Rdeči revirji! Hrastnik
Predstavitev festivala
Produkcija festivala
Arhiv Rdeči revirji 2011
Četrtek 26.maja 2011
Petek, 27.maja 2011
Sobota, 28.maja 2011
Nedelja, 29.maja 2011
Delavnice
V času festivala
Program 2011
Fotke 2011
Vaši komentarji
     
 

NEDELJA, 29.5.2011

Delavnica s Tamaro Bračič Vidmar:   »DELAVNICA O OSNOVAH UMETNIŠKE PRODUKCIJE«    Kot gledalci in obiskovalci gledališč, kulturnih centrov, galerij in festivalov smo deležni predstavitve umetniških del, ki nas lahko navdušijo, presenetijo, pretresejo, razveselijo ... Ponudijo nam umetniško izkušnjo, ki nas bo morda bogatila še celo življenje. Vendar pa se malokrat vprašamo, kaj vse je potrebno, da se nas lahko na takšnem dogodku umetnost nemoteno dotakne. Naloga umetniškega producenta je, da poskrbi za izvedbo vseh pomembnih podrobnosti, da bo lahko umetniško delo zasijalo v polnosti in publiki omogočilo kvalitetno izkušnjo umetnosti.

Kaj torej mora vedeti producent, da se predstava, koncert ali razstava lahko odvije?  V prvem delu delavnice se bomo sprehodili skozi osnovne faze umetniške produkcije, od izbire primernih prostorov za vaje in predstavitev dela, do pridobitve financ in koproducentov, od koordinacije ekipe in zunanjih sodelavcev, do promocije in privabljanja občinstev.  Drugi del delavnice bo namenjen pogovoru o konkretnih projektih in zagatah, ki jih udeleženci srečujejo pri svojem delu. Vabljeni, da pripravite vprašanja in orišete (hipotetične) težave, ki jih bomo na delavnici skušali skupaj razrešiti.

Rudarska godba na pihala Hrastnik:  »NEDELJSKI KONCERT«  Poseben pečat festivalu daje tradicionalni koncert rudarske godbe na pihala - nekatere stvari se nikoli ne spremenijo in rudarska godba na pihala Hrastnik je stalnica Rdečih revirjev, ki jih spremlja že od njegovih začetkov.  
Godba, ki se je v Hrastniku rodila priložnostno in spontano, a je že takoj zatem postala organizirana oblika družabnega in kulturnega udejstvovanja prebivalcev, kar priča o njihovem optimizmu in volji, da si oblikujejo lastno identiteto in prepoznavnost, ter da si trdo in naporno življenje olepšajo s prazničnimi trenutki veselja, sprostitve in užitka, ne le družabnega, ampak tudi umetniškega in ustvarjalnega. Njihova godba jim je vseskozi utrjevala samozavest, življenjsko radost in optimizem, ki si jih nikoli, niti v najtežjih časih, niso pustili odvzeti. Odtod trdoživost te ljubiteljsko zastavljene in sčasoma tudi profesionalno nadgrajene dejavnosti, ki ni le preživela vseh sprememb v svojem okolju, ampak se je ves čas utrjevala, se razvijala, izpopolnjevala in dosegala vse zahtevnejše in ambicioznejše cilje in uspehe.
Zato hrastniška rudarska godba ni le v veselje in ponos Hrastničanov, ampak s svojimi zvoki odzvanja tudi mnogo širše, pa najsi gre za njene predstavitve in nastope v drugih krajih Slovenije in celo v tujini, ali pa za posamično uveljavitev številnih glasbenikov, ki so iz nje izšli, na drugih glasbenih področjih in v drugih okoljih.

Katjuša Kovačič:   »ŠOU NA STOU«  akrobacija s stolom na ulici. Katjuše Kovačič (1986) je  eno leto bivala na mednarodni pekinški umetniški akademiji BIAS (Beijing International Art School. Katjuša je študentka sinologije, ki deluje na področju fizičnega in uličnega gledališča, improvizacije, akrobatike, plesa in capoeire, v svoj gibalni material vpleta marsikaj, česar v sodobno-plesnih predstavah nismo vajeni. Z nekakšno »predrzno virtuoznostjo« si na ta način pogumno začrtava samosvojo smer med ustaljenimi. http://katjusakovacic.wordpress.com/

Maša Kagao Knez:  »ROJENA IZVEN SVOJE VASI«  Afriški izraz »kagao« v prevodu pomeni ženska, rojena zunaj svoje vasi. Maša Kagao Knez, korenine katere izhajajo po materini strani iz Slovenije, po očetovi iz Burkine Faso, je plesalka in koreografinja, ki od rojstva živi v Ljubljani in je v slovenskem plesnem prostoru prisotna že skoraj dve desetletji. Med letoma 2004 in 2006 se je šolala v Parizu na šoli za tradicionalni in sodobni afriški ples. »Kljub temu nisem ne črna, ne sodobna, ne afriška,« pravi Maša in nadaljuje: “Ko pridem v Slovenijo, nisem sodobna plesalka, ko pridem v Afriko, nisem plesalka afriških plesov. Vedno znova sem nekako »zunaj«.“  V solo performansu je kot izhodišče postavila izkušnjo zunanjosti in (ne)pripadnosti ter principe dvojnosti in identitete ter k sodelovanju povabila dva koreografa iz različnih področij: Rosano Hribar in Georgesa Momboye, da iz različnih perspektiv razvijeta gibalni material, ki ga vsebuje eno telo, telo plesalke Maše Kagao Knez. »Rojena zunaj svoje vasi« pomeni prvi del »gibalne raziskave«, za katerega koreografijo je prispevala Rosana Hribar. www.baobab.si


Capoeira:  plesno borilna veščina iz Brazilije z živo glasbo in akrobacijami. Capoeira je dinamična brazilska borilna veščina, ki vključuje gibe napada, obrambe in akrobatike. Poleg športne aktivnosti je capoeira  tudi kultura, tradicija in več.  Je edina borilna veščina, ki poleg gibanja vključuje tudi glasbo – petje in igranje na različna tradicionalna glasbila.
V celoti jo težko pojasnimo, saj njene različne vidike spoznamo med vadbo. Njen izvor sega v čas suženjstva oz. portugalske kolonizacije Brazilije (16. stoletje), razvili pa so jo afriški sužnji v svojem boju za svobodo. V svet so jo ponesli brazilski mojstri, ki danes širijo svoje znanje in kulturo izven meja Brazilije. Primerna je za vse tipe ljudi, ne glede na starost, spol, poreklo in fizično pripravljenost. Ker je capoeira prav v današnjem času v svojem polnem razvoju, ima vsak dan več ljubiteljev. 
Portugalski prevod za Capoeira pomeni pletena košara, v indijanskem jeziku pomeni rastočo podrast, v afriškem pa šele dobi pravi pomen saj je prevod namreč različni talni gibi borilnih veščin.
Kje je pa capoeira pravzaprav nastala še vedno ni jasno. Nekateri menijo, da so jo s seboj pripeljali afriški sužnji v 16. stoletju, ko so jih kolonizatorji naseljevali na območje Latinske Amerike, predvsem v Brazilijo. Tam je postala popularna med revnejšim slojem, kmalu pa se je začela širiti in legalizirati povsod po svetu.
Capoeira je šport, ki navdušuje tako strastne krvi željne ljubitelji kot prav tako nežne duše, saj na videz izgleda pravzaprav bolj kot ples v dvojicah. Dva nasprotnika se podata v igro, v obliki kroga imenovan roda ob spremljavi žive brazilske glasbe. S nadzorovano hitrostjo in manjšanjem mehkobe gibov se igra dveh nasprostnikov spreobrne v pravi spopad.
Bistvo capoeire je v tem, da ne reagiraš burno na napadalčeve napade, ampak se jim zvito in gibčno umakneš in načrtuješ naslednji napad.
Capoeira se je v Sloveniji razširila pred kakšnimi 15. leti, v klubu Nação pa so začeli dobro vest o tej borilni veščini širiti leta 2008.

 
 

The Beast:  »CROS ROADS«   magični ples v zraku, performance francosko slovenske skupine. Napovednik predstave Cros Roads and the Devil Works:
Dana Auguštin: avtorica zgodbe in pripovedovalka, plesalka na vertikali in horizontali v zraku (tkanina, kokon)
Jeremy Manche: glasbenik in »deadwood sound«, kompozitor
Matthieu Trcieux: vizualne iluzije in video umetnik
Gabriel Denante: oblikovanje luči
Clemenet Bonnin: oblikovanje luči

Zgodbe, ki jih živimo
prihajajo iz drugega sveta
iz sveta razpotij
kjer se nebo dotika zemlje
kjer duh vstopa v telo
kjer se navpično spaja s horizontalnim.

Razpotja so prostori,
kjer magično živi
in govori skozi telesa
ki tja prihajajo.
Ona govori v jeziku umetnosti
pleše v ritmu kreacije
nosi jo zvok narave
pleše naproti svoji senci
da bi dosegla njega,
hudiča.

Skupina stari časi: Koncert  domače skupine za zaključek festivala  
Smo skupina »STARI ČASI« iz Rimskih Toplic. Kmalu bo tri leta kar smo se prvič sestale. Igramo in pojemo predvsem za svojo dušo. Če nas pa kdo povabi, da zapojemo in zaigramo, se vabilu z veseljem odzovemo. Za sabo imamo že kar nekaj nastopov po domovih starejših , presenečenje smo na raznih občnih zborih in srečanjih,  bile smo tudi gostje na koncertu ženskega zbora Dol  in moškega zbora Hrastnik. Letos pa smo organizirali tudi samostojni koncert. 
Igramo in pojemo predvsem narodne pesmi, ki so jih naši očetje, mamice, stare mame in stari očetje ob večerih kar tako, ali pa ob raznih priložnostih ( na primer, ko so ličkali koruzo, ribali repo in zelje, predli volno in na likofih po opravljenem delu) prepevali, se veselili in zraven tudi kakšen kozarček vinca spili.
Naš namen je, da čim več ljudi spozna in se spomni teh pesmi in jih z nami tudi zapoje. Zaradi sprememb v načinu življenja in opuščanju starih šeg, je za to vse manj priložnosti.
SO  PESMI  OKROGLE  PRAV  LAHKE  ZA  PET,
KO BILE  BI  NA  ŠTIR  VOGLE, BI  NE  MOGLE  PO  SVET!
ME  NE  POJEMO  ZATO, DA  BI  KAJ  ŠINFANJA  BLO,
ME  POJEMO  IN  IGRAMO  ZATO, DA  BI  VSEM BILO LEPO.

Skupino »STARI ČASI« sestavljajo:
LJUBA RIŽNAR iz Dola pri Hrastniku – harmonika
JOŽICA KOCJAN iz Rimskih Toplic – doma narejen saksafon
ANICA JAMŠEK iz Sevc– trobenta iz buče in leseno tolkalo
MARIJA VIDMAR iz Rimskih Toplic – trobenta iz buče
IDA NAPRET iz Sedraža– kokiriko
FANIKA KOŠIR iz Rimskih Toplic – »rifl mašina«
MILKA POŽUN iz Rimskih Toplic– lončeni bas
BORIS RIŽNAR iz Dola pri Hrastniku - menedžer

Nasvidenje na Rdečih revirjih 2011!