o avtizmu

Avtizem se kaže predvsem kot nezmožnost otroka za komuniciranje z okolico, velika večina ima govorne težave - nekateri se nikdar ne naučijo govoriti, velike težave imajo s socialnim vključevanjem, številni pa imajo tudi hude telesne simptome - moteno prebavo, nevrološke motnje, epilepsijo...

Na žalost na najpomembnejša vprašanja še vedno ni pravih odgovorov:

KAJ JE AVTIZEM?

KATERI SO VZROKI?

KAKO GA ZDRAVITI?

V svetu se intenzivno preiskuje različna področja - genetika, okolje, prehrana, presnova..., vendar pa še vedno ni znan potek bolezni, kako in kateri faktorji jo sprožijo, kako in katera področja možganov prizadene, kdaj in zakaj se motnja pojavi – je že prirojena ali nastane zaradi spleta okoliščin po rojstvu ( bolezni, cepljenja, prehrana, izpostavljenost okoljski onesnaženosti, pretirana uporaba zdravil ...). Vsesplošna trditev je, da avtisti okolico in dogodke doživljajo kot posamezne puzzle in da je njihov glavni problem, kako te puzzle združiti v celoto. Stereotip, ki pa velja tudi za tiste, ki avtizem preučujejo. Vse doslej opravljene preiskave so kot delčki sestavljanke, nobenemu ni še uspelo sestaviti celotne slike in zaenkrat ni še jasno niti to, ali so dosedanja spoznanja delčki iste sestavljanke ali pa so med seboj pomešane različne sestavljanke. Skratka nič oprijemljivega…

KAKO TOREJ NAPREJ?

Vprašanje, ki z veliko težo udari po starših avtističnega otroka. Predvsem zaupajte vase!!! Poiščite informacije na internetu - nekaj dobrih povezav je tudi z naše strani in živite čim bolj polno življenje. Zase in za svojega otroka… Kar vaš otrok najbolj potrebuje od vas, je v prvi vrsti ljubezen. Tu vas ne more nadomestiti noben še tako izkušen specialni pedagog ali zdravnik.

Med Scilo in Karibdo

Avtizem postaja nočna mora moderne družbe. Dandanes se pri otrocih diagnosticira več avtizma kot AIDSa, raka in diabetesa skupaj !!! Ta tragična zgodba se dogaja v različnih niansah tudi po Sloveniji in po najnovejših podatkih o incidenci avtizma v ZDA prizadene že enega od sto rojenih otrok.(1,2) Kljub temu, da je od prvih zapisov o bolezni minilo že sedemdeset let, pa še vedno ne poznamo odgovorov na najpomembnejša vprašanja – kaj so vzroki, kako zdraviti, kako preprečevati… Logično bi bilo, da bi pristojni vse sile usmerili na ta vprašanja, na žalost pa se velikokrat dogaja, da se mnenja krešejo okrog oslove sence.

Začne se že pri imenu: je avtizem bolezen, duševna motnja, razvojna motnja ali zgolj drugačen način zavedanja – nekakšno stanje… Al' prav se piše spektroavtistične motnje SAM al' motnje avtističnega spektra MAS… Človek dobi res vtis, da gre za nekakšno modno muho enodnevnico, čeprav je avtizem v slovenski zakonodaji na seznamu hudih bolezni! »Modnost« diagnoze avtizem naj bi bil tudi vzrok, da se dandanes otrokom lepi te diagnoze - včasih naj bi take otroke razvrščali kot duševno manj razvite. Nekateri trdijo, da je avtizem star toliko kot človeštvo in da se tudi incidenca bistveno ne spreminja, temveč gre v bistvu zgolj za spremenjeno poimenovanje in boljšo diagnostiko.

Za začetek torej vprašanje incidence…

Je avtizem res star toliko kot človeštvo? Obstajajo o tem kakšni podatki v starih arhivih medicinske literature, so o tem pisali alkimisti, homeopati, razni padarji in starodavni ranoceliki? Morda je avtizem omenjen v starodavni kitajski medicini... Se je znanje o avtizmu prenašalo z ustnim izročilom med vrači in šamani?

Dejstvo je, da sta o avtizmu prva pisala Asperger in Kanner leta 1943 in oba sta o tem pisala, ker sta bila prepričana, da sta opazila pojav neke povsem nove bolezni (sindroma).(3) Več desetletij ni nihče oporekal temu, da je avtizem povsem nekaj novega, zakaj torej zdaj?

Za razjasnitev slike nekaj preprostih vprašanj, na katera ne bo težko odgovoriti:

- ali je mogoče, da bi bila huda bolezen z incidenco okrog 1 % med prebivalstvom prisotna že od pradavnine, pa vendar o tej problematiki do leta 1943 ne bi pisal noben zdravstveni strokovnjak?

- ali je mogoče, da zdravstvo hude bolezni z incidenco 1 % ne bi resneje obravnavalo niti potem, ko je bila leta 1943 končno prepoznana in opisana?

- ali je mogoče, da bi pediatri skoraj do leta 2000 prezrli večino hudo bolnih otrok z avtizmom in bi začeli šele zaradi nekakšne mode potem pisati otrokom takšne diagnoze?

- ali je mogoče, da psihologi na sistematskih pregledih ne bi opazili 1 % otrok, ki ne bi znali govoriti in bi imeli tudi hude vedenjske motnje?

- ali je mogoče, da učitelji v šolskih klopeh ne bi opazili 1 % otrok, ki ne bi znali govoriti, za povrh pa bi s svojim neprilagojenim vedenjem še motili druge?

- ali je mogoče, da starši ne bi opazili, da se njihovi otroci ne razvijajo tako kot ostali vrstniki?

- v preteklosti se je otroke vzgajalo bistveno bolj restriktivno, otroci z avtizmom pa pogosto izpadejo »nevzgojeni«. Je mogoče, da takratna družba ne bi opazila 1 % »nevzgojenih« otrok?

Vse to preprosto ni mogoče!!! »Epidemija« avtizma je izbruhnila nekje okrog leta 1990. (4)

Kaj pa vemo o vzrokih avtizma?

Čeprav se simptomi začnejo izražati šele po prvem letu otrokovega življenja, se mnogi že dolgo neuspešno trudijo avtizem zriniti v obdobje nosečnosti. Ogromno denarja gre za raziskave, s katerimi se poskuša dokazati, da je avtizem zapisan že v genih. (5) Kako pa je v resnici s tem?

Že pred 150 leti je Darwin postavil temelje genetiki, načela evolucije so znana in potrjena. Mutacije, dedovanje, naravna selekcija... Tudi za izboljšave genov, s katerimi se posamezna vrsta bolj prilagodi svojemu okolju, so potrebne številne generacije. Koliko generacij bi bilo šele potrebnih, da bi se uveljavile genske napake, ki bi 1 % populacije onesposobile za samostojno življenje. Praktično to sploh ni možno, saj v naravi veljajo nekateri temeljni zakoni, res pa je zdravstvo premaknilo že precej mej in pri življenju ohranilo šibkejše in jim celo omogočilo reprodukcijo, zato bi to možnost teoretično lahko celo sprejeli. Pa vendar - koliko generacij, koliko stoletij bi bilo potrebnih! Avtizem pa je prerasel v pravo epidemijo zgolj v dveh desetletjih. Kdor torej trdi, da je avtizem genska motnja, zanika načela evolucije in utemeljuje načelo revolucije v genetiki - da je torej avtizem posledica genske revolucije...

Seveda obstajajo določene genske predispozicije, zaradi katerih so nekateri bolj občutljivi, vendar pa je dejstvo, da najpomembnejšo vlogo odigrajo okoljski dejavniki.(6) Le okoljski onesnaževalci lahko v tako kratkem časovnem obdobju tako velikemu številu otrok tako vplivajo na zdravje ali celo poškodujejo genski zapis. Pri tem se postavi vprašanje – kateri okoljski faktor je stopil na sceno praktično po celem svetu istočasno pred nekaj desetletji? Nekatere raziskave so potrdile, da povečujejo možnosti za razvoj avtizma rdečke ali uporaba talidomida med nosečnostjo, razni pesticidi, težke kovine, zakaj se torej še vedno velika (velika!!!) večina denarja za raziskave na področju avtizma usmerja na področje genetike. Zakaj tako? Na žalost (ampak res na žalost!) na to vprašanje vidim samo en odgovor. Zaradi cepiv. In cepiva so tudi faktor, ki se je po celem svetu skoraj istočasno spreminjal.

Koristi cepljenja naj bi bile bistveno večje od škodljivih stranskih učinkov. Vendar pa, ali so sploh vsi stranski učinki cepljenja upoštevani? So sploh prepoznani, dokazani? Bo nekega dne tudi avtizem prištet med stranske učinke?

Dejstvo je, da so cepiva zasnovana tako, da izzovejo dojenčkov imunski sistem, da povzročijo stres, da so torej eden izmed okoljskih faktorjev, ki bi jih bilo treba ustrezno preučiti glede možnega vpliva na avtizem. Dejstvo je tudi, da lahko dojenček na cepljenje reagira na tisoč in en način, ponavadi dobi vročino in je nekaj časa bolj jokav, lahko pa tudi pade v šok, lahko utrpi razne posledice, lahko celo umre – kaj pa avtizem? To vprašanje so že raziskovale nekatere študije, vendar pa povezave med cepivi in avtizmom niso potrdile. Pomembno vprašanje: ali so s tem ovrgle povezavo med avtizmom in kar vsemi cepivi?

O tem so med strokovnjaki mnenja deljena. Največji problem je v tem, da se je doslej glede možnega vpliva na avtizem preučevalo le eno cepivo (OMR - ošpice, mumps, rdečke) in pa le eno od številnih sestavin cepiv (timerosal). In čeprav zanemarimo vse preostale strupene sestavine cepiv (formaldehid, aluminij, fenoksi etanol, eter in številne druge ), še vedno ostane neustrezno odgovorjeno tudi vprašanje timerosala (živega srebra). Številni strokovnjaki iz najpomembnejših ameriških in evropskih zdravstvenih inštitucij so skupaj s proizvajalci cepiv že davnega leta 2000 na sestanku v Simpsonwoodu razpravljali o timerosalu, cepivih in stranskih učinkih. Govorili so o statistično pomembnih učinkih tiomersala na pojav raznih zdravstvenih težav!!!(7)

Vemo, da je živo srebro ena izmed najbolj strupenih substanc na svetu, simptomi zastrupitve z živim srebrom se lahko tudi precej prekrivajo s simptomi avtizma(8) in največja ameriška študija (Verstraeten, 2003), ki je poskušala ovrednotiti vpliv timerosala na avtizem, je prišla do nevtralnega zaključka – povezave ni niti potrdila niti ovrgla.(9) Glavni avtor Verstraeten je bil v času objave študije že zaposlen pri farmacevtskem gigantu GSK (konflikt interesov?), kljub temu pa je leta 2004 v reviji Pediatrics ponovno poudaril – njegova študija ni dokazala, da timerosal v otroških cepivih ne povzroča avtizma!!!(10)

O tiomersalu pa se bo očitno še pisalo… Čeprav »dobre« študije niso dokazale, da povzroča avtizem, pa je vseeno treba poudariti, da so nekatere študije povezavo uspele dokazati.(11) Nobena študija pa še ni dokazala, da je živo srebro za otroke neškodljivo - pa naj si bodo to nedonošenčki, otroci z nizko porodno težo, otroci z motnjami v delovanju imunskega sistema ali pa nenazadnje tudi popolnoma zdravi dojenčki... Verjetno so proizvajalci cepiv z velikimi stroški začeli umikati timerosal iz otroških cepiv po letu 2000 zgolj zaradi mode in ne zato, ker bi lahko nekaterim bolj občutljivim otrokom živo srebro povzročilo kakšne zdravstvene težave!

Nekaj gnilega je v deželi Danski… Zaradi specifičnosti prakse cepljenja se je na Danskem precej preverjalo učinke cepiv na prevalenco avtizma. Poul Thorsen je pomembno prispeval, da je prišlo do objav dveh danskih študij, ki niso potrdile povezave cepiva OMR in timerosala z avtizmom – še več, bile naj bi dokaz, da cepiva ne povzročajo avtizma.(12,13) Pri študijah je sodelovala tudi ameriška agencija za preprečevanje bolezni CDC s svojimi ljudmi in pa tudi z velikim finančnim vložkom. Kot kažejo zadnje policijske preiskave pa se je očitno precej tega denarja znašlo v žepu avtorja, ki je sodeloval pri obeh študijah. Poul Thorsen naj bi pospravil 2 milijona dolarjev!(14,15)

Kaj pa vsa druga cepiva in vse druge sestavine cepiv? Ker ni ustreznih študij, je potrebno pač verjeti strokovnjakom… Pri tem pa se je treba zavedati ene grde podrobnosti: denar je sveta vladar in kdor ga ima, lahko kupi vse. Naprodaj so tudi znanstveniki in njihove študije, kot tudi revije, ki jih objavljajo (ghostwriting). V zadnjem času se je o takem načinu proizvajanja medicinskih raziskav precej pisalo...

Proizvajalci in distributerji cepiv seveda trdijo, da cepiva ne morejo povzročiti avtizma. Ko je treba to »strokovno« dokazati, je dovolj denarja na voljo in tako so spisali že kar nekaj študij. Zaključki teh študij so, da povezave cepiv z avtizmom niso potrdili. Seveda pa med vsemi študijami ni take, ki bi res lahko dala pravi odgovor - študije o tem, kolikšna je incidenca avtizma med cepljenimi in pa necepljenimi otroci.

Cepiva so po mnenju mnogih zdravstvenih delavcev najčistejša zgodba medicine o uspehu, vendar pa med strokovnjaki naletimo tudi na drugačna mnenja. In kdo so ti strokovnjaki, ki so mnenja, da o povezavi cepiv z avtizmom še nimamo pravega odgovora?

Nevrologi - npr. slovenski strokovnjak za avtizem dr. Macedoni Lukšičeva pravi, da tega ne moremo povsem izključiti. V reviji Zdravje: »Za zdaj se ni potrdilo, da bi bilo zgolj cepivo povzročitelj avtizma, ne moremo pa izključiti, da pri določenem odstotku gensko posebno ranljivih otrok ni možno tudi to.«

Toksikologi - npr. slovenski ekspert za toksičnost živega srebra prim. dr. Alfred B. Kobal tudi meni, da cepiv ne moremo izključiti - o avtizmu je objavil članek v Zdravniškem vestniku, v katerem med drugim tudi pojasnjuje, na kakšen način bi lahko škodljivo deloval timerosal.(16)

Imunologi – ko je prof. dr. Miha Likar prebral članek dr. Kobala, ga je pohvalil, da je to »čista studenčnica«. Človek lahko od enega odmerka cepiva umre, kako bi potem izključili možnost nastanka neke manjše okvare zdravja, pa naj bo to avtizem, paraliza...? »Ne, ne moreš izključiti. Ne moreš...« odgovarja na to vprašanje prof. Likar.(17)

Dr. Julie Gerberding - ko je bila še direktorica ameriške agencije za preprečevanje bolezni CDC je v intervjuju za CNN izjavila, da lahko pri nekaterih otrocih tudi cepiva povzročijo zaplete, ki privedejo do avtizma... Seveda tega ni izjavila kar tako mimogrede, temveč šele po tem, ko je sodišče v ZDA avtistični deklici H. Poling priznalo pravico do odškodnine, saj je komisija ministrstva za zdravje DHHS potrdila, da so cepiva poslabšala njeno zdravstveno stanje tako, da se ji je pojavila epilepsija in simptomi avtizma.(18,19)

Naslednja stran

Prof. Boyd Haley pravi, da je »nemogoče sploh skonstruirati študijo, ki bi dokazala, da je timerosal varen, saj je izredno toksičen. Le najbolj neumni in najbolj nepošteni, ki so sposobni razumeti raziskave, lahko potem vseeno rečejo, da timerosal ne more povzročiti avtizma…«

(foto: iaomt.org)

Jenny McCarthy, njen sin Evan,

ki ima avtizem in Jim Carrey :

»To many to soon« - 36 cepiv v prvih nekaj letih je po njunem mnenju preveč. Dr. Paul Offit, ki ima patent za cepivo Rotateq, pa pravi, da bi dojenček lahko brez težav prenesel tudi 100 000 cepiv doziranih na isti dan…

Komu verjamete?

(foto:daylife.com)