov, mišic, živčevja, vezivnega tkiva … Sicer pa to ni le enosmerna pot, saj tudi organi v povratni zvezi učinkujejo na kožne predele. Napačna nega kože z učinkovinami, ki povzročajo alergije, tako ne vpliva negativno zgolj na kožo, temveč lahko občutno moti tudi delovanje notranjih organov. Nasprotno pa je mogoče zaznati pogosta draženja organov kot reakcijo in spremembo v segmentalni sliki kože. Optimalna nega kože je po eni strani pomembna za njeno varovanje, imeti pa bi morala tudi stabilizirajoči vidik. Predvsem koži ne smemo škoditi ali celo povečati že pojavljajočega draženja.

Koža je kot organ razstrupljanja pomemben sestavni del celotnega sistema za razstrupljanje in izločanje iz telesa. Tako kot drugi organi razstrupljanja in izločanja mora izločati strupene snovi ne glede na to, ali te snovi nastajajo v telesu (med procesi presnove) ali pa vplivajo na telo od zunaj kot zunanji strupi. Notranji in zunanji strupi ustvarjajo toksične obremenitve telesa. Strupi se morajo izločiti s sistemi za izločanje, tudi skozi kožo, sicer se odložijo v medceličnih prostorih. Organi izločanja se lahko medsebojno podpirajo. Njihovo sodelovanje omogoča, da eden od organov deluje kot nadomestilo za drugi obremenjeni organ izločanja. Zato ima koža pomembno vlogo, saj mora, če tega ne zmorejo jetra in ledvice, izločiti strupe, ko pride do njihovega večjega dotoka. Mnoge domnevne kožne bolezni imajo tukaj svoj izvor, saj gre za legitimne izločevalne procese, vendar jih kot take pogosto ne prepoznamo.

Ob tem je koža zaradi vse večjega okoljskega onesnaževanja, UV-žarkov, uporabe agresivnih čistilnih in higienskih sredstev vsak dan zelo obremenjena. Ker škodljive snovi iz okolja napadajo njeno zaščitno plast, je tem obremenitvam izpostavljena brez vsakršne zaščite. Zaradi sredstev za nego kože in las se pogosto pojavljajo tudi alergijske reakcije. Potrošniki večinoma sploh ne vedo, da je vsakodnevna nega kože in las zanje obremenjujoča, saj se ne pokažejo povsem jasni simptomi (prikrite, “maskirane” alergije).

Pravilna nega kože – pomemben dejavnik za ozdravitev in ohranjanje zdravja

Sredstva za nego kože naj bodo dejansko namenjena njeni negi. Pri izbiri sredstev moramo biti zelo pozorni, saj je na trgu mnogo izdelkov, ki zaradi določenih snovi v njihovih podlagah, učinkovinah ali dodatkih koži zelo škodujejo.

Snovi, ki jih vsebujejo sredstva za nego kože, so praviloma sestavljene iz:

1. podlage za mazilo,

2. najrazličnejših učinkovin, ki se od izdelka do izdelka (dnevne in nočne kreme, kreme proti gubam …) in od znamke do znamke razlikujejo in jih proizvajalci v svojih reklamah še posebej poudarjajo,

3. drugih dodatkov (sredstva za konzerviranje, penjenje in nabrekanje, barvila in parfumi).

1. Podlaga za mazila

Kot podlago za mazila se najpogosteje porablja parafin ali parafinski derivati. Ti imajo celo mnogo prednosti, zaradi česar jih vse več uporabljajo tudi v naravni kozmetiki:

·  v velikih količinah nastajajo kot stranski proizvod pri predelavi surove nafte, tako da jih petrokemična industrija prodaja pod ceno,

·  ker je surova nafta naravni proizvod, je mogoče parafine in parafinske derivate označiti kot “naravne” – ugodnejši “naravni” dodatek k mazilom namreč ne obstaja,

·  nasičeni ogljikovodiki (voski) ne reagirajo z drugimi substancami, in ker ne morejo reagirati z okoljem, ne morejo postati žaltavi in tudi "zgniti" ne – sredstva za konzerviranje niso potrebna ali pa le v majhni količini,

·   ker jih je mogoče v laboratoriju temeljito očistiti, vsebujejo le malo neželenih snovi, zaradi česar povzročajo manj alergij (so hipoalergeni).

Parafin in parafinski derivati: prekletstvo ali blagor?

Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre pri parafinu in njegovih derivatih za izjemen izdelek, je treba opozoriti, da njegove slabe strani in učinki na telo zdaleč prekašajo prednosti. Nasičene maščobe in parafini s svojimi derivati ustvarijo na koži neprepusten sloj maščobe. Tako rekoč zadušijo vse procese, ki normalno potekajo v zdravi koži: kisik nima več dostopa do kože, snovi, ki naj bi se izločale skozi kožo (na primer znoj, snovi pri vnetnih procesih in strupene snovi), so potisnjene nazaj v telo. Nastane “učinek plastične vrečke”.

Z zatesnitvijo kože je prekinjena komunikacija med kožo in okoljem – fiziološki procesi regulacije so oteženi, kar se kaže na več načinov:

·   strupene snovi se izločajo v omejenem obsegu ali pa se sploh ne morejo izločati skozi kožo,

·  omejeno izločanje vodi v zastoj strupov v podkožnem tkivu in podkožnem maščobnem tkivu, kar obremenjuje limfo in učinkuje alergijsko (to pa je pogoj za nastanek kroničnih bolezni),

·  oviranjem kože v njeni izločevalni funkciji nastane v telesu nenaravni pritisk in strupi se začnejo izločati na silo skozi kožo, posledica pa je zmanjšana ali pretirano povečana občutljivost kože,

·  vzajemni procesi med kožo in organi se ne morejo več uskladiti, zaradi česar pride do napak v prenosnih sistemih.

Če kožo le občasno “negujemo” s parafini, to ne povzroča večjih težav. Stanje se poslabša predvsem takrat, ko v kožo vsakodnevno vtiramo parafine, zaradi česar so njene funkcije tako močno omejene, da tega ne more več uravnavati. Maščobe, ki pokrivajo kožo, povzročijo pomanjkljivo maščobno regulacijo telesu lastnih lojnic. Nastane učinek odvisnosti, kar postane očitno šele takrat, ko uporabo parafina in njegovih derivatov prekinemo. Koža postane suha in signalizira domnevno potrebo po maščobah, to potrebo pa “potešimo” z vnovično uporabo parafinskih derivatov. Nastane začaran krog, kajti funkcije kože se ne morejo obnoviti tako hitro, da bi zadostno odgovorile na zmanjšano proizvodnjo maščob.

Celo dobra kozmetika, ki se skuša težavam izogniti z uporabo drugih nasičenih maščob (na primer z mastjo ali čebeljim voskom, ki mu dodajo parafin), za dolgotrajnejšo nego prav tako ni primerna. Maščobe, ki so kot podlage sestavljene iz parafinov in njihovih derivatov, redkeje povzročajo blokade, vendar se pri stalni uporabi pojavi reakcijska otrplost kože.

2. Učinkovine

Pri izboru učinkovin se kozmetična industrija ravna po običajnih znanstvenih spoznanjih, predvsem pa po komercialnih izhodiščih in splošnih potrebah, včasih tudi po različnih tipih kože. Izbor je vse prej kot individualen in uporabnikom ne more resnično koristiti. Z uporabo kozmetike iz običajnih kombinacij parafinskih podlag s hormoni in beljakovinskimi sestavinami (kolagen, elastin, mukopolisaharidi, liposomi …) želijo povečati “učinkovitost” in tržno vrednost kozmetike. Vendar pa se toplota nabira v podkožnem maščevju in pod določenimi pogoji začne nabrekati tudi podkožno vezivno tkivo. Neželene gube so sicer videti “zlikane”, vendar zaradi preobremenjenosti začnejo degenerirati elastinska in kolagenska vlakna. Takšen kratkoročni “uspeh” ima za posledico še hitreje napredujočo ohlapnost kože. Poleg tega tuje beljakovine (na primer kolagen) povzročajo večjo alergijsko občutljivost. Podcenjevati ne smemo niti škodljivega učinka na celotni organizem, na primer na delovanje nadledvične žleze in hormonski sistem.

3. Dodatki

Izbira dodatkov, ki so v kozmetičnih preparatih, je zelo široka – sredstva za konzerviranje podaljšajo trajnost sredstev za nego kože, penaste mase dajo izdelkom prijetno konsistenco, parfum poskrbi za očarljiv vonj, sredstva za nabrekanje pa omogočajo proizvajalcu dodajanje večje količine vode, s čimer lahko proizvede več izdelkov. Kot vemo iz prakse, vsako leto dramatično narašča število alergijskih reakcij med prebivalstvom. Akutne alergijske reakcije, pri katerih lahko pacient takoj spozna, na kaj je alergičen, so vse bolj v ozadju. Prikrite, tako imenovane “maskirane alergije”, ki ne pokažejo značilne bolezenske slike v smislu vzrok-takojšnja posledica, pa drastično naraščajo.

Kakšna naj bo pravilna nega kože?

Optimalna nega kože in las ni določena zgolj z individualnim tipom kože in potrebami posameznika. Z določenimi učinkovinami je treba kožo hkrati spodbujati, da se optimalno razvija in stabilizira. Suha koža potrebuje maščobno in vlažilno nego ter snovi, ki pospešujejo regeneracijo kožnih celic, uravnavajo zaščitno plast kože in zavirajo čezmerno poroženitev. Koža, ki je občutljiva in se odziva na alergije, potrebuje kremo za stabilizacijo in učinkovine, ki nanjo delujejo pomirjujoče. Te sestavine limfatično stabilizirajo podkožno vezivno tkivo, s čimer preprečujejo alergijsko reakcijo. Optimalna nega kože, ki vpliva na ozdravitev in ohranjanje zdravja, mora biti dejansko prilagojena posamezniku. Še zlasti je to pomembno pri bolnikih s problematično kožo (posledica funkcionalnih motenj) in boleznih, ki se kažejo prek kože (na primer atopični dermatitis, alergijski ekcem ali luskavica). Zato je smiselno vsako kremo in druge preparate testirati z bioenergijskim testiranjem.

Najbolj znane znamke iz naravne kozmetike v Evropi so Dr. Hauschka, Weleda, Lavera, Sante, in nekatere od njih lahko kupimo tudi v Sloveniji.

4. steber. Spanje

Spanje je naš najpomembnejši čas za regeneracijo. Kot je znano, njegovo pomanjkanje vodi v nespečnost. Pomanjkanje spanja lahko zelo hitro privede do hudih duševnih in telesnih simptomov. Dober, krepčilni spanec je odvisen od našega psihičnega počutja, ta pa tudi od zunanjih vplivov. Ob tem so zelo pomembni dejavniki, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

1. Ergonomija med spanjem

To pomeni ustrezen prostor za spanje, primerna postelja, posteljno ogrodje, žimnica, odeja in vzglavnik.

2. Obremenitev z elektrosmogom

Prav med spanjem smo zelo občutljivi za obremenitve z elektrosmogom. Kvarčne ure, radijske budilke in slabo izolirana električna napeljava so pri tem bistvenega pomena. Škodljivo je tudi spanje v neposredni bližini visokonapetostnega daljnovoda in spanje ob/pod močnim elektromagnetnim poljem razdelilne omarice za električno energijo, štedilnikom v sosednjem stanovanju …

Naš vegetativni živčni sistem pozna dva regulacijska sistema, ki vplivata drug na drugega, tako imenovana simpatik in parasimpatik. Simpatik je naša odzivna sposobnost. Zmeraj, ko smo podnevi pod stresom, je aktiven simpatik. Nasprotno pa med spanjem prevlada parasimpatik. Prav v tej parasimpatični fazi učinkujejo obremenitve z elektrosmogom še zlasti negativno. Klasični simptomi so neuspešni poskusi, da bi zaspali, plitek spanec, pogosto zbujanje, zgodnja budnost, občutek notranjega nemira med spanjem, gomazenje rok in nog, lažje oblike krčev v trebuhu, glavoboli med spanjem ...

3. Geopatske obremenitve

Nadaljnje obremenitve so tako imenovane geopatske obremenitve, negativna zemeljska magnetna polja, vodne žile, zlasti pa križanja vodnih tokov. Simptomi so podobni kot pri obremenitvi z elektrosmogom.

Obremenitve z elektosmogom in geopatske obremenitve je mogoče zelo hitro preizkusiti z bioenergetskim testiranjem. Prav ti dve vrsti obremenitev se seštevata s toksičnimi obremenitvami, predvsem pri obremenitvah s težkimi kovinami v medceličnem prostoru (vodi k zakisanosti tkiv), še zlasti pa z nakopičenimi minerali in mikroelementi anorganskega izvora.

5. steber: Gibanje

Tudi gibanje je pomemben dejavnik, ki vpliva na proces ozdravitve in ohranjanje zdravja. Spodbujanje dejavnosti srca in krvnega obtoka ustrezno stimulira in trenira srce, z aktivnostjo mišic pa spodbujamo tudi pretok limfe. Gibanje poveča našo presnovo in pospešuje preskrbo krvi s kisikom. Pomaga tudi k sproščanju stresnih hormonov in je tako pomembno povezano z našim psihičnim počutjem.

Pomembna sestavina celostne terapije je vnovična vzpostavitev gibalne sposobnosti, še zlasti pri revmatskih obolenjih, težavah s hrbtenico … Pri tem je zelo pomemben gibalni trening, ki ga izvajajo usposobljeni strokovnjaki.

Odgovor na vprašanje, katera vrsta gibanja ali športa je primerna za posameznika, je zelo individualen. Starost, struktura vezivnega tkiva, obremenjenost gibalnega aparata (telesna teža), trdnost kit in vezi imajo pri tem odločilno vlogo. Športa ali celo ekstremnega športa za vsako ceno vam ne priporočamo!

6. steber: Psihosocialno okolje

Gre za temeljna psihična stanja, še zlasti za našo zmožnost predelave vtisov, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni. Prav tako gre za celotno področje psihosomatskih obremenitev, katerih izhodiščna točka je duševnost, predvsem predelava spominov iz otroštva. V ta dejavnik spadajo tudi vse stresne situacije v vsakdanjem življenju, ki lahko zelo negativno vplivajo na zdravje, če jih človek dolgo časa ne razreši. V hujših stanjih je priporočljiva strokovna psihoterapija ali kakšna druga oblika pomoči.

Naj za konec še enkrat poudarimo, da so v sistemu “šestih stebrov zdravja” pomembni prav vsi in se moramo vsem posvečati. Ni dovolj, da poskrbimo samo za primerno in zdravo hrano, druge vidike zdravja pa zanemarjamo.