 |
|
Zakaj je zdravje odvisno od življenjskega sloga
O procesu obolevanja in ozdravitve
Dejstvo je, da je
dandanes 85% vseh bolezni kroničnih, čeprav so nam akutne bolezni bolj poznane.
Kronične bolezni potekajo po drugačnih zakonitostih kot akutne. Imajo svojo
zgodovino, saj leži resnični začetek bolezni običajno leta ali celo desetletja
v preteklosti. Največkrat jih zaznamo kot problem šele takrat, ko nastopi
bolečina ali kakšna druga neprijetnost. Izgubljanje zdravja je torej dinamični
proces, prav tako tudi proces ozdravitve.
Zelo pomembno je poudariti, da
vzroki kroničnih bolezni večinoma niso tam, kjer so simptomi in da jih ne moremo
razložiti preprosto z neko infekcijo. Tako npr. revmo ne dobimo zaradi
sprehajanja po mokrem, ampak je revma posledica dolgoletnega nenormalnega
razvoja in neupoštevanja opozorilnih znakov, ki na koncu vodijo k hudim
bolečinam v sklepih oz. tkivih. Za nazorno razlago problema uporabimo bolj
tehnično primerjavo. Če se peljemo z avtom in nam nenadoma posveti opozorilna
lučka za motorno olje, ne bomo vzeli kladiva in udarili po lučki, da nas ne bi
več motila. Ne, ustavili se bomo na prvi bencinski črpalki in dotočili motorno
olje. Kaj pa delamo v primeru našega telesa, našega zdravja? Neprestano s
“kladivom udarjamo po signalnih lučkah”. Tako npr. glavobol običajno ne pomeni
nič drugega kot signal, da so se strupene snovi v telesu preveč nakopičile in
hočejo ven. Pravilni odziv bi seveda bil – pospeševanje razstrupljanja telesa.
Zadnja stvar, ki jo telo potrebuje, je dodajanje novih kemikalij (tablete proti
bolečinam). Vendar je prav to tisto, kar neprestano delamo. Tipičen primer
patološkega razvoja kronične bolezni, kot je revmatoidni artritis, je
naslednji: dojenčka hranijo s kravjim mlekom, na katerega je alergičen. Ker
tega nihče ne spozna, se funkcija črevesja in njegova črevesna flora nepravilno
razvije. To vodi k imunski oslabelosti in nagnjenosti k infekcijam. Nato dobi
še kožne ekceme, ki jih “zdravijo” s kortikosteroidnimi zdravili (!). Otrok je
še bolj imunsko oslabljen, začnejo se neprestane angine ali vnetja ušes, ki jih
vedno znova “zdravijo” z antibiotiki (!). Ker vse skupaj ne pomaga nič, mu
odstranijo žrelnico (!) ali/in mandlje (!). Antibiotiki mu uničijo še tisti
ostanek zdrave črevesne flore, ki ga je uspel razviti. Sledi zaprtost, s tem
pride do zastajanja strupenih snovi v črevesju in zato pomanjkljivega
razstrupljanja telesa. Mladostnik odrašča, dobi po možnosti še vnetje slepiča,
ki mu ga odstranijo (!). Na pragu odraslosti
se začnejo oglašati nekateri sklepi ali hrbtenica, ki sčasoma prerastejo v
vnetje določenih sklepov. Na žalost se udarci s kladivom po signalnih lučkah
(!) s tem še zdaleč ne končajo. Posledica so hude degenerativne bolezni in
rakasta obolenja.
Razlika med akutno in kronično
boleznijo je v načinu reagiranja telesa: pri akutni bolezni je samoozdravitvena
reakcija intenzivna (vročina, bolečine, slabost, driska, kašelj, izcedki...),
pri kronični pa se je telo vdalo in ne more spet vzpostaviti ravnotežja. Pogled
na bolezen je točka, v kateri se naravno zdravilstvo in konvencionalna medicina
zelo razlikujeta. V celostnem zdravljenju je definicija kronične bolezni
naslednja: nezmožnost samo-regulacijske sposobnosti telesa, da spet doseže
ravnotežje. Bolezen z vsemi svojimi znaki torej ni nič drugega, kot poskus
telesa, da ponovno vzpostavi ravnovesje (zdravje). Zato na te znake ne smemo
gledati negativno in poenostavljeno v smislu - tu je simptom in tu zdravilo
zanj, ampak moramo telo v njegovih poskusih, da ponovno doseže ravnotežje,
spodbujati z vsemi sredstvi. Velikokrat to pomeni, da bomo (mogoče prvič v
življenju) spodbujali in prenašali vse akutne znake bolezni brez kakršnihkoli
sredstev za tlačenje le-teh, vse dokler se telo ne bo pozdravilo. Zato je cilj
celostnega zdravljenja pravzaprav le aktivacija samoozdravitvenih sposobnosti
telesa in nikakor odpravljanje simptomov. Glede na zgoraj navedeno je jasno, da
premagovanje kronične bolezni ni enostavno, hitro in linearno. Je dinamičen
proces, ki največkrat traja eno do dve leti.
|