ŠTIRIDESET LET TEKMOVALNIH REZULTATOV RADIOKLUBA S59DJR NOVO MESTO.

Letos teče štirideseto leto od prve pisne objave kakršnega koli tekmovalnega rezultata Radiokluba S59DJR oziroma takrat YU3DJR. Rezultat je objavil Radioamater in to je prva znana javna objava tekmovalnega rezultata našega kluba. Od takrat so zabeleženi vsi dosežki kluba in njegovih članov, čeprav so tekmovanja v klubu potekala že pred tem. Takrat ni bilo interneta in je bilo težko priti do rezultatov, posebno, če nisi bil med prvih deset. Organizatorji so sicer pošiljali rezultate v klube in tekmovalcem, da smo bili obveščeni, vendar so bili le redko objavljeni tudi v Radioamaterju ali kakšnem drugem javnem občilu. Tako sem zbral vse štiridesetletno dogajanje v eno tabelo, ki jo predstavljam spodaj, vendar le v izsekih po pomembnosti dogodkov. Tako od leta 1976 po prvem zapisu, leta 1982 po prvem mestu v naši skupni državi Jugoslaviji na KV-ju in 1985 na UKV-ju, leta 1994 pa še v Evropi in svetu.
V tem času so se na splošno popravili pogoji za nabavo nekaterih pomembnih radijskih sredstev od anten, računalnikov in postaj, kar je botrovalo tudi boljšim rezultatom. Vmes pa je bilo kar dolgo obdobje do doseženega prvega mesta v svetu. Vendar člani Radiokluba nismo spali in smo zbrali skupaj enainpetdeset prvih pet mest, na vseh radioamaterskih področjih. V zadnjo vrstico razpredelnice pa se je vpisala tudi mlada yl Ina z lepim dosežkom doma in v Evropi.
Ne vem, ali ima še kakšen radioklub v Sloveniji zbrane klubske rezultate in posamezne člane kakor naš S59DJR za vse od prve objave pred štiridesetimi leti do zdaj. Vsi rezultati so objavljeni in redno osveženi na naši spletni strani Radiokluba : http://lea.hamradio.si/~s59djr. Od tega časa dalje se je tudi marsikaj spremenilo, saj se je popravilo število uvrstitev med prvih pet v Evropi na dvainštirideset in prvih pet na svetu na petindvajset, da ne štejem prvih pet v Sloveniji. To je tekmovalni pogled na rezultate radio kluba in njegovih članov. Vseh tekmovanj pa je bilo do zdaj petstopetinosemdeset kar je na število aktivnih tekmovalcev Radiokluba veliko. Na začetku smo vsi delali za klubski znak, kasneje šele za svojega, saj nismo imeli osebnih radijskih postaj. Večina UKV rezultatov je bilo doseženo iz Trdinovega vrha na Gorjancih, kjer je gotovo najboljša lokacija na Dolenjskem, ostali rezultati na KV področju pa iz domačih lokacij.
Toliko za zdaj o tekmovalni dejavnosti Radiokluba S59DJR Novo mesto in se slišimo v kontestu.

HAM SPIRIT CONTROLLER.

To je utopičen naslov, ki pa bi bil lahko tudi resničen, če bi se radioamaterji sprijaznili z nekaterimi novimi prijemi pri radioamaterskih tekmovanjih. Večina tekmovanj je na očeh gledalcev in tam že zaradi tega ne pride do goljufij, radioamaterska pa so prepuščena sama sebi in se vse dogajanje v času tekmovanja opira le na ham spirit, ta pa je od tekmovalca do tekmovalca drugače razumljen ali pa pozabljen. Paul M. Segal (W9EEA) je oblikoval pravila obnašanja radioamaterjev z besedo ham spirit ali kodeks časti, je mislil bolj na obče obnašanje za radijsko postajo in ne na prevare v tekmovanjih. Kakšne so te prevare mi razen dopisovanja zvez in večje moči od dovoljene ni znano, saj je napredek našel bolj zapletene načine. Tekmovalne komisije lahko zaznajo nepravilnosti in tudi ukrepajo, a sem prepričan, da je veliko tekmovalcev pametnejših in inovativnejših od vseh računalniških programov za obdelavo tekmovalnih dnevnikov. Je pa dejstvo, da nas pri tem nihče ne gleda, mamljiv izziv.

Izziv pa bi moral biti tudi na drugi strani, kako vrniti radioamaterstvu veljavo besede ham spirit. Ta že v slovenskem prevodu ni kaj prida razumljiva, zato verjetno tudi nima pravega vpliva na radioamaterje, da jo večkrat zlorabijo. Edina prava rešitev bi bil ham spirit Controller. Ta škatlica, ki bi se z lahkoto priključila na vsako radioamatersko postajo, bi beležila vsa odstopanja od pravil v izbrani kategoriji. Bila bi obvezna za vse tekmovalce in brez te naprave ne bi bilo uvrstitve. Kdo bo tako napravo izdelal, ni pomembno, verjamem, da se bo to enkrat zgodilo in vsem se bo zdelo čisto normalno, da jo mora imeti. Človek se sprehaja po Luni, mi pa ne najdemo, ali nočemo storiti ničesar, ker ham spiritu ne moremo več zaupati. Vse bolj pa se mi zdi, da tudi če bi v škatlici čepel sam rudniški škrat Perkmandeljc, ki bi prijel operatorja za ušesa ali ga kresnil po prstih, ko bi grešil, ta tega ne bi nikoli priznal, zato se bojim, da bo vse zastonj.

NOVA PRAVILA ZA S5DXCC. (CQ)

Letos je že več kot deset let, kar obstaja seznam slovenskih radioamaterjev, imetnikov plaket in diplom DXCC. Ta se je sčasoma razširil tudi na področje izven kratkega vala in izven območja DXCC, čeprav tega v nisem načrtoval. Tudi nisem strogo razčlenil, kaj je diploma, čeprav naj bi bilo to samoumevno, zato poudarjam, da je diploma ali plaketa predmet, ki ima praviloma svoje mesto v okvirju in je obešena na zidu. Tako nobena druga izbira ne pride v poštev za vpis med imetnike te prestižne trofeje v radioamaterstvu, ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Lahko je lesena, kovinska, papirnata ali plastična, tudi v elektronski obliki, ki jo natisnete in vstavite v okvir. Nič od tega ni nemogoče, da je ne bi poslali po elektronski pošti kot dokaz, da ste lastnik.
Nekatere opcije sem opustil in se osredotočil le na dxcc, oziroma glede na razčlenitev znaka samega, ki ga razstavimo na državo / prefix, mode / cw, ssb, digital / zono, band in kontinent. Torej je S5DXCC lista kombinacija navedene razčlenitve in z izjemo, ki je v listi označena z zvezdico, 50 MHz. Ostanejo le še kombinacije več obsegov, zon, prefiksov in mixov.
Preden mi pošljete karkoli, si oglejte tabelo in le, če je ime vaše diplome ali plakete na tem seznamu mi sporočite podatke, da jo vpišem. Za vpis ni treba biti član ZRS, dobrodošel je vsak, ki je osvojil kadar koli v svojem radioamaterskem delovanju eno od navedenih diplom ali plaket.
Listo sem sestavil in uredil sam, Zveza Radioamaterjev Slovenije nima nič pri tem, razen, da mi jo včasih objavi v CQ ZRS. To je vse zaenkrat.

RADIOAMATERSTVO Z NAPAKO. (CQ)

Vsak radioamater ima teoretično možnost narediti vseh 339 trenutno obstoječih DXCC in osvojiti plaketo, ki se imenuje NR1. Ta prestižni dosežek je doslej po virih: http://www.arrl.org/ osvojilo manj kot dva tisoč radioamaterjev po svetu in okolici, kakor bi se reklo malo izven konteksta. Zakaj pravim tako. Zato, ker je kar nekaj držav nedelujočih ali le občasno delujočih, nekaterih pa že več deset let ni obiskala nobena ekspedicija ali posameznik, da bi omogočil radioamaterjem narediti zvezo in potrditi iskano državo. Zakaj je tako, ne vem, se pa sprašujem, ali to nekomu koristi ali pa je le naklepna ovira, da bi tisti, ki imajo vse, dalj lahko uživali v zmagi.
V Sloveniji je po istem viru trinajst radioamaterjev zadostilo temu pravilu in doseglo vrh, še nekaj jih je tik pod vrhom, a ne prav veliko. Meni manjkajo še tri države, ki jih po tej logiki, ki mi je seveda neznana, nikoli ne bo uspelo narediti. Kakšna so pravila za izbris neke več let neaktivirane države ne vem, mislim pa, da bi moralo neko načelo veljati, sicer je vse skupaj brezvezno. Po moje bi morali izbrisati državo, ki je nastala po ne vem, kakšnem kriteriju, če se od tam ne javi nihče, recimo največ tri ali štiri leta. Po petih letih neaktivnosti naj bi izgubila status iskane države za Honor Roll NR1 čeprav bi tudi s tem lahko manipulirali, kakor s pravilom minus devet za HR.
Ne vem kakšnega mišljenja je vodstvo ARRL-a, je pa gotovo, da so neki lobiji, ki to preprečujejo in jih ne zanima niti denar, ki bi ga pobrali za plakete saj, kar nekaj stanejo. Kot sem že zapisal, da je vseh NR1 manj kot dva tisoč in še ti niso vsi zahtevali plaket, le izpolnili so pogoje zanje, bi pričakoval več elastičnosti, razen, če ne gre res le za prestiž. Tudi to bil lahko vzrok, da je stanje tako in se nič ne naredi. Nekateri že leta čakajo na eno samo od nedelujočih, kar mislim, da to ni v redu. To je skoraj tako, kot bi zaklenil vrata v stolpu z grajsko gospodično, vrgel ključ v ribnik, kjer bi ga požrl krap in še pobral vsem ribičem dovoljenja, da ga ne bi kdo ujel. To se mi zdi res bedno.

FIELD DAY NA GORJANCIH. (CQ)

Namen tekmovanja je vzpostavljanje radioamaterskih zvez iz lokacij v naravi, z začasno postavljenimi antenami in brez uporabe električnega omrežja, citat povzet iz pravil S5 Field day. Tako sem se odločil delati iz Gorjancev in preizkusiti novo mobilno anteno VP-1 montirano na prtljažnik avtomobila čas dogajanja pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat sem imel malega Fiata 126p ali pejčka, kakor smo mu rekli, glede na njegovo velikost. Težko sem spravil vanj postajo in še sebe tako, da bi udobno sedel spredaj in imel prost pogled naprej, kjer se je stacioniral klubski kolega Jože S57CN, ki pa je delal UKV kontest. Lokacijo smo izbrali izza hriba pod vojašnico, da se nismo videli, ker se tam nismo prijavili. V vojašnici bi morali dati svoje podatke in sledil bi obisk patrulje in nazadnje nam morda sploh ne bi dovolili delati od tam. Avto sem parkiral pod drevo, da sem imel senco. Antena ni potrebovala radialov, zanjo sem dal kar nekaj dolarčkov klubskemu kolegu Dominiku S51GD, ki takrat ni imel postaje, imel pa je anteno. Tako sem bil hitro pripravljen na začetek tekmovanja.

Vključil sem radijsko postajo in v etru je bilo kar živo, bal sem se le, kdaj se bo izpraznil akumulator, čeprav sem delal z malo močjo. Akumulatorje si je Jože izposodil pri Tasotu, ki jih je takrat izdeloval kot obrtnik. Kdor misli, da sem imel kakšne moderne pripomočke se moti, saj smo takrat večina uporabljali le svinčnik in radirko. Doma smo prepisali podatke v pole, ki so bile že stokrat fotokopirane in izračunali rezultat. Imele so po petdeset kolon na strani in če sem se zmotil, kje pri koncu, sem moral vse še enkrat prepisati. Kasneje sem ugotovil, da je bolje pisati s navadnim svinčnikom, kjer se je dalo napako zradirati in popraviti, potem pa vse skupaj fotokopirati. Fotokopija je delovala kot original. Do večera sem naredil kar nekaj zvez in vse je kazalo na dober rezultat. Potem sem se spomnil, da bi bilo dobro zapeljati avto bliže sosedom, da bomo ponoči bolj skupaj. Vžgal sem avto in krenil po bregu, kar je bila napaka, saj sem pozabil, da sem pod drevesom in bo antena zadela prvo vejo in se zlomila. To se je tudi zgodilo. Bil sem bolj jezen kot Butalski policaj, ko mu je Cefizelj ušel pri sprednjih vratih, med tem, ko ga je on čakal pri zadnjih. Ogledali smo si škodo in ugotovili, da se da še delati, le zvezati jo je bilo treba z gumijastimi trakovi. Teh nikoli ni manjkalo v prtljažniku.

Toda to še ni bilo vse. Proti večeru je Gorjance zajela tako gosta megla, da se ni videlo niti do sosedovega avtomobila, čeprav sva bila čisto blizu skupaj. Enkrat sem šel malo ven, da si pretegnem noge in zašel tako, da nisem več vedel, kje sem. Avtomobilov nisem videl in taval sem na slepo po travniku, da bi našel pot nazaj. Kar naenkrat se je prižgal v vojašnici močan reflektor in kot v kriminalkah osvetlil poljano pod seboj. Vrgel sem se na tla, saj nisem hotel, da me snop iz stražarskega mesta ujame in morda kakšen zagretež sproži rafal iz mitraljeza, kjer bi me sprašil kot zajca. Čakal sem, da je šel snop mimo in se poskušal orientirati kje sem. Desno sem videl obrise gozda, torej moram levo pod hrib, kjer se je snop svetlobe skril. Tekel sem nazaj in še enkrat legel na tla, da je šel čez me, potem pa nekako ušel v zavetje. Avtomobila pa vseeno nisem našel. Kje sem hodil, ne vem, vem le to, da sem se znašel pred Jožetovim avtomobilom, čeprav bi se moral pred svojim, kar pomeni, da sem naredil veliko zanko.

Nekako me je minil čar tekmovanja, saj sem imel vsega zadosti in sem legel na zadnji sedež, kjer sem utrujen zaspal. Mislim, da se je isto zgodilo pri Jožetu, ker nisem več slišal nobenih glasov, saj je Jože sicer znan po tem, da je glasen. Dopoldne se je megla umaknila in posijalo je sonce. Pokrajina je postala neverjetno prijazna in hitro sem pozabil na nočne dogodke. Iz kasarne ni bilo nikogar, kar je pomenilo, da me po noči niso videli. Z Jožetom sva se podprla s požirkom tekoče dobrote iz domače lekarne in okoli poldneva zaključila z delom. Pospravljanja ni bilo veliko tako, sva se kmalu odpravila v dolino. Pa je minilo še eno od tekmovanj na Gorjancih, kjer smo v UKV tekmovanjih dosegali vrhunske rezultate, posebej še, ko smo postavili na vrh kontejner s priključkom na elektriko in antenskim stolpom. To je zdaj tekmovalna lokacija radiokluba S59DJR Novo mesto.

KAKO BEREMO. (CQ)

Današnji čas ni čas za branje, saj je mnogo več važnejših opravil kot poglobljeno študiranje knjige, časopisa ali le članka v CQ ZRS. Poglejmo samo naslove dnevnih novic v revijah, časopisih ali spletnih straneh. Vsi težijo, da bi zainteresirali bralca, da bi bral dalje, a kaj, ko so se bralci že navadili, da je vse v naslovu potem pa nič od tega. Tako preberejo naslov in potem v vsakem odstavku besedo ali dve, morda še zadnji stavek in konec. Nekoč je v Dolenjskem listu pritegnil članek z naslovom: „Pes po nesreči pobegnil‟ kar je bil začetek bombastičnih naslovov in oponašalcev, ki jih ne zmanjka z zavajanjem prazne vsebine.
Tudi branje raznih forumov na spletu je brezvezno, saj se na vprašanje nekoga odzove le nekaj osebkov, ki pa sploh niso prebrali vsebine in odgovarjajo enako brezvezno, nazadnje postane enako smešno kot živ telefon, če niste še pozabili, kako gre. Človek ne more prebrati vsega, kar ponuja sto revij in časopisov, pa še spletne novice, radio in televizija. Torej logično je, da preletimo le naslove in nekaj besed pod njim, potem pa je od posameznika odvisno, kako je kaj razumel. Cezar je z besedami: „Prišel, videl, zmagal‟ povedal naslov in vsebino, morda za zgled še komu.
Tudi sam nisem izjema, me pa vseeno jezi, ko vidim druge, kako razumejo, ali pač ne razumejo (niso prebrali do konca) nekih stvari, kot je na primer lista S5DXCC objavljena v CQ ZRS ali na moji spletni strani. Včasih sem imel spodaj pod tabelo napisane pogoje za vpis, vendar sem obupal, saj jih ni nihče prebral, sicer se ne bi pritoževali zakaj jih ni v tabeli, mi pošiljali razne druge podatke itd. Večkrat sem tudi posamezno pisal o tem, a je šlo vse v pišmevuh, da se tako izrazim. Menda pišemo bolj za to, da se zapolni prazen prostor in imajo uredniki vsaj nekaj mašila, da nastane revija, sicer pa, kakor pravi naš dolenjski rojak Franci Kek: „Tu takú je...‟.

QRP V WW TEKMOVANJU. (SE)

Moje prvo WW tekmovanje sega v leto 1980, ko sem za drag denar prišel do QRP postaje „home made“ za področje 80 metrov CW, moči dveh vatov. Duša mi ni dala miru, da se ne bi udeležil v ARRL DX CW kontestu. Udeležil rečem zato, ker vsak, ki je kdajkoli tekmoval v WW tekmovanju ve, da je to odločno premalo, posebej še za QRP. To je tekmovanje ostalega sveta proti Ameriki. Moj raport bi moral biti RST plus moč postaje, torej recimo 599 100 za sto vatov, a kaj naj dajem za dva vata moči. Kasneje sem ugotovil, da bi lahko uporabil klasično 599/QRP. Amerikanci so se dobro slišali na mojo anteno FD-4, le mene niso slišali, če pa že, potem sem moral vsakemu vsaj dvakrat ali trikrat ponoviti raport. To je bilo utrudljivo, saj nisem imel niti pravega tasterja niti računalnika ali drugega pripomočka, le svinčnik in papir. Rezultat je bil pričakovano slab, a sem bil nadvse zadovoljen z njim. To pa zato, ker sem ugotovil, da sem takrat prvi v naši skupni državi sploh tekmoval v QRP kategoriji.

Leta 1982 pa sem že imel Heathkit HW-7 s tremi obsegi za 40, 20 in 15 metrov CW, izhodne moči okoli dveh vatov. Na strehi pa tri elementni Beam, lastne izdelave za 14 MHz obrnjen proti zahodu. Šlo mi je bolje in naredil sem kar nekaj zvez več, kot prvič tako, da sem bil prav zadovoljen, še posebej potem, ko je prišla iz Amerike diploma z doseženim prvim mestom v YU in štirinajstem v Evropi. Tega ne pišem zaradi rezultata, ampak zato, ker se vidi, da se takrat nihče ni ukvarjal s tako malimi močmi v WW tekmovanjih. Tudi kasneje so se v kategoriji QRP uporabljale „prave“ radioamaterske radijske postaje, le moč se jim je znižala na pet vatov, za kolikor je deklariran QRP, to pa ni isto kot moj HW-7. Nekoč mi je nekdo svetoval, naj malo privijem gumb za moč, a je pozabil, da te možnosti nisem imel, ima pa jo vsaka sto vatna postaja. Tudi nisem prepričan, da ni kdaj kdo uporabil te priložnosti.

S QRP-jem sem dosegal lepe rezultate tudi v RTTY načinu, pa tudi kasneje, ko sem kupil „pravo“ radioamatersko postajo FT-107M in postavil na stolp pet elementni Fritzlov Beam. Nabavil sem si tudi računalnik znano „mavrico“ pa sem bil kljub temu še vedno v velikem zaostanku s tehniko. Spomnim se, ko me je po tekmovanju poklical prijatelj in vprašal, koliko sem naredil USA-tov, koliko Mpl imam, meni pa se še sanjalo ni, kako je on prišel čez noč do vseh teh podatkov. Kasneje sem tudi sam prišel do teh programov, da mi ni bilo treba več ročno vtipkati znaka ali časa v okno programa, ampak le s klikom miške, na vpogled pa sem imel sproti vso statistiko. Kdor tega ni poskusil sam, ne ve, o čem govorim, je pa dobro, da se spomnimo za nazaj kako, je bilo.

Pred leti sem kupil radijsko postajo TS-480sat, ki vsaj po velikosti spominja na mali QRP. Povezal sem jo z microHam vmesnikom na računalnik preko zvočne kartice, s programom MMTTY in tekmovalnim programom N1MM. Leta 2015 sem v CQ WW RTTY dosegel z malo močjo deseto mesto na svetu. Veliko bolj sem bil zadovoljen, ko sem z močjo dveh vatov naredil vse kontinente, kot kasneje 5BDXCC. Spomnim se, ko sem poskusil narediti ZL1XX brez dodatnega VFO-ja, ker je poslušal plus 1-3. Klical sem ga malo višje toliko, da bi še slišal odgovor, a to je bilo premalo. Vsi so mi tipkali up, up, jaz pa jim nisem mogel povedati, da sem brez te možnosti. Potem sem spremenil taktiko in dodal znaku še QRP. DX me je slišal in me vprašal, koliko moči imam in ko mu odtipkam, da dva vata, se mi je zahvalil za zvezo in dal raport 559.

Še nekaj moram pripomniti k vsemu temu. Kdor ni sposoben sedeti za postajo dan ali dva, lahko tekmuje tudi samo za zabavo. Radioamaterstvo je hobi, to pa pomeni delati nekaj, kar nam je v veselje.

KAJ JE RADIOAMATERSTVO. (SE)

Prebral sem prispevek urednika SE Jureta, S52CQ in njegov poziv: “Naj vam prihajajoča pomlad prinese novo „cvetlico“ v vašo delavnico – zakaj ne bi to bilo radioamaterstvo?“ Kakor kaže, nisem nič zamudil, saj je prav čas pomladi. Preden pa preidem k bistvu, moram razložiti neke stvari, kar se tiče radioamaterstva. Radioamater ni vsak, ki ima dovoljenje za delo na radijski postaji in „Shack“ kakor se imenuje prostor, napolnjen z njegovo operatorsko kramo. Tudi streha polna anten ali celo stolp ob hišici na vrhu hriba ne, kaj šele njegov eno črkovni znak. Radioamaterstvo je zasvojenost, bolezen, če hočete, nekateri pravijo celo „diagnoza“. Nekje sem že zapisal, kaj pravi moja žena o radioamaterjih, da smo vsi malo čudni. Posebno še, kadar si poskušam rezervirati čas za kakšno 24 urno, da ne rečem 48 urno tekmovanje. Takrat je treba ravnati z občutkom in taktično več dni pred začetkom, da me med tekmovanjem nihče ne moti in lahko v miru delam, saj me v času tekmovanja ni doma za nikogar. Ne le to, da mi kuha kavo in skrbi, da nisem lačen, celo sočustvuje z menoj, če mi gre kaj narobe. Pred leti se mi je sredi tekmovanja zrušil računalnik in vse je splavalo po vodi, bil sem razočaran, a me je tolažila, češ tudi kmetu stolče toča vinograd, pa saj nič ne more.

Tako je to, zato ne pozabite, kaj sem vam naložil, ko boste v takem položaju. So še drugi momenti, ko se pokaže zagnanost za mikrofon ali taster. Včasih sem močno motil televizijo po vsej ulici, saj sem v naselju hiša do hiše. Kadar sem imel tekmovanje, sem se izogibal delu na nižjih obsegih, saj sem tam povzročal največ motenj. Žična antena mi še sedaj dela motnje, a le meni, vsi drugi imajo že optiko. Dostikrat se je zgodilo, da so bile na televiziji druge motnje in sem se bal, da bodo spet okrivili mene. Takrat sem stopil na balkon in se kazal ljudem, da za motnje nisem kriv jaz. Vsekakor pa vam povem, da biti radioamater ni enako kot zbirati značke ali prtičke, je na en način celo odgovoren in včasih družbeno koristen hobi. Vseeno pa ni zanimiv za časopise ali druge medije. Povem vam, kako sem doživel hladen tuš, ko me je bljižna soseda vprašala, kaj so tiste žice po strehi in sem ji povedal, s čim se ukvarjam. Pohvalil sem se ji, da sem bil v enem tekmovanju celo prvi na svetu. Povprašala me je, kje to piše, da bi rada prebrala. Nikjer, kjer bi lahko prebrala, sem ji dejal. Jaz kegljam in smo v Trebnjem zadnjič zmagale, pa piše v Dolenjskem listu. Doma sem vzel časopis in prelistal vse športne vesti, pa nisem našel rezultata. Ko sem zložil časopis nazaj, sem na prvi strani zagledal vestičko: „Novomeške kegljačice zmagale.“

Nimam besed, a vam povem, da je v radioamaterstvu vse malo čudno, zato dodajam temu zapisu še besedilo, ki sem ga že nekoč objavil, ki se tiče prav našega hobija, kaj se godi radioamaterju. Že sama beseda amater, vzbuja nelagoden občutek, saj pomeni bolj šušmarja kot strokovnjaka. To, da bi ga ljudje poznali po njegovih radioamaterskih dosežkih, je malo verjetno, pa čeprav je španski kralj ali profesor na univerzi. Komu mar za tekmovanja, diplome, prečute noči, doseženo prvo mesto na svetu. Plaketa 5BDXCC ali Honor Roll bi bila nekaj vredna, če bi z nje režala glava merjasca ali rogovje jelena, diploma za prvo mesto na svetu v WW tekmovanju pa le, če bi pisalo, da smo pridelali najboljši cviček na Trški Gori. To je nekaj, kar ljudje poznajo in cenijo. Čez sto let, ko nas več ne bo in se v domači gostilni za šankom razživi pogovor o ljudeh, ki so živeli in delali v soseski, ne bo govora o radioamaterjih. Gotovo se bodo spomnili kovača, ki je znal daleč naokoli najbolje podkovati konja. Vaškega posebneža, ki je v križišču za hec urejal promet namesto policaja in pomagal ljudem za kozarček vina.

Tudi kakšne dobro voljne Lojzke se bodo spomnili, radioamaterja pa zagotovo ne. To pomeni, da smo organizacija, ki deluje skoraj tajno, saj se le redko pojavljamo v medijih in družabnem življenju. Tako ostajamo neopazni med ljudmi, za kar smo si sami krivi, ker ne znamo svojega hobija predstaviti na bolj zanimiv način ali pa je to, biti v ozadju, posebnost radioamaterstva nasploh. Kakor koli že, radioamaterji smo daleč manj znani od najboljšega kovača v vasi. Morda se bo kdo le še spomnil tiste hiše na koncu ulice, kjer je bila streha polna anten in žic, da je tam živel radioamater, pa najbrž ne. Sedaj veste, kaj vas čaka, zato naj se vam ne mudi na tečaj, posebej ne telegrafije. Tisti, ki že imate dovoljenja in ste to začasno opustili, se lahko „reaktivirate“ ste pa imeli dovolj časa, za premišljevanje. Radioamaterstvo ima še mnogo vej, ki vas bodo bolj okupirale, kot sedenje za postajo, med drugim tudi gradnje elektronskih vezij, sestavljanje raznih instrumentov kakor tudi radijskih postaj. Največje zadovoljstvo vam bo, ko bo vaša postaja oživela in se vam bo na klic odzval neznanec, ki lahko postane vaš najboljši prijatelj. Dovolj nakladanja in vsem bralcem SE lep pozdrav, ki je tudi radioamaterski pozdrav.

MOJA PRVA IN ZADNJA SATELITSKA ZVEZA. (CQ)

Nekoč davno sem v našem Radioklubu slišal debato o tem, kako je zveza preko lune našega člana za klub pomembna. Kakšnih štirideset let ali še kaj več po tem dogodku, se je tudi meni nasmehnila sreča, da sem v ARRL-ovem Award Credit Slip dokumentu, med ostalimi zvezami imel priznano tudi satelitsko. Res da samo eno in ne preko lune, a tudi takrat naj bi bila samo ena, pa mi ni nihče priznal pomembnosti dejanja za našo radioamatersko skupnost. Tega tudi nisem obešal na veliki zvon, saj sem vedel, da je to le napaka, ki pa je bila uradno priznana s strani ARRL-a. Povem vam, kako sem prišel do prestižne satelitske zveze, tako pomembne za naš klub.
Pred leti sem na ARRL poslal kartice za diplomo RTTY DXCC. Komaj sem jih zbral sto in neučakano hitro zložil v paket, čeprav so mi nekateri svetovali, naj počakam in pošljem vsaj eno več. Priložil sem izpolnjen zahtevek za diplomo in liste s spiskom znakov po državah. Denar sem skril v sredino, da ne bi bil prehitro opazen, če bi na primer poštar, brskal po njem. Višino zneska pa je bilo najtežje izračunati, saj se iz tistega obrazca ni dalo kaj prida razbrati koliko dolarjev stane, če nisi član ARRL-a, pregled kartic, sama diploma in vračanje paketa nazaj. Vse sem nekako rešil, čeprav pravijo, da razumevanje in izpolnjevanje obrazcev sodi v splošno izobrazbo. Glede tega sem enkrat skušal razbrati iz voznega reda lokalnega avtobusa, kdaj pride na mojo postajo, pa sem ugotovil, da je najbolje, če grem kar peš. Kartice sem uspešno odposlal in nestrpno čakal poštarja s paketom iz Amerike. Za razumevanje naj povem, da takrat nisem imel interneta in sem bil odvisen samo od pošte.
Paket je res prišel, ampak z njim tudi razočaranje. Ko sem ga odprl, sem videl, da diplome ni. Po pregledu vseh papirjev, ki so mi jih poslali skupaj s karticami, sem vendar le ugotovil, kaj je šlo narobe. Takrat so še pošiljali skupaj z DXCC Award Credit Slip tudi izpis iz tiskalnika, kjer se je dalo razbrati kaj je vse že bilo na ARRL-u pregledanega in potrjenega. Veliki format, večkrat prepognjenega lista z belo zelenimi vrsticami in pokončnimi kolonami je prikazoval s križci označene potrjene države z obsegi in načini dela. Po večkratnem pregledu sem vendar ugotovil, da je tiskalnik potegnil papir proti koncu malo noter in se je zadnji križec postavil bližje koloni satelit, kot rtty. Tako mi je pisalo tudi v že prej omenjenem dokumentu, 99 dxcc rtty in 1 satelit.
Tako z diplomo ni bilo nič. Jezen sem odtrgal kos papirja s kolono satelit in nanj narisal velik vprašaj in ga skupaj s kartico ET3SID, ki naj bi bila satelit, poslal nazaj. Seveda sem priložil spet denar za stroške, saj od amerikancev ni bilo pričakovati, da bi priznali svojo napako. Sem se pa zamislil nad njihovim delom, saj je čisto nelogično, da bi nekdo poslal eno kartico od stotih kot satelit, če je zahtevek povsem drugi, da vsaj še enkrat preveri, kar je malomarnost brez primera. V tolažbo so mi potem poslali dve diplomi, ker kakor sem ugotovil, denarja ne vračajo. Priložili so tudi nalepke za 200 in 250 dxcc, čeprav jih še nisem imel in celo značko Honor Roll, ki ji tudi niti blizu še nisem bil zato, da je bila dolarska izravnava ničla. Te dni sem dobil pošto iz ARRL-a z eno samo znamkico v pismu za 315 dxcc, čeprav jih imam že 335 in moral bi biti priložen tudi Award Credit Slip iz zadnjega pregleda, ampak so ga, tako kaže, pozabili priložiti. Zato je pomembno poslati pravi znesek ameriških zelencev, da jih ne zafrčkajo v tri dni, vendar zadnji dogodek kaže, da tudi to ni več pravilo.
Nekaj let kasneje, ko sem se tudi jaz priključil na splet in začel uporabljati Logbook of the World, me je še vedno težila zadeva s satelitom, ki se mi je vedno, kadar sem odprl svojo LoTW stran, prikazalo v dnu tabele, kar pomeni, da takrat napake niso popravili. Zbral sem dokazne podatke, zakaj se je to zgodilo ne po moji krivdi in to poslal po e-pošti na arrl dxcc administrator, ki so mi brez dodatnih vprašanj izbrisali neveljavno in zame nepomembno satelitsko zvezo. Res, da se mi niso opravičili, vendar so po tihem le priznali svojo zmoto, saj so brez dodatnih vprašanj ukrepali. Zadnje preglede kartic pa sem opravil preko preglednika v 9A in preko online dxcc. Kartice se še vedno lahko izgubijo, ampak je manj verjetno kot na poti v Ameriko in nazaj. Preko LoTW lahko plačamo vse preglede in diplome, le papirnate QSL-ke morajo še vedno po klasični poti k pregledniku ali na ARRL. In še nekaj bom pripomnil, glede takih zmot. Ako se mi kdaj zgodi, da mi na primer po pomoti priznajo novo državo, verjemite mi, da se ne bom prav nič pritoževal in če bi mi takrat za satelit dxcc manjkala samo še ena država tudi ne. Tako je to.

ZAČETKI IN ŽELJE. (CQ)

Zakaj pišem o stvareh, ki naj bi bile vsem dobro znane. Zato, ker pišem o tem za tiste, ki še nimajo izkušenj in si jih šele nabirajo. Sam sem na začetku svojega radioamaterstva vedno težko čakal radioamatersko revijo Radioamater. Vedno je bilo kaj zame, a bili so drugi časi. Zdaj imajo mladi radioamaterji možnost vse prebrati na internetu in se poučiti o stvareh, ki jih zanimajo. Ni pa odveč tudi kakšen nasvet iz izkušenj starejših kolegov, ki se jim sicer vse zdi samoumevno, pa pozabljajo kako je bilo, ko so bili oni mladi, sicer pa smo se vsi več ali manj učili uporabljati radijske postaje le v radio klubih, z diplomo tretjega razreda, ko smo smeli delati samostojno. Vsaka pisana informacija je pomembna za članstvo, naj bo staro ali mlado. To je vez, katere se je zavedajo vse podobne organizacije in prav zato hočejo, da so njihovi člani obveščeni o dogajanju znotraj in zunaj društva.
Naša organizacija je malo številčna in prav zato še bolj potrebna časopisa, ki bi povezoval člane v bolj homogeno družino. Vem za druga društva, ki imajo svoja glasila in izhajajo vsak mesec, kar pomeni branje o vseh aktualnih dogodkih, ki so se zgodili ali se šele bodo. Denar je po navadi odvisen od številčnosti članstva, vendar je prav dobra obveščenost in zanimivo branje eden od pogojev za pridobivanje novih članov. Obstaja možnost izhajanja časopisa na internetu, ki je skoraj zastonj, ampak to ni tisto, kar pričakujejo člani. Glasilo vzameš v roke in ga bereš ob kavici ali ga odložiš in nadaljuješ kasneje. Lahko ga pokažeš sosedu, komentiraš članek ali se pogovarjaš o zanimivem načrtu. Vem, da se da tudi internetni časopis natisniti, ampak to ni isto kot recimo CQ ZRS, ki ti ga prinese poštar ali te že čaka v nabiralniku in vsak član pričakuje, da bo vsaj nekaj vsebine zanimive zanj.
Jasno je, da nekatera društvena glasila podpira tudi država in si lahko privoščijo plačane novinarje, ki urejajo in pišejo dopadljive vsebine. Pri našem CQ ZRS to pač ni mogoče in zato je tak kot je in izhaja po svoje, da ne rečem, še dobro, da sploh izhaja. Morda res ni več tako kot v mojih časih, ko sem težko čakal, da se v vitrini Mladinske knjige v Novem mestu pojavi Radioamater, ker za naročnino nisem imel denarja. Prebral sem ga stoje ob polici, saj takrat še ni bilo napisa, da je tam branje revij prepovedano. Običajno so imeli le po en izvod in sem kakšnega tudi kupil, če je bilo kaj pomembnega zame. Ne vem, ali je to le nostalgija po starih časih ali kaj, saj še vedno z veseljem preberem CQ ZRS, čeprav prihaja tako neredno ali pa morda prav zato. Dolgoročno gledano pa se bo moralo nekaj spremeniti na bolje, da revija izide po načrtu, kakor je določeno, če sploh je določeno.
Vem, da bo marsikdo dejal, naj dam konkreten predlog in naj ne pišem v tri dni. Ena od rešitev je, povišanje članarine, kar je gotovo zelo tvegan in nehvaležen ukrep, drugo je opustiti nekatere dejavnosti, ki najbolj obremenjujejo že tako premajhna sredstva, ki pa niso nujno potrebna za delovanje ZRS. Sam jih ne bom našteval, tak je le predlog, čeprav vem, da iz tega ne bo nič, ker pač vsak zagovarja svoje videnje in potrebe, kar je popolnoma razumljivo. Tudi vem, da je težko zbrati zanimive vsebine ali prevode, kakor tudi prispevke članov, za redno izhajanje. Morda bi kaj pocenilo tiskanje na manj uglednem papirju ali celo združitev s kakšno drugo revijo, kar je že bil predlog. Verjamem, da je razlogov za neredno izhajanje več kot le denar za znamke, se pa ne bom čudil, če se ne bo nič spremenilo. Kdor misli, da je CQ ZRS le nepotreben strošek, pa me ne prepriča.

Preden sem dobil internet sem bil popolnoma odvisen od radioamaterskih časopisov, kjer sem lahko našel pravila, rezultate tekmovanj in QSL informacije. Meni je bilo to pomembno, zato sem se naročil na ameriški in nemški časopis, da sem bil na tekočem z vsem kar me je zanimalo. Pri nas je takrat CQ ZRS zelo malo objavljal rezultate, odvisno pač od urednika rubrike. Zdaj je to brez pomena, saj se tisti, ki nimajo doma interneta lahko informirajo pri prijateljih, ki ga imajo. Sam sem hodil v novomeško knjižnico, kjer sem za nekaj fičnikov lahko brskal po internetu in našel želene podatke. CQ ZRS mora pisati o vsebinah zanimive za člane, da so na tekočem o domačem dogajanju v organizaciji, ki jim pripadajo, drugo jim itak ponuja stric Google. Zato je pomembno redno izhajanje, če že ne mesečno pa vsaj bolj pogosto, kot zdaj. Tak je moj pogled na to temo, če sploh je tema.


CQWW RTTY 2015. (SCC)

Po lanskem neuspešnem tekmovanju v SCC RTTY, kjer sem prijavil le log za kontrolo, sem se letos bolje pripravil, a vseeno ne tako, da ne bi delal napak in izpustil kar nekaj znakov in morda celo množiteljev. N1MM Logger mi ni ravno služil, je pa res, da moraš z njim delati, da se ga navadiš in večkrat kaj ponastaviti, da služi svojemu namenu. Po tem, ko sem že skoraj obupal nad svojim delom, sem se vseeno lotil še CQWW RTTY 2015.

Dolgo sem razmišljal, ali bi delal v kategoriji QRP in se po prebiranju navodil odločil za 24 urno delo classic, 20 metrov LP. Izbral sem čase, kjer bom najmanj obremenil družino s svojim sedenjem pred postajo in istočasno naredil kaj dobrih zvez. Prej sem še razmišljal, da bi šel v kategorijo AB, pa z žično anteno na 80 in 40 metrih, ne bi kaj prida naredil. Tako sem imel na razpolago TS-480sat in 4el. ECO Beam na petnajstih metrih višine. S to postavitvijo nisem rabil ne antenskih preklopnikov, ne Power ali SWR metra in sem anteno priključil naravnost na postajo. Tako sem se rešil vseh izgub v spojih in kablih. Iz izkušenj vem, da je začetek tekmovanja najbolj stresen trenutek, saj vsi živčno pogledujejo na uro in piskajo na frekvencah, kjer še zadnjič preizkušajo, ali vse deluje.

Tako sem šel zvečer lepo spat in zjutraj, ko je bilo tekmovanje v polnem teku začel s poslušanjem, saj se mi ni nikamor mudilo in bom teh štiriindvajset ur že ujel v 48 urnem tekmovanju. Bil je pravi čas, saj se Evropa skoraj ni slišala, le oddaljeni DX-i iz vseh ostalih celin so klicali CQ. Res sem porabil kar veliko časa, da sem naredil z njimi zvezo, saj kdor ni še poskušal delati kontesta s samim pobiranjem in malo močjo, sploh ne ve kaj to pomeni. Verjemite mi, da se gumb na postaji sedaj vrti peresno lahko, ker sem ga štiriindvajset ur skoraj neprekinjeno sukal naprej in nazaj, ko sem iskal postaje.

Tiste, ki me niso slišale kaj kmalu, sem izpustil in šel dalje, saj ni imelo smisla vztrajati, če ne gre. Pogoji so se hitro spreminjali in že sem lahko naredil tiste, ki me prej niso slišali. Še največ problemov sem imel zaradi znaka S53M, ki se v okenčku Loggerja prikaže korespodentu pred S53MJ. Nekaterim sem uspel popraviti napako, nekateri pa so gladko spregledali ponovitev in šli dalje. Po treh pavzah sem imel na razpolago še pet ur dela, do konca pa je bilo še daleč, zato sem se odločil, da bom gledal na TV dirke motorjev moto GP, kjer je moj favorit Marc Maquez.

Ob kavici sem se predal užitkom fotelja in pozabil na tekmovanje. Sprostitev mi je prav prišla, skoraj sem malo zadremal in zamudil start. K sreči je bil to le ogrevalni krog in mi ni še nič pomembnega ušlo, potem pa padec Marca v prvem krogu in gledanja sem imel dovolj. Ugasnil sem televizor saj me dirka naenkrat ni več zanimala. Spet sem sedel za postajo in nadaljeval še pravi čas, saj so se pogoji začeli slabšati, vendar sem brez težav končal svojih 24 ur ob devetnajsti uri po lokalnem času. Takoj sem prenesel log na varno in ugasnil postajo.

Od vseh znakov, ki sem jih slišal iz zon, ki bi bile nov množilec, nisem naredil dveh, kar bi mi povečalo rezultat, s katerim pa sem bil vseeno zadovoljen. Že to, da mi ni bilo treba poslušati glasnega ojačevalca, ki mi gre najbolj na jetra in begati po bandih, mi je bilo tekmovanje v pravo zadovoljstvo. CQ sem poklical le par krat, ko sem slišal nekoga ki pobira in sem se mu nastavil malo višje, tako, da nisem preobremenil postaje, ki se ji skoraj ni vključilo hlajenje. Par krat sem zaradi tega manevra poklical na zasedeni frekvenci, kjer pa me ni nihče preganjal, le za trenutek so se pomešali znaki, da se ni vedelo kdo s kom dela, kar ni čisto nič novega.

Bolj so me motili močni signali postaj, ki so delala z veliko močjo in so se postavile proti koncu obsega ena do druge, kjer ni bilo možno nikogar drugega slišati razen njih. Ko sem jih imel v logu, mi je ostalo le še nekaj prostora za tiste, ki so le prišle skozi in se tudi kmalu izgubile po drugih obsegih, tako, da je bilo 24 ur ravno prav za še učinkovito delo. Uporabil sem klasični Logger N1MM in imel odprta oba okna za sprejem rtty signalov. Moram reči, da se MMtty in 2Tone nista kaj dosti razlikovala v sprejemu, saj je enkrat eden drugič drugi sprejel napačno besedilo, oziroma znake. S pogledom na score okno mi je prvih sto zvez navrglo 5.000 pik in 200 zvez že 50.000 pik. Pri skupno 500 zvezah pa končnih 171.843, če ne bo napak. Eden od pomembnih dejavnikov, pa je bilo tudi lepo jesensko vreme in veselje do tekmovanja.

NA GORJANCIH NEKEGA MRZLEGA DNE. (CQ)


Bilo je v enem izmed tekmovanj leta 1982, ko sva s klubskim kolegom Marjanom, takrat YU3UWA delala z vrha Gorjancev, mislim, da zadnja nedelja v mesecu maju, Pokuplje contest. Marjan me je v nedeljo zgodaj zjutraj pobral doma, sam je že prej naložil vso potrebno opremo, ki je sicer ni bilo veliko. Radijska postaja, agregat, mikrofon, taster, kabli in antena, ki je zavzemala z nosilnim drogom največ prostora na prtljažniku avtomobila. Ljudje so naju čudno gledali, ko sva se ustavila v gostilni Pod klančkom, da popijeva kavo in si s požirkom kačje sline priveževa dušo. Potem pa dalje po slabi razdrapani cesti, kjer je skoraj odtrgalo prtljažnik in sva morala večkrat ustaviti in povezati tovor, da ga ne bi izgubila. Gozd je bil še čisto zimski in ponekod so se še videli ostanki snega, čeprav je v dolini že cvetela pomlad. Ustavila sva se tik pod geodetskim znamenjem, ki označuje najvišjo točko na Gorjancih Trdinov vrh 1178 metrov nadmorske višine. To je bila najina tekmovalna lokacija, kjer sva parkirala avto in se razgledala po okolici.

Hitro sva se lotila dela, da se vsaj malo ogrejeva, saj sva bila oba premalo oblečena, za te skoraj zimske razmere. Žena mi je zjutraj rekla, naj se toplo oblečem, pa je nisem poslušal, zdaj je pa prepozno. Upam, da, ko pridem domov, ne bo prvo vprašanje, ali me je zeblo, ker se bom itak zlagal, da me ni. Opremo sva spodaj navezala na vrv in potem vse skupaj potegnila do ploščadi. Stolp je visok kakšnih osem do deset metrov z betonsko mizo na vrhu in ograjo okoli nje. Miza ni ravna, ampak piramida, tako, da je postaja visela v eno stran, elektronski taster pa v drugo, pisati pa se tudi ni dalo brez podstavka. Anteno sva privezala ob ograjo in jo med tekmo ročno obračala. Med tem, ko je eden delal, je drugi obračal anteno, in vodil dvojne zveze. Delo sva si sicer razdelila na telegrafski del, ki je bil moj, fonija pa Marjanova. Tako sva začela ob devetih po lokalnem času in končala ob dveh popoldne. Med delom mi je najbolj ostal v spominu veter, ko je za trenutek prenehal, je bil občutek tak, kot, da me je nekdo ogrnil z odejo čez ramena. Taster mi je med delom nenehno uhajal proti robu podstavka, Marjan pa je kracal po dnevniku, saj ga je ravno tako zeblo in še drog je moral držati, ker je veter nenehno obračal anteno po svoje. Marjan je imel s sabo tudi malico, jaz pa ne, saj spet nisem poslušal skrbne žene, ki je mislila na vse, pa je nisem poslušal. Velikodušno mi je sicer ponudil polovico, a na žalost je imel mleko, ki ga ne pijem in sendvič z majonezo, ki je tudi ne jem. Tako sem ostal še naprej lačen in premražen. Dnevnik se je počasi polnil in čeprav je bilo vmes nekaj dvojnih zvez, je kazalo na najboljše, saj sva imela narejene že skoraj vse postaje soorganizatorjev. Ko sva naredila zadnjo, pa sva bila povsem prepričana v dober rezultat.
Po tekmovanju sva na enak način spustila opremo na tla in jo hitro pospravila, saj se nama je mudilo nazaj v dolino, kjer je sonce prijetno grelo. Ustavila sva spet pri gostilni in sedla za mizo zunaj na soncu, kjer je bilo polno gostov, ki so jedli, saj je bil še čas kosila. Nato pride k nama natakarica in brez besed postavi pred naju vsakemu krožnik juhe z rezanci. Malo sva se spogledala, saj je nisva naročila in še dobro, da sva se malo obirala, saj je ravno, ko sem prijel za žlico, priletela nazaj, pograbila krožnika in ju odnesla za drugo mizo. Kasneje se nama je opravičila za ta dogodek. Temu smo se vsi skupaj veselo nasmejali, potem, pa domov. Tekmovanje pa se s tem ni končalo, saj je bilo treba z ravnilom še izračunati kilometre, da smo dobili točke in s tem rezultat. V kategoriji radioklubi/p sva osvojila drugo mesto in seveda pokal, kar je bilo za tiste čase lep dosežek, še posebej zaradi neprimernih pogojev dela, kakor pomanjkljive opreme. Prvi tekmovanji z rezultatom, objavljenim v Radioamaterju sta iz leta 1976, ko smo v Tesla Memorial in Alpe Adria z UKV radijsko postajo AO-10 in mislim, da z anteno HB9CW ali nekaj podobnega, naredili nekaj zvez v prav tako nemogočih pogojih. Naslednje leto bo že štirideset let od tega dogodka, meni pa se zdi kot, da je bilo včeraj.


KATERO STOLETJE. (SCC)

Razmišljam o tem, kakšen napredek smo doživeli v času po drugi svetovni vojni v svetu pa tudi pri nas. Še ni dolgo tega, ko smo hodili v nabavo živil in tehnične robe izven naše domovine. Vsa predvojna generacija dobro ve, kaj imam v mislih, ko sta bila radijski sprejemnik in kolo pravo bogastvo. V tem zapisu se bom osredotočil zgolj na radio, tistega, ki sem ga sam naredil v mladih letih, ko je bil na vasi le en, ki je prišel iz Amerike. Ob nedeljah so ga postavili na odprto okno, da se je slišalo po celi vasi, ko je bila oddaja, po željah poslušalcev.
Leta 1957 sem se šel učit obrti in bil vajenec tri leta. Inštalirali smo večinoma stanovanjske bloke in šli vsako jesen za tri mesece v šolo. Prava kamena doba. Istega leta sem se včlanil v radio klub Novo mesto, kjer smo se spoznavali z radiotehniko in naj bi med drugim naredili tudi radijski sprejemnik. To pa se ni zgodilo, saj nismo imeli nobenega orodja in materiala, ki bi ga lahko uporabili za izdelavo in ker sem bil neučakan, sem se zadeve lotil kar sam, čeprav še nikoli nobenega sprejemnika nisem videl od znotraj. Zanesel sem se na načrt, ki je imel tudi nekaj slik in napotkov. Kos aluminijeve pločevine za šasijo mi je odrezal in zakrivil sosed klepar, luknje za elemente pa sem naredil z žebljem in pilo. Lampe in ostali drobiž sem kupil pri Ogrizku na Glavnem trgu, ki je prodajal trofejno robo. Imel sem načrt in seznam, a kaj, ko sem dobil le nekaj elementov v pravih vrednostih.
Marsikaj mi je dal tudi zastonj, saj se marsičesa ni dalo ovrednotiti, ker so se elementi držali skupaj. Vseeno sem upal, da se mi posreči uresničiti željo, čeprav so se mi nekateri že posmehovali, kaj se grem. Od orodja nisem imel ničesar, ne za vrtanje ne za spajkanje, kaj šele kakšnega instrumenta. Košček cina mi je dal klepar, kakršnega je sicer uporabljal za spajkanje žlebov. Namesto spajkala sem uporabil debelejši žebelj in ga segrel v štedilniku na drva, ter tako poskušal spojiti žico na podnožje. Lahko si mislite, koliko potrpljenja je bilo treba za povezavo vseh elementov pod šasijo. Naredil sem še eno napako, da sem gledal načrt z vrha, moral bi ga pa od spodaj in mi še bolj otežilo delo, saj sem moral vse razdreti in sestaviti ponovno. Usmernik z AZ1 in še dvema elektronkama, elektroliti vrtljivim kondenzatorjem, potenciometrom ter zvočnikom, so dajali vtis, da bo nekaj iz tega. Izhodnega transformatorja pa nisem našel in sem ga naredil sam. Jedro sem izrezal s krojaškimi škarjami iz pločevinastih škatlic od kreme za čevlje. Naredil sem papirnati tuljavnik in nanj navil žico, ki sem jo odvil iz nekega drugega elementa in radio je bil sestavljen. Prišel je trenutek velikega pričakovanja, ko sem priključil anteno, obrnil potenciometer za vklop.
Nitke v ceveh so zažarele in s premikanjem vrtljivega kondenzatorja je sprejemnik neverjetno oživel. Potreboval sem še prenos na kazalko, ki je prikazovala položaj radijskih postaj in skoraj sem končal. Potem sem naredil še ohišje iz lesa in vgradil stekleno skalo tako, da je kazala v bistvu le Ljubljano. Po pravici povedano, se druge postaje skoraj niso slišale in tudi zagotovo niso bile tiste, kot je kazala skala. Ta sprejemnik je bil tudi velik preskok med detektorjem, ki sem ga naredil še v osnovni šoli in je slišal le uvodne zvoke radia Vatikan in Moskve. Radijski sprejemnik se je enkrat pokvaril, ko sem bil na služenju vojaškega roka. Oče ga je nesel na servis, kjer so se čudili, kdo ga je naredil in ga zastonj popravili. Ko takole preskočim kakšnih petdeset, šestdeset let, se lahko le zamislim in pričakujem, da bo še v tem stoletju, že vsak boljši mobilni telefon imel opcijo "prežarči me" in namesto številke,"izberi koordinate". Lahko le rečem, da temu ne sledim za vsako ceno in tudi nimam neke posebne želje za tem., saj že lep čas ne verjamem vabljivim reklamam, ki le zavajajo kupca, da kupi nekaj, česar morda sploh ne potrebuje. Ostal sem skoraj na začetni ravni z radijskimi sredstvi, obnavljal sem le najnujnejše. Kljub temu sem še vedno ljubitelj radioamaterstva, saj se z enakim veseljem usedem za radijsko postajo in naredim še kakšno zvezo kot pred davnimi leti. Vse, kar je novega in tudi dragega v radioamaterstvu, ne odtehta tega, kar imam in kar sem dosegel za svoje zadovoljstvo. Kdor se da zapeljati dragi opremi, preveč pričakuje od nje. Radioamaterstvo zahteva potrpljenje, ki je večkrat močnejše od drage postaje. Kdor tega ne zmore, je ob vse užitke v enem zares lepem konjičku. Se slišimo, pa lep pozdrav.

VRHUNSKI OPERATOR IN RUTINA. (SCC)

Sam nimam razumnega odgovora na takšen pridevnik, ki se včasih pojavi na »clustru«, največkrat pri ekspedicijah ali tekmovanjih, kjer je udeležba radioamaterjev najbolj množična. Oznaka »good« ali »great« je le subjektivna in ne strokovna ocena. Vsekakor je to operator z odličnim sluhom in namazanim jezikom, nadarjen radiotelegrafist, ali oboje. Taka je moja razlaga tega, recimo operatorskega fenomena in prav lepo ga je poslušati, kako tekoče deli raporte srečnežem, ki mu priletijo v ušesa. Za marsikoga je to velik uspeh, nekaterim pa le rutina. Zato poglejmo še drugo plat te medalje, oziroma kakšna rutina je potrebna, za vzpostavitev zveze s tem vrhunskim operatorjem, ki ponavadi posluša »up« ali »down«.
Razlika med nami je, da on lahko izbira znake, mi pa poskušamo vse, da bi sprejel prav našega. Ves čas se mu nastavljamo pod nos, kot razbojnik Cefizelj butalskemu policaju, a zveze z njim nam ne uspe vzpostaviti. Noben nasvet iz priročnika kako narediti zvezo z dx-om ne pomaga. Tisti, ki nam svetuje, ne omenja nič, s kakšnimi radijskimi sredstvi moramo razpolagati, da bi dosegli želeni učinek, razen če se mu ne zdi samoumevno, da imamo na mizi moderno radijsko postajo, kup anten na stolpu in pod mizo kakšno močno zadevo umerjeno v kilovatih. V tem primeru se dx zagotovo dobro sliši, kar pomeni, da tudi on nas dobro sliši in je tako že skoraj izpolnjena »rutina«, da se zveza vzpostavi. Ta »rutina« pa je lahko tudi v nasprotju ne le z radioamatersko etiko ampak tudi z radijskem dovoljenjem, zato tega znanja noče nihče deliti z ostalimi. Nekateri pa, ki imajo rutino v pravem pomenu besede, so tudi vrhunski operatorji.

OPERATERSKI POSTOPKI IN KODEKS PO SLOVENSKO. (CQ)

Pred kratkim sem ponovno prebral prevod Etika in operaterski postopki. Prvo kar mi je padlo v oči, je beseda, operaterski, saj radioamaterji sebi pravimo, da smo operatorji. Vseeno pa vsaka čast obema prevajalcema, Juretu S57XX in Juriju S57X, da sta opravila tako zahtevno delo. Originala nisem bral, saj razumem le nekaj novejših angleško-slovenskih besed. Bi pa bilo treba vsaj vsakih par let narediti nekaj popravkov, saj so se nekatere stvari v medsebojnem komuniciranju spremenile.
Nekaj podobnega je Radioamaterski kodeks. Kako naj razumem, da naj ne bi nikoli zavestno zmanjševal užitka drugim. Torej lahko le takrat, ko tega ne delam zavestno ali po pomoti iz nevednosti. Mislim, da se temu ne bo mogoče izogniti, pa se vnaprej opravičujem in prosim, da postopate v slučaju kršenja tega pravila tako, kot piše v prvem členu. Vedite, da vedno ubogam na prvo opozorilo, kadar pozabim pritisniti „split“ in nikoli ne jezikam nazaj tudi, če mi kdo soli pamet in me obklada z neprimernimi izrazi. V tretjem odstavku piše, da radioamater nadgrajuje svojo radijsko postajo v duhu časa in napredka, da je dobro zgrajena in učinkovita.
To je gotovo veljalo za čas, ko še ni bilo tovarniško izdelanih radioamaterskih postaj. Nekateri razumejo to tako, da povečujejo njeno učinkovitost z dodatkom enega, dveh ali treh kilovatov. To je zagotovo pomemben prispevek temu napotku, če izvzamemo dovoljeno moč po licenci, kar postavlja pod vprašaj tudi veljavnost zvez. Ugotavljam, da se ne stari ne mladi mački ne držimo pravil. Dokler bo obnašanje za radijsko postajo odvisno le od nas samih, se ne bo nič spremenilo. Odvzem licence ali denarna kazen ni rešitev. Taki smo in nič drugačni ne bomo tudi, če se iz pravil skuha čaj in srka v malih požirkih. Komu ne bi kdaj zavrela kri, pri zmešnjavi, ki nastane ob klicanju DX-a posebej še, ko ta začne pobirati le znake svojih sonarodnjakov. V takem primeru zaprem radijsko postajo in grem v kuhinjo, kjer ne smem preklinjati. Tam velja tak, sicer nenapisani kodeks, ki pa se ga brezpogojno držim.

QSL KARTICA. (CQ)

Še malo pa bo pol stoletja, odkar sem dobil svojo prvo QSL kartico. Seveda je bila na klubski znak, saj sem, s tretjim razredom smel delati le iz radio kluba. Bila mi je tako pri srcu, da sem jo odnesel domov, čeprav bi morala ostati v klubu. Doma sem si jo pozorno ogledal in poskusil razumeti vse napisano na njej. Videl sem, da sem imel zvezo v telegrafiji na 80 metrih s postajo G3xy in, da je operatorju ime John. Ta se mi zahvaljuje za lepo zvezo, potrjuje prejem moje kartice in me lepo pozdravlja. Kartica je imela na prvi strani zemljevid Velike Britanije in spodaj razpredelnico, za vpisovanje zvez. Zdela se mi je imenitna in zaželel, sem si tudi sam imeti tako.
Želja se mi je izpolnila, ko sem položil drugi razred in postal pravi radioamater, s svojim osebnim pozivnim znakom in pravico delati s svojo lastno postajo. Takrat je bilo tiskanje zelo drago in tudi tiskarjev ni bilo na pretek. Vseeno sem se odločil pogovoriti z obrtnikom, ki se je ukvarjal s sitotiskom. Izbral sem eno, meni najbolj všečno, iz že kar bogate zbirke in jo prinesel kot vzorec, zamenjal naj bi le klicni znak in osebne podatke. Zagotovil mi je, da bo velikost, kakovost papirja in vse ostalo tako, kakor sva se dogovorila. Nisem čakal dolgo, ko me je poklical, da lahko pridem ponje, ker je delo končal. Popoldne sem šel k njemu in na mizi je imel v veliki škatli moje kartice. Že od daleč sem videl, da to ni to, kakor sva se dogovorila. Bile so narezane kot krompir raznih velikosti in slabo čitljive. Sreča je bila ta, da jih je naredil le nekaj sto. Bil sem razočaran in ga vprašal, kako naj take kartice pošiljam po svetu. Ker se je čudil, zakaj po svetu, sem mu še enkrat razložil, kakšne morajo biti in čemu služijo, nato mi je obljubil, da bo to popravil. In res je popravil solidno in brez napak. Bil je vesel, da sem zadovoljen z izdelavo.
Takoj sem se lotil pisanja in jih vse vestno izpolnil lastnoročno. Po tem sem imel še kar nekaj tiskarjev, ki so delali napake, da z izdelkom nisem bil zadovoljen. Zato sem se odločil za profesionalce v državni firmi in šel na pogovor, kjer sem povedal svoje želje. Gospod, ki je sprejel naročilo, je bil kar malce užaljen, ko sem mu dejal, da jih ne bom vzel, če ne bodo enake vzorcu. Prišel je dan, ko so me poklicali, naj pridem po kartice. Odgovorni me je sprejel in pokazal na primerek, ki je bil na vrhu paketa. Kartica je bila sicer v redu, le spodaj v vrstici, kjer se vpisujejo podatki o zvezi, sem takoj opazil napako, ko je bilo besedilo zamenjano tako, da bi v predalček za uro, ki je imel v sredini dvopičje, moral napisati MHz in obratno. Ko sem mu pokazal original in ga opozoril na neujemanje, se je le namrdnil in dejal, da sem malenkosten in naj zamenjam podatka pa bo. Iz tega sem tudi sklepal, da so napako že sami opazili in se jim je ni zdelo vredno popraviti. Vprašal sem ga, ali hoče to sam poskusiti in malomarno je napisal čas in frekvenco kar malo postrani izven kvadratka, ker se sicer ne bi izšlo.
Njegov odnos se mi ni zdel vreden debate, jezen sem se obrnil in odšel brez paketa. Ker dolgo ni bilo nobenega klicanja več, sem domneval, da bodo napako popravili, ampak sem se uštel. Nekega dne me je doma pred vrati čakal paket in videl sem, da so mi dostavili kar istega, po svojem kurirju. Na vrhu je bila nepopravljena kartica, pod njo pa račun. Česa takega res nisem pričakoval od uglednega podjetja. Odnesel sem jih nazaj in jih pustil pri vratarju, ki me je samo pomenljivo pogledal, rekel pa ni nič. Zdelo se mi je, da je že kar vedel, zakaj sem jih prinesel nazaj. Kasneje se mi je direktor, moj znanec opravičil za nevšečnost, čeprav mu sam nisem ničesar omenil. Kartica mora vsebovati osebni klicni znak in znak tistega, s katerim smo imeli dvostransko zvezo. Datum, uro, obseg in način, na katerem je potekala zveza z oceno slišnosti. Običajno še kakšna vljudnostna fraza in podpis operatorja. Pošiljamo jih direktno ali preko biroja, zadnje čase pa tudi v elektronski obliki. Na kartici ne smemo popravljati ničesar, če smo se zmotili, saj bo neveljavna. Nekatere so neveljavne tudi zaradi tako imenovanih piratov, ki delajo brez licence, največkrat iz kakšne druge države, brez veljavnih dokumentov za delo, kar se pokaže pri zahtevkih za razne diplome, ki jih izdaja ARRL. V svoji zbirki imam kar nekaj takih, ki sicer potrjujejo zvezo, so uradno brez vrednosti, meni pa drag spomin.

MERITVE NA ANTENAH. (SCC)

Meritve so v radioamaterstvu priljubljena tema. Forumi so polni nasvetov in diagramov, izrisanih z uporabo raznih instrumentov za prilagoditev anten. Iz svojih izkušenj vem, da so meritve lahko zavajajoče in jim ni verjeti za vsako ceno. Moj primer je že en izmed njih. Na stolpu visokem 15 metrov imam 4 el. ECO Beam, pod njim FD4 in poševni skrajšani "Slooper" za 160 metrov. Vse antene so tovarniške izdelave, povezane s koaksialnimi kabli do postaje. Leta nazaj sem imel možnost izvesti meritve kvalitete posameznih anten. Ta meritev je bila izvedena s tovarniškim instrumentom. Pričakoval sem ugoden rezultat, a se je izkazalo za popoln polom. Nobena antena ni pri odčitanih vrednostih pokazala omembe vrednega izkoristka. Za boljše razumevanje, stolp stoji v naselju ob hiši in tudi obe žični anteni sta na moji parceli velikosti 500 kvadratnih metrov.
Po tem preizkusu sem se zamislil in naredil kratek povzetek svojega radioamaterskega dela. S temi antenami sem naredil 333 držav in dosegel nekaj lepih rezultatov tudi v tekmovanjih kategorije vseh obsegov, kar pomeni, da sem uporabljal vse tri antene, ki so v meritvah kazale slab izkoristek. Še en primer, kako gre, kadar gre. Imel sem postajo moči dveh vatov in "Fuksovo" anteno napeto med hišo in sosedovim drevesom. Naredil sem vse kontinente, brez, da bi razmišljal o meritvah ali prilagoditvah. Verjetno bom slišal čudne komentarje na to izvajanje, je pa res, da kadar so pravi pogoji, ni pomembno, s čim delamo. Preprosto se slišimo in zveze letijo, kot bi imeli najdražjo opremo. Vsak radioamater dobro ve, da je poleg vloženega denarja v sredstva, pomembna tudi lokacija. Toliko o tem, kaj si mislim o meritvah in vsej šari med anteno in radijsko postajo.

ČUDEŽI SE DOGAJAJO. (CQ)

Tak naslov sem dal malo za šalo in malo zares, kar bom opisal pa se je resnično zgodilo. Davnega leta 1990, sem se odpravil na Gorjance, kjer imamo radioamaterji Radiokluba S59DJR klubsko lokacijo. Na Trdinovem vrhu stoji manjši zabojnik z antenskim stolpom na nadmorski višini 1178 metrov. Tekmovanje Marconi VHF CW se odvija v jesenskem času, zato sem moral kar pohiteti in se pripraviti na začetek, da me ne ujame noč, ker sem se na pot odpravil malo kasno. Opremo sem imel klubski FT-221R 100 W, antena 2X16 DL6WU, le elektronski taster je bil moj. Tekmovanje je štelo tudi za SRH, kamor sem po tekmovanju poslal oba dnevnika. Takrat ni bilo za pomoč nobenega računalnika, le listi za vpisovanje zvez, svinčnik in radirka. Tudi obračanje antene je bilo primitivno, bolj na pamet in po posluhu. Uro sem postavil na vidno mesto in kontest se je začel.
Potem pa prvo presenečenje. Skozi luknjo v steni tik pod stropom, kjer so bili vpeljani antenski kabli, se mi je zazdelo, da vidim neko žival s košatim repom, kako leze po kablu proti moji mizi. Skoraj nisem mogel verjeti, da se polh sploh ne meni zame in gre po kablu mirno proti meni, se sprehodi čez papirje in izgine pod kavč ob zadnji steni. Ker sem bil zaposlen z zvezami, sem delal dalje, kot, da ni nič, polh pa se tudi ni več prikazal. Tako sem naredil že kar lepo število zvez, ko se je zgodilo nekaj, kar bi gotovo vrglo iz tira še tako hladnokrvnega človeka, kaj šele radioamaterja, ker mi je nenadoma odpovedal taster. Utihnil je nepreklicno in nič ga ni hotelo obuditi v življenje, tudi kletvice ne. Kaj mi je bilo storiti sredi noči na vrhu Gorjancev, si lahko mislite. Jezo sem si hladil s kačjo slino, ki sem jo imel za primer, da me obišče vojaška patrulja iz bližnje postojanke.
Še enkrat sem pregledal vse ali sem kaj premaknil ali iztaknil, pa je bilo na videz vse v redu. Potem sem priklopi dve žici, da bi ju stikal kot s tistim navadnim, a verjemite, da ni šlo. Pike in črte sem tako maličil, da sem moral nehati, ker me ni nihče razumel. Obsedel sem brez upanja in le še čudež me lahko reši. V te pa ne verjamem, vsaj takrat nisem, čeprav sem že slišal, da se na Brezju dogajajo, ko ljudje nenadoma čudežno ozdravijo. Brez pomisleka sem si dejal: "Če začne taster delati, se zaobljubim na Brezje". V pričakovanju nemogočega, se rahlo dotaknem ročice in iz monitorja se vsuje melodija pik in črt. Ostal sem odprtih ust, saj nisem vedel ali je to res ali sanjam. Bilo je res in nikdar več me taisti taster ni pustil na cedilu. Obljubo pa sem tudi izpolnil, le kar se tiče čudežev, bi si morda moral takrat zaželeti kaj bolj oprijemljivega, če sem že bil na vrsti zanj.
Po tekmovanju sem imel še veliko dela z dnevnikom in izračunom točk, potem pa dolgo čakanje na rezultat. Rezultati so bili še kar hitro objavljeni in na moje veliko veselje sem dosegel tretje mesto v SRH in petnajsto v Marconiju. Iz Zagreba sem dobil vabilo na podelitev diplom in pokalov. Ker sem imel v Brežicah stranko, sem se odločil nadaljevati pot do Zagreba, da združim prijetno s koristnim. Pozabil sem, kje natančno je to bilo, a sem našel, čeprav sem se vsaj dvakrat peljal po enosmerni v napačno smer. Podelitev je bila v prostorih radio kluba in sedel sem v zadnjo vrsto. Ko me je prireditelj poklical kot tretjega, mi je dal le diplomo in se opravičil, da pokala pač ne bo, ker, saj veste, kako gre izgovarjanje naprej. To sem z razumevanjem sprejel, in člani so mi z olajšanjem zaploskali, saj se je vse srečno končalo. Gorjanci so ponoči res skrivnosten svet. Zvoki iz gozda, ki jih povzroča veter in oglašanje nočnih ptic, je posebno doživetje.
Televizijski stolp, ki je od zabojnika oddaljen le lučaj, je s svojim spodnjim betonskim krožnikom, rdečimi lučmi in pritajenim brnenjem kot lebdeče vesoljsko plovilo med nebom in zemljo. V nočnem času ni pričakovati nikogar, podnevi pa je kar nekaj ljudi, ki prihajajo kot pohodniki na Trdinov vrh. Večine ne zanima dogajanje v zabojniku, nekateri pa so res radovedni in trkajo na vrata, ker izza njih prihajajo čudni zvoki telegrafije ali glasovi operatorja. V bližini stojita tudi dve cerkvici, ena na slovenski je sveta Jera in druga na hrvaški strani sveti Ilija, ki sta bili takrat še v ruševinah, sedaj pa obnovljeni. Morda sta imela svetnika kaj vpliva na dogodek in pripomogla k čudežu. Pravijo, da se živemu človeku vse zgodi, in meni in se je.

PPRIPADNOST. (CQ)

Večkrat sem že razmišljal, kaj pomeni človeku pripadnost. Je to občutek, da si delček nečesa, na kar se lahko zaneseš v težavah ali pa, da lahko nekomu pomagaš, kar pomeni, da je pripadnost obojestranska. Je to tisto, kar daje človeku energijo, tudi kadar mu ne gre vse po načrtih, vedno in povsod čuti to povezanost s tistimi, ki jih družijo podobni cilji, na primer v radioamaterstvu.
Včasih je radioamaterje držalo skupaj dejstvo, da so zaželeni v organizaciji le, če plačajo članarino in s tem pridobijo določene pravice. To je bilo v času, ko se nismo kaj dosti ozirali na to dejstvo, saj smo bili željni delati zveze in biti radioamaterji v vseh pogledih. Bili smo veseli, da lahko delamo in se ukvarjamo s svojim priljubljenim hobijem, na kaj bolj demokratičnega nismo razmišljali.
Prišlo je tudi to in nas našlo nepripravljene.

Razpršili smo se po svoji volji in svoji demokratični miselnosti, katero smo razumeli vsak po svoje. To se vidi iz vsakodnevnih vprašanj na našem forumu, kateri pa ne daje pravih odgovorov, čeprav je informiranost ključnega pomena, posebej za tiste, ki nimajo dostopa do spleta. Tako stanje se odraža na članih in slabi njihovo pripadnost.

Menjave v vrhu ZRS niso pripomogle k temu, da bi se člani počutili kaj bolj povezano. Tudi možnost ne plačevati kotizacije in biti vseeno radioamater, je naredilo svoje. Morda je k temu prispevala tudi menjava generacij, saj so mladi bolj dovzetni za nove izzive. Nekaterim pa je preprosto popustil občutek pripadnosti. Kaj hočemo, ljudje smo različni, pa tudi časi so taki.

CQ WW RTTY WPX QRP KONTEST 2013. (SCC)


Večkrat sem se že zaklel, da o QRP kategoriji ne bom več niti razmišljal, pa me je spet potegnilo med tiste osebke, z veliko potrpežljivostjo in močnimi živci, brez katerih ne gre. Mala moč je obrnjen primer velike moči, saj ta dominira na obsegu, mala moč pa je v podrejenem položaju. Z veliko močjo lahko kličemo CQ, pri mali moči le potrpežljivo poslušamo in v pravem času oddamo svoj znak, skupno jima je le še dobra lokacija in antenski sistem. Moja lokacija je kar primerna, če ne bi bila sredi naselja, med ljudmi, ki niso naklonjeni vrteči se anteni nad svojimi glavami. V takem okolju je težko delati z veliko močjo, saj imajo nekateri še vedno TV antene na omari v dnevni sobi. Tako vzdušje pa tudi ni primerno za zbrano delo v tekmovanju, saj kar naprej pričakuješ, da ti kdo, pozvoni pri vratih.

Tako sem se odločil za malo moč, bolj za šalo kot zares. Mislil sem le, preizkusiti nekaj novih nastavitev in primerjave sprejema med zastonj MMTTY ter plačljivim MixV, katerega sem testno naložil na prenosnik. Tako sem nastavil na moji TS-480sat pet vatov in priključil anteni le preko antenskega preklopnika. Začel sem ob petih zjutraj in za čuda ugotovil, da me kar dobro slišijo. Seveda nisem klical CQ, ampak sem bil le na pobiranju. Takoj, ko sem prišel v položaj predolgega čakanja, sem šel raje naprej in se na koncu obsega vrnil na začetek. Ko sem na osemdesetih metrih naredil prvega, drugega in tretjega z enim klicem in sem tako nadaljeval kar nekaj časa, mi je prišlo v podzavesti misel kaj, če me kdo posluša, nikoli ne bo verjel, da delam s FD4 in petimi vati.

Enako ali še bolje mi je šlo na štiridesetih metrih tako, da me je povleklo v dogajanje, ki je prešlo že v navdušenje, pogrešal sem le kakšen element več na anteni. Po kosilu sem si vzel premor in gledal smučanje, kasneje sem nadaljeval na višjih frekvencah in 4el. ECO se je dobro izkazal. Dan je bil sicer rahlo deževen in vmes je tudi snežilo, kar pa ni vplivalo na sprejem ali oddajo. Proti večeru so se slišale oddaljene postaje in nekaj sem jih uspel tudi narediti. Oglašal sem se le tistim, katere sem dobro sprejemal, saj v nasprotnem primeru ni bilo upanja na uspeh. Nekateri so sprejeli le znak, raporta pa ne, zato sem se takih zvez izogibal, ker so mi le jemali čas. Ponoči nisem delal, sem šel rajši spat, saj se za tekmovanje sploh nisem pripravil. Zjutraj sem razmišljal kako naprej in ali nisem svojega testiranje že opravil. Ugotavljal sem, da več kot uspešno, saj sem videl, da gre, če sem le potrpežljiv. Slovenskih postaj nisem naredil veliko, lahko rečem, da me nekateri sploh niso slišali, drugi pa brez problema, kot bi delal z veliko močjo.

V nadaljevanju pa mi je vseeno zmanjkalo časa, ker sem prej preveč počival. Tako se je izšlo namesto z dovoljenimi tridesetimi urami le s štiriindvajsetimi, kar je na koncu zneslo 600 zvez in 75.795 pik. Na dvajsetih metrih so me skoraj od prve slišali: ZL, VK, W6, JA, UA0. Najbolj produktiven je bil 80 in 40 metrski obseg, saj sem naredil največ zvez. Proti koncu tekmovanja so se začele pojavljati močne motnje, tako sem ugotovil, da bi bilo bolje prej delati strnjeno in morebiti končati štiri ali pet ur prej. No vsaka izkušnja nekaj stane, ta pa še posebej, saj sem spet začel verjeti v QRP. Tudi načelno velja, da postaje, ki je komaj ali nič ne slišimo, ne moremo klicati niti z veliko močjo, kaj šele z malo.

Prednost imajo močne postaje, a le, dokler jih ne bomo imeli vsi. Morda bi bilo bolje razmisliti kaj, storiti na sprejemni strani, kot povečevanje moči, ki ne vodi prav nikamor. Kakor sem že dejal, na tekmovanje nisem bil pripravljen, bolj me je le zanimalo, kako gre sprejem med MMTTY in MixV programom. Večino znakov in raportov sem na MMTTY sprejel kar solidno, le včasih me je presenetilo, da je MixV pravilno sprejel kompletno vrstico, med tem kot je MMTTY imel le kup razmetanih znakov. Takoj bi se odločil zanj, a se mi je N1MM priljubil s svojo enostavnostjo, preglednostjo in seveda, ker je zastonj. Še nekaj se mi je zdelo čudno, ker sem nekatere postaje slabo slišal in verjamem, da so tudi one mene slišale slabo, sprejele pa so vse moje podatke brez ponavljanja. Skoraj bi pomislil, da jim je vseeno, če imajo pravilno sprejeti moj raport ali ne, so pa vse imele nad povprečno število zvez in najbrž tudi drugačno konfiguracijo svoje opreme. Meni pa so se vrnili prijetni spomini v čas, ko sem začel s postajo dveh vatov.

KAKO HITRO ČAS BEŽI. (CQ)


Spomnimo se prve objave S5 DXCC RANG LISTE v CQ ZRS številke 6/1996, ki jo je objavil Boris, S57A. Takrat je bilo v spisku radioamaterjev vsega sedemnajst različnih znakov, imetnikov vsega sedem različnih diplom. Lista je vsebovala tudi osemindvajset znakov Mixed, dva SSB in štiri CW v razvrstitvi Honor Roll. Moja prva objava izpopolnjene liste, ki mi jo je na svoji strani v CQ ZRS 4/2004, objavil Miloš, S53EO, je bila že veliko bolj izdelana, saj sem zbral kar lepo število znakov z diplomami ARRL, WAZ, WAC, WAS, WPX, US Caunties, Plaketa Challenge in Plaketa Honor Roll. Prelistal sem veliko internetnih strani, pisal nekaterim hamom in opravil nekaj telefonskih klicev, da sem zbral kar realno število, morda celo vseh imetnikov diplom tudi za daleč nazaj v čas, ko še ni bilo nobenega digitalnega zapisa na internetu. Tudi ARRL vodi na svoji strani le novejše podatke, starih, ki so le papirnati, pa ne. Največ podatkov pa je prihajalo po objavah v CQ ZRS, ko so nekateri opazili, da jih ni zraven. Nekateri so se celo jezili češ, zakaj mene ni v razpredelnici, saj so mislili, da so to uradne evidence ZRS.

Obenem sem sestavil lestvico S5 Top/mode, Top/band in Top/lista, kakor sem jo takrat poimenoval. Začetek je bil slab po udeležbi, saj jih je bilo zelo malo, ki bi imeli urejeno svojo statistiko. Celo Tine, S50A mi je takrat med drugim napisal: "Za dxcc po bandih pa sem šele začel zbirati in nimam še potrditve". Nekateri, ki so svoje delo že ovrednotili, med njimi S57A in S58T, so pošiljali svoje podatke na 425dxn.org, po katerem sem tudi sam povzel svojo že omenjeno listo. Na njej so se prvi znašli le štirje znaki, in sicer: S58T, S57A, S53MJ in S57AT. Lestvica je bila poskusno objavljena na spletni strani RK S59DJR in tudi kasneje v CQ ZRS številkah 5/2004, 6/2004 in 1/2005. Lista je bila vidna tudi na dx.clustru s50clx, kjer mi je Danilo, S50U pomagal, da sem nekako predelal listo za možno prikazovanje na Packet omrežju. Kasneje so se stvari zasukale v smer, ki mi ni bila všeč, odločil sem se končati s S5/Top in S5/Honor Roll. Nadaljeval pa sem z zbiranjem radioamaterskih diplom iz že omenjenih programov in jih do tega trenutka zbral kar 555 s 158 različnimi znaki.

Po zaključku leta 2005 bi se zadeva končala, če me ne bi poklical Polde, S57U in me prosil, ali lahko nadaljuje z lestvico. Bil sem vesel, da ni šlo vse po zlu, saj sem se precej trudil s sprejemanjem podatkov in vpisovanjem v tabele. Tako se na internetnih straneh Slovenia Contest Cluba nadaljuje zgledno vodena lista, S5 Challenge list. Glede na vse napisano, verjamem, da so te liste prinesle mnogo dobrega za slovensko radioamaterstvo. Uredili so se podatki, ki kažejo na dejavnost radioamaterstva pri nas, čeprav nekateri ne zahtevajo diplom ali vpisov v liste. Radioamaterji so si v svoje Loggerje vnesli zveze iz papirnatih kartic in si s tem uredili pregledno statistiko. Kdor pobrska po njej, lahko vidi, kako delajo njegovi somišljeniki in se primerja z njimi. Tako lahko vsak zaključi, da radioamaterstvo ni le pogovor o antenah in radijskih postajah. Verjamem, da še niste videli fotografije radioamaterja v svojem "shacku", kjer ne bi viselo na steni, zanj nekaj pomembnih radioamaterskih diplom. Vsem želim, da bi v svojem hobiju uživali, kar je tudi namen radioamaterstva.


RADIOAMATERSKA TEKMOVANJA V BODOČNOSTI. (CQ)


Radioamaterska tekmovanja so bila v svoji začetni obliki gotovo precej drugačna, kot so današnja. Predvidevam, da je v tekmovanju zmagal operator z največ narejenimi ali celo potrjenimi zvezami, ne glede na moč ali način dela. Verjetno so kasneje, zaradi neenakih moči, nastale dve ali tri kategorije, med večinoma doma izdelanimi oddajniki. Tekmovanje ni bilo le prijetno druženje, ampak tudi priložnost narediti nove države, kontinente, zone, prefikse, obenem so ti elementi služili kot množitelji. Pravila so se spreminjala z vsakim novim tekmovanjem, največkrat z dodajanjem še novega lokalnega množitelja.

Po vsem tem je jasno, da se dnevnikov ne da več preprosto voditi s svinčnikom in radirko, pač pa le, s skoraj za vsako tekmovanje prirejenim programom, kar velja tudi za kasnejše ugotavljanje pravilnosti sprejema in končnega rezultata. Iz vsega tega je razvidno, da si operator med tekmovanjem pomaga z računalniškim programom, ki mu ponuja razne usluge od tega, kaj je že naredil, do tega kaj mora še narediti. Kaže mu nabor možnih znakov, množiteljev, sproti mu računa dosežene točke in še mnogo za tekmovanje pomembnih podatkov lahko vnese v dnevnik le s klikom miške, česar pa izrecno nobena radioamaterska tekmovalna pravila ne prepovedujejo. Verjamem v računalnik kot pomoč pri vodenju dnevnika, da zabeleži sprejete podatke in na kraju sešteje točke, nikakor pa, da podpira tisti del tekmovanja, ko gre za sposobnost operatorja. Tekmovalci naj bi pisali v dnevnik to, kar so sami sprejeli in ne prepisovali iz računalnikove baze in kakor mi je napisal Mirko S57AD: »da tekmovanje traja 24 ur, kar pomeni, da je iskanje znakov in letnic po tekmovanju nešportno in skregano s ham-spiritom.« Rezultati v sedanjih tekmovanjih pa kažejo na napredek, ki meji na fantastiko.

Verjetno bo v nadaljevanju tega napredka prišlo do večjih sprememb in bodo morali tekmovalci, ki upravljajo z roboti ali pa tudi obratno v svojo kategorijo, ki se ne bo imenovala X-treme, ampak morda tudi Robo- Roba. Roboti se bodo udarili med seboj, kar pa bo kmalu postalo nezanimivo in se bodo po moje vsi vrnili k staremu načinu tekmovanj z izkušnjo, da to nima smisla. Morda ne bo potrebno imeti nobenih baz podatkov in bodo za rezultat zadostovali že sprejeti znaki in samo število zvez. Pred operatorjem bo na mizi le radijska postaja morda celo brez ojačevalca in računalnik, ki ne bo priklopljen na internet. To ne bo vračanje v pretekli čas ampak le tekmovanje med radioamaterji, ki se preizkušajo tako, kot so se takrat, ko je še veljal fer-play in ham-spirit. To še ne bo kmalu a zagotovo bo.


REZERVIRANO FREKVENČNO PODROČJE. (CQ)

Ali smo se kdaj vprašali, zakaj imamo radioamaterji band plan. Zakaj so vsi obsegi podrobno razdeljeni na manjša ali večja področja, kjer je dovoljena določena modulacija ali določena moč. Ob pogledu na S5 HF band plan iz priloge CQ ZRS lahko že na prvi pogled sklepam, da je po barvah sodeč, svetlozelena CW, rdeča FONE in modra DIGIMODE teh največ. So pa na vsakem obsegu okvirčki z dodatnimi napisi, ki opozarjajo na različne modulacije prav na določenih delih obsega s točno zapisanimi frekvencami, kje se začne IOTA CW, QRP SSB, PSK31 ali kje dela BEACONS. To je razpored dela radioamaterju, ki bi ga moral poznati in spoštovati, kadar sede za radijsko postajo. Res si ni mogoče vsega zapomniti, zato imejmo pred očmi tudi ta dokument.

Radioamaterska tekmovanja potekajo po pravilih iz band plana, ki pa ga skoraj nihče ne upošteva. V nekaterih pravilih piše, katero frekvenčno območje je dovoljeno v tekmovanju. To je zapisano tudi v našem KVP, ampak glede na število postaj skoraj, da ni potrebe po delu izven dovoljenega pasu. So pa tekmovanja, kjer ni mogoče najti prazne frekvence v dovoljenem območju in takrat se band raztegne do skrajnih meja. Nihče več ne upošteva rezerviranih segmentov band plana in večkrat sem slišal ali prebral nekoga, ki je dopovedoval tekmovalcem, da tam ne smejo delati, saj je prostorček rezerviran za nekaj drugega. Tekmovalci pa kakor, da so gluhi in slepi, posebej še, če so močnejši, preženejo vsakega, ki se jim upre, saj za to ne nosijo nobenih posledic.

Večina tekmovanj nima v svojih pravilih zapisanih omejitev, saj mora vsak sam vedeti, kje lahko dela in napišejo le, da bomo diskvalificirani, če se ne bomo držali pravil. Pozabljamo pa, da je eno od pravil tudi spoštovanje band plana in bi lahko z zahtevo po zapisovanju frekvenc vsake zveze hitro našli kršitelje. Ali bi zaradi te možnosti diskvalifikacije bila radioamaterska tekmovanja še bolj zanimiva, ne vem, bila pa bi nepredvidljiva, saj bi bilo mnogo takih, ki sploh ne bi opazili, da so na prepovedanem delu obsega. Vsekakor pa bi se vzpostavil neki red, ki bi bil boljši od sedanjega nereda. Seveda si tudi sam ne znam predstavljati WW tekmovanja, v katerem bi med 14.050 MHz in 14.060 MHz slišal delati tudi kakšen QRP med tem, ko levo in desno brnijo kilovati. Ali pač.


REKORDI V RADIOAMATERSTVU. (CQ)

Vsako, še tako nepomembno tekmovanje ima v svojih pravilih nekaj skupnega, to je začetek in konec, start in cilj, le radioamaterska ne. Vzemimo za primer najbolj preprosto tekmovanje, kot je tek. Lahko je na kratke ali dolge proge, preko ovir ali čez drn in strn, vsi začnejo na startu in končajo na cilju. Vmes so kontrole, da je ne bi kdo ubral po bližnjici ali se vmes peljal s kolesom. Prvi, ki pretrga ciljno vrvico je junak, vsi ostali so za njim bolj ali manj nepomembni. Porabljeni čas zmagovalca se beleži kot rekord, da se lahko primerja z naslednjim tekmovanjem in to je to. V radioamaterskih tekmovanjih pa tekmovalec lahko začne in konča, kadar hoče. Z nekaj zvezami v pravem tekmovanju na pravem obsegu doseže neverjeten rezultat.
Kdor ne verjame naj si pogleda povezavo na rezultate: http://www.rttycontesting.com/records.html verjamem pa, da je takih rezultatov še mnogo več, kar kaže na veliko nedorečenosti v pravilih tekmovanj. Rezultat bi veljal le, če je bil dosežen v celotnem poteku tekmovanja, sicer ne šteje v konkurenci. Pri vsakem športu lahko vidimo začasne rezultate že med tekmovanjem in uradne po tekmovanju, le pri nas traja ta postopek mesece ali celo leta. Temu bi se lahko izognili, če bi imeli pravila, primerljiva z drugimi množičnimi športi. Tako pa se nam dogajajo zmešnjave, kot je ta, na strani liste z rezultati: http://www.cqwpxrtty.com/WPX_RTTY_Scores_2011.pdf
Najprej najdite sebe, če ste tekmovali v tem tekmovanju in potem, kateri rezultat ste dosegli na primer v evropskem merilu. Ni mi jasno, čemu tako zapletati WW tekmovanja, če je cilj tekmovalcev le narediti čim več zvez na različne načine, zone, države, prefikse, kontinente, itd. Vse bi lahko teklo poenoteno, kjer bi bila obdelava podatkov hitra in rezultati pregledni, saj bi tekmovalne loge morali poslati takoj po tekmovanju in tudi najmanjše število tekmovalcev bi moralo biti določeno, za veljaven rezultat. V slogu na stotine različnih razumevanj radioamaterskih pravil, je tudi metanje posušenega kravjega dreka tekmovanje, a se radioamaterji menda ne bomo primerjali z njim.

XTREME. (CQ)

Radioamaterstvo postaja vse bolj profesionalno in vedno manj amatersko, posebej se to odraža v tekmovanjih, kjer bi se moralo nekako ločiti med tistimi, ki imajo izpostavljene lokacije, vrhunsko opremo in še mnogo tega za ušesi, česar ne premore vsak radioamater. Verjamem, da bi se tako pomerili enaki med enakimi in omogočili tistim, ki tekmujejo po pravilih, realen rezultat. Morda se trenutno sliši malo neresno, a zavedati se moramo, da je neresno tudi to, da so vsi tekmovalci v istem košu, ne glede na lokacijo, radijska sredstva ali bratsko pomoč.
Morda obstaja prav iz tega razloga toliko različnih pravil in kategorij, da bi nekako zmanjšali očitno prevelike razlike. Kristjan S50XX mi je napisal: "Prvi poskus uvedbe kategorije "unlimited" sega v leto 2009, ko je CQWWCC v CQ WW DX tekmovanja uvedel t.i. Xtreme kategorijo. Kategorijo, ki naj bi stimulirala preizkuse novih tehnologij, ipd. Tudi tistih, ki jih ne zajema nobena druga kategorija; remote, distributed M/M in podobno.
Rezultat ni bog ve kako viden, verjetno predvsem zato, ker še ni ravno pravega reda v klasičnih kategorijah. Se pa spremembe dogajajo, žal nekatere tudi prepočasi, ampak bolje nekaj kot nič." To bo najbrž res, saj je letos v tej kategoriji le par uvrščenih in še to z nižjim rezultatom od ostalih, kar kaže, da res ni nekaj v redu. S 100 Watti ali manj, je po mojem prepričanju nemogoče narediti to, kar se prikazuje kot LP ali QRP, saj nemalokrat presegajo rezultate HP in to kaže na nesorazmerje med amaterji in "amaterji". Pravo radioamatersko tekmovanje bi bilo po zgledu CQ WW WPX Tribander/Single Element (TB-WIRES) LP in morda tudi HP, vse ostale kategorije pa so zagotovo izven amaterskega hobija. Včasih smo morali na zbirnem listu podpisati izjavo, da smo se držali ham spirita. Tega sedaj ni treba, kar kaže na stanje duha v tekmovanjih. Poglejmo rezultate in videli bomo, da odstopajo za tisoče, sto tisoče, da ne rečem milijone točk od "sebi enakim", zato se mora kmalu nekaj spremeniti.

MOTNJE NA OBSEGU. (CQ)

Povsod berem in poslušam o jezi nad tistimi, ki povzročajo "ZOO" na obsegu ST0R. Jeza je povsem upravičena, a kaj, ko lahko le ugotavljamo, da smo popolnoma nemočni, saj niti ne vemo kdo to dela in tudi, če bi vedeli, si ne bi mogli nič pomagati, kar pove izkušnja iz že znanih primerov. Vse to dogajanje izhaja iz nas samih, saj se še na dveh straneh našega foruma ne moremo zediniti, kdo ima prav. Problem je poln neznank in vsak posameznik je vsaj ena od njih, a o tem ne bi razpredal, saj bi moral potem najprej razčleniti samega sebe, to pa mi ne gre.

Poglejmo na splošno, kakšni smo ljudje, ko nas je zbranih nekaj deset, da ne rečem sto, kjer naj bi bila tišina, saj govori naš predstavnik. Še nikoli ni bilo tišine in je nikoli ne bo. Enako se dogaja v kinu, gledališču, operi, cerkvi. Kaj storimo za to, da bi lahko slišali govornika. Največkrat z opozorili še povečujemo direndaj, ki več ne potihne. Doživel sem prenos štafete radioamaterjev s Triglava, ko je množica namesto poslušanja sporočila vpila: "Ugasnite tega hudiča, saj se ne moremo pogovarjati." Sporočilo je šlo mimo ljudi kot piš vetra med skalovjem, komu mar. Smo se kdaj vprašali, kakšni ljudje smo mi sami. Prav vsi smo potencialni kandidati za povzročanje nereda na cesti, na sestanku, veselici ali doma za radijsko postajo. Zastonj je lepa beseda, vzgoja, višja klasa in priročnik o pravilih obnašanju, če je človek poln negativne energije, ki jo povzroča vsakdanje življenje. Za postajo bi se morali razvedriti in sprostiti, ne pa izgubiti živcev zaradi splošnega kaosa. Potem pa pritiskanje na taster, izlivanje gneva na clustru in jeza nad motilci.

Mi seveda nismo med njimi. Verjamem, da tudi tisti, ki so napisali navodila o obnašanju na postaji, ne bi naredili zveze, če bi se jih držali. Pomislite, kako bi del sveta, ki se trenutno sliši med seboj, naredil kakšno zvezo, če bi čakali v vrsti, poslušali in poslušali, kdaj bi bilo kulturno odtipkati svoj znak. Lahko bi poslušali dva dni, posebej še, če DX izbira med svojimi sonarodnjaki, znanimi znaki ali pa sploh ni vešč delati v "pileupu". Znajdemo se v podobni situaciji kot v gostem prometu, ko stoji kolona ali v vrsti pred blagajno, kjer blagajničarka po naši presoji, prepočasi dela. In nazadnje, povejte mi, koliko motilcev je potrebno, da nam povozi zvezo. En sam je dovolj iz katerega koli dela zemeljske oble. Morda je pritisnil taster po nesreči, pozabil vključiti "split" ali se je uglaševal preblizu nas. Ali si predstavljate koliko radioamaterjev, sploh ne zanima naš DX. Najdejo prazno frekvenco in pokličejo. Nimajo vsi "clustra" in ne berejo radioamaterske literature. Morda imajo anteno priključeno na žleb in nas sploh ne slišijo. Kaj je narobe z njimi. Narobe je z nami, ker smo nestrpni in mislimo, da so vsi okoli nas sami brez vezniki in diletanti.

Vsi bi se morali zavedati dejstva, da se z vsakim dnem povečuje število prebivalstva in seveda radioamaterjev. Kakor se gosti iz dneva v dan promet na naših cestah in zmanjkuje prostora za parkiranje, tako se gosti število radijskih postaj in signalov na obsegu. To je dejstvo in kakor smo se spoprijeli z ostalimi izzivi, ki nam jih postavlja na pot življenje, tako se moramo sprijazniti z dejstvom, da je naš hobi prav tako obremenjen z nami samimi. Torej sedaj ni le problem rutine, ampak že pravi podvig, da se prebijemo skozi kaos in naredimo zvezo.

To stanje moramo vzeti v zakup in še, preden sedemo za postajo umiriti misli, saj je radioamaterstvo hobi in ne manever, kjer lahko vsak strelja, piska ali piše nesramna sporočila ljudem, ki jih sploh ne pozna. Verjamem, da je že vsak od nas kdaj naredil napako, kar je povsem opravičljivo in zakaj jih drugi ne bi smeli. Ustvarjati namerne motnje je pobalinstvo, je dejanje, ki nima zveze z radioamaterstvom. A kaj je vse to v primerjavi z vsakdanjim življenjem, ko človek razbije avto, izgubi službo ali umre. Verjemite mi, da so motnje na obsegu pri tem postranska stvar.


MOJE VIDENJE ZRS. (CQ)


Zveza radioamaterjev Slovenije je ali pa je ni. Da je praktično ni, kaže sedanje stanje, saj brez denarja in plačila ne gre. Kje še najdete zastonj delavce, ki bi kvalitetno opravljali svoj posel. Nikjer, zato sedanje stanje ni rešitev, še začasna ne, saj se le odlaša na čas, ko bo potrebno dokončno reči, da je naša ZRS le še na papirju. Radioamater, ki nekaj od Zveze potrebuje, mora to tudi dobiti na način, kakor je pač to urejeno s Statutom.

Vem, da je lahko modrovati, ampak v tej zvezi sem od 1968 in sem marsikaj doživel, zato bom povedal kar mislim, če je komu prav ali ne. Vsaka organizacija ima svoje člane, brez katerih te ne bi bilo. Bila to ribiška, lovska ali radioamaterska, člani so sestavni del in kot taki medsebojno povezani, saj so pod okriljem svoje države, kluba ali zveze naredili izpit, dobili dokumente, diplome ali dovoljenja za delo. Vsak je nekomu odgovoren in vsak to tudi plača skozi davke, pristojbine ali članarino.

To pomeni, da eden brez drugega ne more, obstaja odnos, največkrat denar, če ne drugačen pa v obliki kotizacije. Radioamaterji smo v svojih časih brez ugovarjanja plačevali Zvezi in za to dobili kar smo pač dobili. Vedeli pa smo, da bomo imeli za ta denar delujoči QSL biro, vsak mesec CQ ZRS, delovalo je skoraj vse, kar smo radioamaterji rabili za svoje delo. Vsi, ki so prenehali plačevati kotizacijo zaradi tega, ker jim pač ni bilo več "mus" in tisti, ki jo plačujemo vseeno, smo v neenakem položaju, to je vsakemu lahko jasno.

Vse se je pač zgodilo kakor se je, ampak že davno je obstajalo vprašanje, kako naprej. Zastonj dežurstva na ZRS, vzdrževanje cel kup radijskih sredstev na terenu brez plačane kilometrine, sestankovanje in še vse drugo, kar je vsem znano, ne pomaga. Zastonj greš prijatelju pomagat postaviti anteno, pa še to ni v resnici zastonj. Zakaj bi si zakrivali oči pred nemočjo, ker pač ni denarja. Miselnost, da si radioamater, ker imaš dovoljenje za delo in še kaj je v celoti zgrešena, kakor sem povedal že prej. Vsak ima moralno in materialno obveznost, do organizacije, saj ni nihče padel z Lune.

Torej je prvo vprašanje ali ZRS sploh potrebujemo. Po zgledu mnogih, ki imajo radijska dovoljenja in lahko delajo, čeprav niso plačali članarine, pač ZRS ne rabimo. Čemu bi plačeval kotizacijo, ko nimam nič od tega. V zadnjem času sem res poslal nekaj kartic preko Biroja in jih tudi dobil, da CQ-jev ne štejem in tu se konča, čeprav se v resnici sploh ne konča. Zveza, ki formalno še obstaja je za svoje delovanje morala plačati določene zneske za nazaj in tekoče za naprej, tako ni bila zmožna zagotoviti normalnega delovanja, kakršnega je imela nekoč z več tisoč člani. Torej neplačniki so lahko delali tudi zato, ker so drugi plačali za njih, pa čeprav minimalno, vendar so.

Po vsem tem lahko rečem, da bo morala ZRS, če bo obstala, začeti znova in delati le to, kar finančno zmore. To ve seveda vsak, a se menda nihče ne upa ugasniti tistih dejavnosti, ki najbolj bremenijo obstoj. To, da bi moral vsak radioamater, ki ima znak plačati del osnovnih stroškov za delovanje ZRS je več kot gotovo. Ni potrebno uvajati frekvenčnine ali kakšnih drugih prisil, le toliko razuma je treba uporabiti, da se ve, da ni nič zastonj. Klubov ni mogoče obremeniti, saj še sami nimajo denarja, tisto kar naberejo, pa je komaj za njihove potrebe.

In še nekaj, če je res, da APEK v bistvu nadomešča v vsem ZRS, potem je ta po najboljši varianti nepotrebna. Čemu plačati en sam euro, če APEK nudi vse potrebno radioamaterjem za njihovo delo brezplačno. V tem primeru naj se interesne skupine organizirajo po svojih zmožnostih v klubih ali kako drugače, če to želijo. Iz tega pa ne bo nič, če se bodo nekateri še kar naprej sprenevedali in tudi to pisanje bo le v posmeh, kakor običajno. Upam, da ni bil trud dosedanjih ekip zaman, če je bil že zastonj. Njim gre zahvala, vendar je najbrž tudi njim jasno, da tako ne bo šlo več naprej. Menim tudi, da je zviševanje kotizacije neprimeren ukrep, prej bi jo morali znižati in prilagoditi vsem uporabnikom Zveze, da bi imel prav vsak kaj od tega.


S POTRPEŽLJIVOSTJO DO REZULTATA. (CQ)


Lani sem se po dolgem premoru udeležil nekaj RTTY tekmovanj za trening, da preizkusim na novo naložen Logger N1MM. Začel sem spodaj pri prvem, ki je klical CQ in zaključil zgoraj, kjer sem našel prazno mesto. Da me dolgo ni bilo v etru sem ugotovil, ko je prihajala nazaj končnica mojega znaka 3M namesto 3MJ, kar je pomenilo, da me nimajo v svojih bazah podatkov. Proti večeru pa sem naletel na znan znak TR8CA, ki je zaman poskušal narediti zvezo. Klicanje je bilo tako silovito, da ni naredil v času mojega poslušanja niti ene zveze. Po kratkem premoru odda tekst, da bo zaradi velikega QRM-a naredil QRT. Tako sem delal še nekaj ur v noč, potem pa šel zadovoljen spat, čeprav nisem naredil tega DX-a.

Zjutraj sem s tekmovanjem nadaljeval, še prej pa popravil nekaj ukazov na F tipkah. Šlo mi je dobro, saj sem se na nov program, kar hitro navadil. Kmalu pa naletim na podobno zgodbo kot sinoči. PZ5RA ima tak pile-up in se ne more iztrgati iz primeža postaj, ki so ga neutrudno klicala in naredi popolnoma enako kot oni sinoči. Vsem čakajočim na nov množitelj pove, da gre zaradi podobnih težav v QRT in je šel. Sodeloval sem že v veliko tekmovanjih, a česa takega nisem doživel. Operator, ki bi lahko naredil rezultat, gre spat, jaz pa neutrudno kličem in se veselim vsake nove zveze. Sam nisem bil še nikoli v takem položaju in si ga tudi težko predstavljam, a tekmovanja ne bi zaključil zaradi tega.

Kdor ni pripravljen prenesti uglaševanja na svoji frekvenci, vrivanja postaj ali klicanja v prazno, ne bo imel rezultata niti z vrhunsko opremo in odlično lokacijo. Potrebno je biti potrpežljiv od prve do zadnje minute, čeprav ti, ko si na sprejemu nekdo pokliče CQ. Tako mi je nestrpnež, ko sem ga prosil za ponovitev podatkov dejal, naj raje gledam v ekran. Dnevnike sem poslal, ne glede na rezultate, saj sem se srečal z novostmi pošiljanja, kot dela z robotom, kateremu je bilo malo mar za moje večkratne poskuse. Tekmovanje sem zaključil z novimi izkušnjami in se ponovno "srečal“ z nekaterimi starimi znanci iz časov, ko smo delali s programom WF1B in se pozdravljali z imeni, česar pa N1MM žal nima.

OD JUGE DO AMERIKE. (CQ)


Moja ljubezen do radioamaterstva sega v daljna leta, ko sem še kot šolar ukvarjal z detektorji. Kasneje, ko sem imel že B kategorijo in prvo radijsko postajo, pa sem se ubadal z anteno, ki bi jo lahko napel na svoji mali parceli petsto kvadratnih metrov. Izdelal sem že vse mogoče oblike dipolov z zalomljenimi kraki in nemogočimi koti v točki napajanja, a z delovanjem nisem bil zadovoljen. Tako sem se potožil Jožetu, sedanjemu S52AB in ta mi je svetoval Moorgain anteno, za 40/80 metrov, saj bi merila le dvakrat po deset metrov in bi šla po diagonali na mojo streho. Na vprašanje kakšna je ta antena, mi je odgovoril, da pač tri žice tečejo vzporedno na določeni razdalji z mostički za vsak obseg in priključena kot dipol, uglasitev pa zelo preprosta, le s pomikanjem mostičkov. To se mi je zdelo v redu, a sem vseeno vprašal ali ima načrt. Imel je načrt, katerega mi je dal, da sem ga prekopiral in po njem naredil anteno. Brez vsakega merilnega instrumenta, le na SWR radijske postaje sem se zanašal in jo uglasil po stokratni poti iz strehe v kabinet in nazaj, do novega premikanja mostičkov. Jože mi je rekel, da je uglasitev enostavna, pa sem šel še enkrat pogledat v načrt, ki sem ga skopiral skupaj s spremnim besedilom, da vidim, če sem kaj spregledal. Seveda sem spregledal, čisto na koncu je pisalo: "Jože, če boš to anteno naredil, jo boš imel prvi v Jugoslaviji."

Na strehi sem imel 3 elementni monobander za dvajset metrov lastne izdelave, kamor sem obesil še Moorgain anteno. V "Shaku" sem imel na mizi FT-107M z namiznim mikrofonom in tasterjem. Poleg še popularno Mavrico ZX Spectrum z magnetofonom za nalaganje programa, rotor Commander in nekaj pripadajoče šare, da ni bilo čisto prazno. Naneslo je, da me je obiskal radioamater iz Amerike. Žal sem njegovo kartico tako shranil, da je ne najdem več in tudi znaka se ne spomnim. Prišel je na obisk k svojemu bratu, ki je gradil hišo v našem naselju. Pred hišo se je ustavil avto in takoj za tem hitri koraki po hodniku. Ta se je opravičeval, ker sta tako vdrla v hišo, vendar sem ju pomiril, da je že v redu. Bolj me je zanimalo, kaj je tako nujnega, saj se nikamor ne mudi. Predstavil mi je svojega brata in povedal, da je tudi radioamater, a ko je zagledal anteno na moji strehi, takoj želel videti lastnika. Možakar je bil že starejši izseljenec in je še lepo govoril slovensko. Vprašal me je ali sem jaz tisti, ki je radioamater. Povedal sem mu, da sem in prosil me je, če lahko vidi s čim delam. Peljal sem ga v kabinet in kar malo sram me je bilo, kaj bo rekel, ko bo videl mojo revščino. Ta pa je le začudeno gledal in nazadnje priznal: "Jaz tega nimam v Ameriki." Kako je svet majhen.


WAZ MANAGER. (CQ)


Rad bi napisal nekaj besed o S5DXCC listi, kjer so zbrane vse diplome slovenskih radioamaterjev iz programa ARRL in IARU. Večino diplom sem zbral že leta 2006 in jih objavil na internetni strani kluba S59DJR, od marca meseca dalje pa na moji spletni strani: http://freeweb.siol.net/s53mj/. Od začetnih 23 diplom, ki jih je prvi objavil v CQ ZRS leta 1996/6 Boris S57A, sem zbral do sedaj 374 dobitnikov diplom. Topmode in Topband listo pa sem opustil iz že znanih razlogov.

Zanimanje za S5DXCC listo je veliko, saj jo pogledajo tudi tisti, ki se šele odločajo, da bi poslali svoje zahtevke na ARRL ali IARU. Od kar je postalo elektronsko potrjevanje kartic že nuja, se vedno več operatorjev, tudi slovenskih, odloča za LoTW sistem. Sam sem v kratkem času potrdil na ta način čez osemdeset zvez na dvanajstih metrih in le dvajset klasično preko biroja. Tudi plačevanje pregleda kartic, diplom ali plaket, je lažje in varnejše preko LoTW strani, kot pošiljanje gotovine v pismu.

Vseeno pa velja biti pazljiv pri izpolnjevanju papirnatega obrazca ali elektronskega na LoTW. Američani vsako nejasnost razumejo sebi v prid in poslali nam bodo tudi tisto, česar nismo zahtevali. To so moje izkušnje in že več slovenskih radioamaterjev se je pritoževalo, da jim niso poslali prave diplome, so jim izgubili kartice, porabili ves denar in jim po svoje obračunali usluge. Dobiti denar nazaj ali pravo diplomo na njihov račun, pa je po mojih izkušnjah skoraj nemogoče.

Zadnjič, natančneje tretjega marca letos, pa me je presenetil e-mail – »Janez, S53MJ, please add S55ZZ to the list of 160 WAZ award holders. Do you have an e-mail address for him? -73- Floyd, N5FG WAZ Manager, http://www.cq-amateur-radio.com/wazrules.html«. Povedal sem mu, da bom to uredil preko telefona, ker Srečko nima e-mail naslova in bom z veseljem vpisal njegovo osvojeno diplomo v S5DXCC listo. Nisem ga spraševal od kje mu to, da vodim to listo, bil pa sem počaščen, da mi je pisal.


KDAJ JE KONEC TEKMOVANJA. (CQ)


Sprašujem se kaj, spremeni dejstvo, če se začne tekmovanje KVP ZRS ob 09:00 in traja do 11:00 ali le do vključno 11:59. Še nikoli nisem slišal, da je nekdo vpisal zvezo v log s časom preko 11:00, četudi je delal kakšno minuto dalj, česar pa mu tudi ta formulacija ne preprečuje. Da vse le ni tako razumljivo pomeni že to, da so morali pred 11:59 dodati še besedico "vključno" česar prej ni bilo treba, saj je razumljivo, da nihče ni pisal zvez z "vključno" 11:00. Menda je ta iznajdba prav naša slovenska, saj se nekateri pisci pravil bojijo, da ne bi kdo delal dalj kot do konca. Vse skupaj meji na hec, so pa lahko tekmovanja s temi pravili čisto v redu potekala in še potekajo od vsega začetka radioamaterstva, sedaj pa taka inovacija. Kako bi se slišalo, da je urad odprt sicer dve uri ali točno od 09:00 do vključno 10:59. Ta domislica verjetno zelo prispeva k zmanjšanju nepravilnosti, ki prihaja do njih v tekmovanjih in o katerih sem že pisal.

V tistih časih, ko sem tekmoval v skoraj vseh WW tekmovanjih in sem delal še vse na roko, nisem imel problemov z uro, tekmovanje sem končal pravočasno kot vsi drugi. To, da se dnevniki ne bi pregledovali skoraj, ne verjamem, saj sem bil vedno ob nekaj točk, kar mi je dajalo na znanje, da so bile napake. Sam sem raje kaj izpustil, če nisem bil prepričan o pravilno sprejetem znaku ali množitelju. Ali si zdaj še kdo predstavlja vodenje dvojnih zvez brez računalnika, ročnega tipkanja in pisanje zvez v log. Ko sem prvič delal z računalnikom, mi ni bilo jasno, kako sem prej zmogel brez njega, mladostna zagnanost pač. Potem pa, množitelji že v bazi in tisoč drobnih stvari, ki jih ponuja program. Kasneje sem za poskus točnosti izračuna nekega "peš" tekmovanja vnesel tekmovalni log v računalnik in ugotovil, da bi bil celo prvi, če bi obračunal vse množitelje, katere je računalnik našel, jaz pa ne.

Napredek v tehniki in človeški potencial, pa sta neustavljiva. Včasih je veljal v tekmovanjih le ham spirit, kasneje pa, da je vse dovoljeno, kar ni prepovedano. Tega se danes poslužujejo tekmovalci in za vsako ceno poskušajo obiti pravila, izumiti nekaj, kar bo prineslo rezultat, povoziti konkurenco in zmagati. Sprašujem se ali je tekmovanje sploh še hobi. Nekomu je delati nekaj ur in biti s tem prisoten na obsegu dovolj za dušo, drugim pa to ni dovolj. Za vložen trud v sredstva in sedenje za radijsko postajo dan ali dva mora dati rezultat, vendar brez nedovoljenih prijemov. V takem primeru lahko edino ocenimo kje smo, sicer je vsak trud zaman. Tako se mi ponuja tudi razlaga za vključno 00:59, saj po teoriji potovanje skozi vesolje s svetlobno hitrostjo, kakor se širijo tudi radijski valovi, čas v vesolju počasneje teče v odnosu na Zemljo, in bodite prepričani, da se tekmovanje konča, pri pogledu na uro ob 11:00 in tudi vključno 10:59.

KDO JE PRAVI RADIOAMATER. (CQ)


Sprašujem se ali mora biti radioamater res pripadnik sorodnega poklica, da bi bil "pravi" radioamater. V dolgih letih, sem skozi razne debate in prebiranju radioamaterskih forumov, prišel do zaključka, da se radioamaterji razlikujejo med seboj že po tej pripadnosti. Pravi radioamater naj bi bil le, če je tudi strokovnjak v tem poklicu, kar pa je skregano z logiko, saj beseda amater pomeni ravno obratno.

Morda zato mišljenje nekaterih, da zna samo "pravi" radioamater nekaj zlotati, narediti izračun antene ali dati pameten odgovor, glede nastavitev neke radijske postaje. Odtod najbrž tudi mišljenje, da se bodo za radioamaterstvo odločali le mladi podobnih študijev, saj sicer kandidati pridobivajo svoja znanja elektrotehnike le v radioklubih, pri pripravah na izpit.

Vsi začetniki, ki opravijo izpit so enako nebogljeni za radijsko postajo, ne glede na sorodnost stroke. Marsikateri se potem sploh ne odločijo za operatorje, ampak delajo na povsem drugih področjih radioamaterstva. Drugi spet, se nikoli ne lotijo ničesar in brez volje odnehajo, temu je morda kriva tudi premajhna aktivnost v klubih, saj so po izpitu večinoma prepuščeni samemu sebi.

Začetnik pa, ki ga vse zanima kar je povezano s tem hobijem, še posebej, če mu je edina podlaga le radioamaterski tečaj, raziskuje in dela v okviru svojega dojemanja, pridobiva znanje in izkušnje, tako se znajde kmalu v središču dogajanja. Postane uspešen na vseh področjih radioamaterstva in to morda pri nekaterih vzbuja zavist, sicer ne bi imeli pomislekov, kdo je in kdo ni, pravi radioamater.


STOLP IN STRELA. (CQ)

Pred petindvajsetimi leti, sem po naključju dobil zastonj star odslužen stolp, ki je nekoč nosil transformator. Bil je ponujen našemu radioklubu a ker ga nismo potrebovali sem ga vzel jaz. Bil je okoli osem metrov dolg, osnovna mera spodaj meter v kvadrat. Moja parcela ni ravno velika, meji na dve ulici in ob daljši stranici sem polegel stolp, katerega mi je pripeljal delavec z Elektra. Takoj sem odvil stran vse nepotrebne elemente, da je dobil pravi izgled. Bil pa je seveda prekratek in takoj sem se lotil podaljševanja. Kupil sem štiri, šest metrov dolge kotne profile, prvo manjšo dimenzijo, kot se je končal original. Nažagal sem in potem privaril prečne povezave po vzorcu, kot je bil izdelan stolp spodaj. Na vrhu se je končal s 30 x 30 centimetrov, ravno toliko, da je šel skozi odprtino skrajšani kandelaber cestne razsvetljave, katerega sem vgradil približno na eno tretjino dolžine v stolp. Spodaj in zgoraj sem v kandelaber zabil ležaje, ki sem jih našel na odpadu in potegnil skozi še eno cev, katera je šla spodaj v rotator, na drugem koncu pa naj bi bile antene. Zgornji ležaj sem zaščitil z oljnim tesnilom, spodnji pa je bil itak v cevi, kjer voda ni mogla do njega.

Spodaj sem stolp podaljšal za dva metra, na enak način kot zgoraj, le da sem uporabil za eno dimenzijo močnejše kotno železo, kot je bil original. Izvrtal sem po dve luknji v vsako nogo z obeh strani in spojil z vijaki. Ta del sem potem odvil in ga natančno namestil v jamo, ki sem jo izkopal dva metra od hiše. To pa zato, da je bil stolp na tretjini dolžine med dvema drogovoma ulične razsvetljave in sem lahko napel žično anteno Fd4, jama pa je bila kocka s stranicami dveh metrov. Vse skupaj sem zalil z betonom in kamnom tako, da so ušesa gledala dvajset centimetrov iz betonske plošče.

Medtem, ko se je beton sušil, sem na mesto, kjer bo stal rotator, pričvrstil na ogrodje stolpa pločevinasto ploščo 30 x 30 cm, debeline 3 mm, s štirimi luknjami na zunanjih robovih. Enako ploščo sem potem spojil s prvo tako, da sem vstavil mednju štiri gumijaste vložke. To so bili nosilci motorja od fička, ki naj bi služili dušenju nihanja antene v vetru. Cev sem spodaj takoj vpel v rotator in stolp še prebarval. Pri postavljanju smo vsak pri svoji nogi z vijaki v rokah čakali, da ga je dvigalo dvignilo in postavilo točno v ležišče. Takoj smo vtaknili vsak svoj vijak skozi luknjo in privili matice, tako je bil stolp postavljen. Od daleč je izgledal prav elegantno, z optično prevaro kot, da je vitek v pasu, čeprav se v resnici le počasi oži proti vrhu.

Ljudje, ki so hodili mimo, ko je stolp še ležal ob hiši na tleh, so me spraševali kaj bo to. Seveda si nisem upal povedati čemu mi bo, saj sem se bal, da potem iz tega ne bo nič. Nekateri so seveda uganili a sem jih prosil naj bodo tiho. Najbolj mi je šel na živce spodnji sosed, tri hiše nižje. Bil je brezposeln povratnik iz Nemčije in nadvse pameten. Vedno, ko je šel mimo se je ustavil in gledal kaj delam. Sam sem se delal kot, da ga ne vidim a ker je kar naprej sitnaril, sem mu rekel, da bo to steber, ki bo nosil vrv za sušenje perila. Nič ni odgoviril, samo odšel je počasi proti bližnji gostilni. Kasneje, ko se je vračal mi je dejal, da to ne bo res, ker on ni tako neumen, da bi temu verjel. To pa zato, ker moja žena nikakor ne bo dosegla do vrvi, da bi obesila perilo. Mislil sem mu razložiti, da bo vrv pripeta nižje pa je že odšel. Drugi se je ustavil in me vprašal ali nisem opazil, da je v sredini ožji kot na vrhu in se bo tam gotovo prelomil. Dal sem mu v roko meter in rekel naj se sam prepriča, če misli, da je to res. Večkrat je vse premeril in rekel, da le tako izgleda, sicer je vse v redu. Nekateri so le odkimavali a so bili vsaj tiho, ko so hodili mimo.

Ko smo še gradili hiše v tem naselju, je strela tolkla po okolici, da je bilo veselje. Moja hiša stoji prav na vrhu rahle vzpetine na najvišji točki. Mojemu prvemu sosedu čez cesto, je strela udarila v garažna vrata, še nedograjene hiše in jih zažgala. V isti ulici štiri hiše nižje, je strela udarila v lesen opaž, v slemenu hiše. Les ni zagorel, le razmetalo mu je vse deščice, da je moral narediti vse na novo. V drugi ulici malo nižje ali recimo sto metrov zračne linije od mene je strela udarila v dimnik in ga podrla. Na drugo stran približno sto petdeset metrov od mene je udarila strela v zračni elektro priključek, ožgala zid in v hiši prekurila nekaj bele tehnike. Njegovemu sosedu v približno enakostraničnem trikotniku med njegovo in mojo hišo, je strela udarila v fižolovko na vrtu. Možakar mi je sam povedal, kako je bilo. Gledal je skozi okno, ko je treščilo in ni mogel verjeti očem, ta hrib je bil pravi strelovod. Koliko strel je udarilo izven naselja, pa ni nihče štel in sedaj si predstavljajte moj stolp, ki je naravnost izzival nesrečo.

Ozemljitve nisem delal posebej, saj sem se priključil kar na obstoječo ozemljitev cestne razsvetljave. Valjanec sem priključil le na eno nogo stolpa, saj se mi takrat preveč mudilo montirati antene in začeti delati. Tako in tako, naj bi ozemljitev dokončal kasneje, na kar sem seveda zavestno pozabil. Tako smo vsi čakali kdaj bo počilo a do danes še ni. Stolp stoji že petindvajset let a strela še ni udarila vanj in tudi ne v naš hrib ali katero od hiš v naselju. Tako so ljudje začeli verjeti, da stolp strelo odganja in niso nergali zaradi sevanja, televizijskih motenj ali kaj podobnega. Znanka iz sosednje ulice mi je celo rekla, da je stolp okras naselju in da izgleda kot princeska, le še osvetliti bi ga bilo treba. Glede na svojo višino stolp ni posebej daleč viden, celo neopazen je med hišami. Poštarja sem enkrat vprašal, zakaj mi je zmečkal diplomo, ker je kuverto prepognil in zataknil za kljuko garažnih vrat. Iz česa sem diplomiral, me je zajedljivo vprašal in razložil sem mu, da je to radioamaterska diploma. Potem se je začudil češ, vem kaj so radioamaterji, ampak oni imajo stolpe in velike antene. Pokazal sem mu na stolp pod katerim je stal in začudeno je rekel, da ga še nikoli ni videl. Nekomu sem rekel, da me bo lahko našel, naj gleda v zrak in bo videl anteno a me ni našel, ker ni nič videl. Smešno mi je bilo, ko je električar nekaj popravljal na cestni napeljavi in zagledal stolp. Vprašal me je, kateri bedak mi je postavil stolp od elektra dva metra od hiše. Ko sem mu s smehom rekel naj pogleda gor, ni mogel verjeti, da je v naši ulici že večkrat menjal žarnice cestne razsvetljave, antene pa ni videl.

Pred leti je ena od sosed, ki je bila rahlo vraževerna naročila na dom žensko z bajalico, ker je verjela, da ji škodi sevanje moje antene. Ta je prišla, ji premerila vso hišo in ji svetovala, naj zamenja spalnico in položaj postelj ali se celo preseliti drugam, ker podzemni vodni tokovi tečejo prav obratno kakor ima ona urejen dom. Tako sem bil čist tudi iz tega vidika, soseda pa se je kasneje po čistem naključju, tudi v resnici odselila.

Sicer ne vem, kako bi šlo, če bi me kdo le prijavil inšpekciji. Upam, da se to ne bo zgodilo in upam tudi, da se me bo strela še nekaj časa izogibala, potem pa bo tako in tako vseeno. Zgodba pa je lahko tudi poučna, saj bo gotovo pomagala tistim, ki so v dvomih glede postavitve stolpa v naselju, če bo le kdo verjel trditvi, da stolp odganja strele.

ARRL in LoTW. (CQ)


Zbrane diplome iz programa ARRL in IARU so dokaz, da slovenski radioamaterji kar pogosto pošiljamo zahtevke v Ameriko in prispevamo nekaj zelencev v ARRL-ov proračun. Na to temo pošiljanja QSL kartic čez lužo je bilo že veliko govora in tudi jeze, saj se je pošta že večkrat izgubila in ni našla naslovnika. Taka izguba kartic, pa je res neprijetna, saj ni možno uveljavljati fotokopij ampak veljajo le originali. Tudi sam sem že doživel tako izgubo in sem si nakopal kar nekaj dodatnih nepotrebnih stroškov.

Diploma je bila tako dražja in ta izkušnja me je vzpodbudila, da sem si naložil ARRL-ov program "Logbook of the World". Težave, ki sem jih imel pri vzpostavitvi sistema LoTW so odtehtale prednosti pošiljanja kartic in plačevanja z gotovino. ARRL je nepredvidljiv glede denarja saj, če imaš preplačilo, ti ga že nekako porabijo samo, da je „Ending balance“ 0.00, pri LoTW pa se plača lahko s kreditno kartico, točno določen znesek, razviden iz samega zahtevka. Tako bomo dobili po pošti „DXCC Award Credit Slip“ in osvojeno papirnato diplomo, na LoTW strani pa vse podatke o poteku postopka. Zato priporočam vsem, ki še nimate LoTW, da si namestite ta program za elektronsko potrjevanje kartic, saj vam bo prihranil kar nekaj stroškov. Glede papirnatih kartic pa tako ni problema, saj jo še vedno lahko pošljete ali zahtevate.


NOVI UŽITKI V RADIOAMATERSTVU. (CQ)


Radioamaterstvo je zelo razgiban hobi, dobiva pa še nove vidike. Poleg operatorjev, ki radi tekmujejo in so sposobni sedeti za postajo neprekinjeno dan ali dva, se v tekmovanjih pojavljajo tudi taki, ki le iščejo nove države, prefikse, ali kaj drugega. Ti se običajno prepoznajo po številki zveze, saj je največkrat ena ali manj kot deset. Drugi samo delijo pike in delajo uro ali dve, potem pa je tekmovanja konec, saj to zadostuje za kasnejše pogovore, o propagacijah in drugih zanimivih opažanjih. Eni radi lotajo, drugi preizkušajo različne antene, osvajajo radioamaterske diplome ali se ukvarjajo s pisanjem po forumih. Na splošno rečeno je tudi nekaj takih, ki so vedno proti in ustvarjajo potrebno klimo za ostro debato ali slabo voljo.

Ko smo pri slabi volji, moram priznati, da tudi mene večkrat popade in to prav tedaj, ko mislim, kako je radioamaterstvo prijeten hobi. Odprem postajo, ukažem clustru sh/dx in pogledam z različnimi barvami označene spote, ki mi povedo, česa še nimam v svojem logu. Kliknem na modro obarvan spot, ki mi govori, da te države še nimam na dvanajstih metrih in moja TS-480sat pohlevno uboga in se postavi na sprejemno frekvenco. Med raporti dx-a slišim dolge piske kot uglaševanje, a kmalu ugotovim, da nekdo pritiska na taster iz čistega užitka, saj bi še tako razglašeno anteno moral že zdavnaj uglasiti. Piski prihajajo v nekem pravilnem zaporedju, kar daje slutiti, da piskač izbira, koga bo povozil.

To se mi je zgodilo že večkrat in prišel sem do zaključka, da je to neka nova veja radioamaterstva, saj ta novi vidik ne izbira ne časa ne obsega za svoje užitke. Nič ga ne more ustaviti, saj dela brez znaka in se ne odziva na nobene prošnje, naj neha. Zanimivo je tudi to, da kmalu dobi nekaj posnemovalcev, ki potem družno tipkajo tudi prepoznavne besede, ne le dolge črte. Človek bi pričakoval, da se bo prej ko slej naveličal, a očitno so užitki vrhunski, saj sem ga poslušal iz dnevne sobe še dolgo, medtem, ko sem gledal televizijo. Čez čas je sicer vse potihnilo, a verjemite mi, da bi ga kmalu našel kje drugje. Tega veselja mu pa ne privoščim, raje poslušam sosedovega psa, ki neusmiljeno tuli v polno luno, a zanj vsaj vem, da bo kmalu nehal.


GENTLEMENSKI BAND. (CQ)

Večkrat sem se že vprašal od kje izraz „gentlemenski“ band. Seveda je mišljen radioamaterski obseg sto šestdeset metrov, ki mu pravijo tudi top band. Na tem obsegu se dogajajo vse prej čisto druge stvari, kot jih obrazloži stavek iz Wikipedije, ki pravi takole: „Gęntleman [džentlmen] je bil prvotno plemič, kasneje pa so za gentlemena šteli moškega plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja“. Zaenkrat izpustimo plemiča, da nam ostane še moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja.

Kaj to pomeni operatorju, ki je preklopil svojo postajo na ta obseg in sliši redek dx, ki ga še nima v svojem logu. Že samo poslušanje ostalih, ki kličejo eden čez drugega, ne vzbuja upanja v uspeh. Dx, ki se skoraj ne sliši, poskuša narediti zvezo, a mu le s težavo uspeva, saj nihče ne počaka niti toliko, da bi slišali koga je poklical nazaj. Sam sem doživel ne enkrat, ko je dx gladko ugasnil postajo in zaključil z oddajanjem. Nič drugače ni kadar dela dx split, saj se zgodi, da ravno, ko pričakujemo odgovor, nekdo pokliče na isti frekvenci in nam onemogoči zvezo. Včasih se zgodi, da dx gentlemensko pokliče naš znak še enkrat, a to je redkost.

Opažam, da nekateri, čeprav imajo ta dx že potrjen in so ga pred kratkim naredili tudi že po dvakrat, ponovno kličejo preko vseh ostalih in potem, ko izsilijo zvezo, slavnostno objavijo na clustru svoj podvig. V celotnem dogajanju ni opaziti nobene od opisane lastnosti, le zmeda, piskanje in klicanje v nedogled. Besede, ki se pojavljajo na clustru ali kar sproti v zraku, niso niti malo gentlemenske. Iz vsega tega sledi, da bi plemenit operator, moral počakati do zadnjega, da pride tudi sam na vrsto, a v tem primeru bi ostal gotovo brez dx-a. Uglajen operator, ne bi pisal na clustru, da je ta in ta idiot, ampak bi se mu celo opravičil, če bi ga po naključju oviral pri zvezi.

Tako. Zaključek je tak, da je gentlemenstvo preteklost. Nekdaj si bil lahko plemenit in uglajen, morda celo plemič, če si slišal v etru dx na stošestdesetih metrih. Mirno bi lahko počakal, če je že imel zvezo in se mu kasneje oglasil, saj ni bilo bojazni, da te kdo prehiti in četudi bi se to le zgodilo, bi v naslednji relaciji gotovo bil sam na vrsti. Morebitni swl operator, bi z lahkoto in navdušenjem potrdil pravo gentlemenstvo, kar pa je v današnjem času skoraj nemogoče.


SAM V KATEGORIJI. (CQ)


Leta 1996 so se spremenila pravila v WPX tekmovanju, saj so dodali še tri nove kategorije, Tribander & single element, Rookie in Band Restricted. Ravno takrat sem ostal brez ojačevalca in tribanderja, saj sem starega snel in prodal, novega pa še nisem dobil. Tako sem smatral, da bi z žično anteno FD-4 zadostil tudi zame zelo nejasnim pravilom BR, ki je v bistvu dopuščal delo našega drugega razreda.

Tako sem se lotil WPX CW tekmovanja in dosegel prvo mesto na svetu v tej kategoriji, ki pa mi ni prineslo zadovoljstva. Bil sem res prvi, ampak tudi edini v tej kategoriji. Tako se je uresničila pikra pripomba nekega našega člana, ki mi je nekoč dejal, ko sem se pohvalil z dobrim rezultatom, če sem sam tekmoval. Dosegel sem torej z malo močjo in žično anteno 408.518 točk. Ta rezultat je bil v SCC Novicah številka 3/97 prikazan pod rezultati Slovenija in sicer prvi trije vsi pod eno kategorijo A : S59AA 5,160,400, S53MJ 408,515, S59L 398,570 doseženih točk.

Takrat še nisem imel interneta in sem bil zato naročen na ameriški CQ Contest in RTTY Journal, da sem prišel do rezultatov, saj je naš CQ ZRS v tistem času objavljal bolj malo rezultatov iz WW tekmovanj. V svoj kontest log sem vpisal rezultat, kakor so me razvrstili v SCC Novicah. WPX CW 1996 T/S Slovenija drugi, Evropa enajsti in enaindvajseto mesto na svetu. Takrat smo v SCC klubu vodili tudi člansko Rang listo in so se točke iz prvih mest v tekmovanjih zelo poznale pri napredovanju. Vodil jo je Polde S57U in ko sem mu omenil, da sem bil prvi v kategoriji BR, mi je pojasnil, da iz tega ne bo nič, saj morajo biti po pravilih liste uvrščeni vsaj trije tekmovalci. Tako sem ostal brez točk.

Dva ali trije tekmovalci v posamezni kategoriji pa so prav posebnost nekaterih obsegov. Večkrat vidimo v rezultatih primer, da je prvi v kategoriji zmagal pred ostalimi za več tisoč ali sto tisoč točk. Pregledal sem nekaj takih primerov in lahko rečem, da bi prvi lahko zmagal že, če bi delal le par ur in ne dan ali dva, saj so bili tisti trije ali štirje za njim izven vsake konkurence.

Še več je teh primerov na domačih UKV tekmovanjih, kjer je uvrščen tudi le po eden ali dva v kategorijah VHF/UHF/SHF. Ostaja vprašanje, kaj je bolj pomembno tekmovalcu, prvo mesto v skupni uvrstitvi ali število doseženih točk na posameznih obsegih. Na diplomi ali pokalu ne piše koliko sotekmovalcev smo premagali, velja le uvrstitev. Ker pa nekaj šteje tudi lastno zadovoljstvo, me je že prijelo, da bi svojo uvrstitev v logu vseeno označil kakor ji gre.

Organizatorji najbolj množičnih WW tekmovanj vztrajajo v raznih kategorijah, čeprav je iz prispelih dnevnikov jasno razvidno, da za določene kategorije ni zanimanja. V tekmovanju EA RTTY je dolgo časa veljalo pravilo podelitev diplom, le prvim trem v kategoriji vsi obsegi. Pravil je toliko, kot je tekmovanj in se ne bodo kar tako spremenila, lahko pa bi se poenotila glede kategorij vsaj najbolj množična WW tekmovanja.

V kategoriji vsi obsegi se pokaže vsestranskost tekmovalca, saj mora obvladati kar nekaj veščin, ki jih sicer na enem obsegu lahko zanemari. Marsikaj bi se spremenilo v listah z rezultati in verjamem, da bi veliko tekmovalcev pristalo na čisto drugačnem mestu, kakor sicer v SB kategoriji. Moje mnenje je še vedno, da le kategorija vsi obsegi, da pravi rezultat. Sam sem najraje tekmoval v kategoriji SO/HP/14MHz, saj nisem imel prave možnosti, da bi se lahko kosal s tistimi, ki so razpolagali s primernimi lokacijami in boljšimi radijskimi sredstvi. Vseeno pa sem v WW tekmovanjih v kategoriji vsi obsegi, dosegal dobre rezultate.


KRATKA ZGODBA. (CQ)


Mirkotove zgodbe so me za trenutek vrnile v čas mojega služenja v JLA leta 1961/63 v Titogradu. Bil sem rekrutiran k zvezi in sicer za VF mehanika, čeprav tudi moj predpostavljeni v enoti ni vedel kaj naj bi to bilo. Tako sem sicer pristal med vezisti v titograjski vojaški komandi, centru za zveze. Še prej sem bil kot mlad vojak v Mostarju pol leta in nikakor nisem uspel prepričati nikogar, da bi me sprejeli na telegrafski »kurs«, ki se je odvijal v sosednji stavbi. Tja pa sta bila rekrutirana moja dva rojaka iz Novega mesta. Janez po poklicu mizar, drugi Janez zidar in jaz električar, vsi trije Janezi pa rekrutirani od istega vojaškega referenta. Tema dvema je bila Morsejeva abeceda španska vas prej in poslej, saj nista končala »kursa« in sta šla po šestih mesecih vsak v eno izmed vojaških delavnic.

Po prihodu nazaj v Titograd sem bil na centru za zveze deklica za vse. Kapetan me je pošiljal tudi domov kaj popravit in mojemu majorju se v pisarni ni hotela odkleniti blagajna, kjer je imel dokumente. Dal me je poklicati in po kratkem preizkusu odpiranja sem vrata odprl, saj sploh niso bila zaklenjena. Tako sem bil tudi pri majorju dobro zapisan. Mene je pa vedno bolj mikala soba za radiotelegrafiste, kamor nisem imel vstopa. Dva desetarja »radista«, ki sta edina imela vstop sem počasi pridobil na svojo stran. Ponoči sem smel k njima, če sem prinesel škatlico cigaret, saj sta bila strastna kadilca. Imel sem neomejeno dovoljenje za v mesto, ki sem ga s pridom izkoriščal. Naučil sem se upravljati z radijskimi sredstvi in se seznanil s prometom vojaških radijskih zvez tako, da sem že delal samostojno, ampak brez vednosti predpostavljenih.

Pri pohajkovanju po mestu, sem se vedno motovilil okoli radio kluba YU6BLM ampak nikoli nisem nikogar dobil v prostorih. Vedno je bilo prazno in nihče mi ni vedel povedati, kdaj delajo ali kje se sestajajo. Po več mesečnih brezuspešnih obhodih sem opustil namero in se posvetil drugim opravilom. Moj major je namreč izvedel, da se tudi jaz ukvarjam s telegrafijo. Zalotil me je v moji pisarni, ko sem sprejemal malo preveč glasne signale iz slabo izolirane kabine kapetana, ki je bil kontrolor radijskih zvez. Malo sem se prestrašil, saj bi me lahko hitro imeli za sovražnika države, a major je bil dobra duša in mi je takoj našel delo. Šel sem na teren z radijsko postajo, kjer sem prvič sodeloval pri lovu na lisico. Z ročnim tasterjem sem tipkal nekaj podobnega kot Mirko in bil počaščen, da sem smel sodelovati, pri tem pa čisto pozabil na črnogorske poskoke.

Bližal se je že čas odhoda domov in v pisarni slišim, da se pripravlja komisija za polaganje vojaške tretje klase. Od svojega vodnika sem izvedel nekaj podrobnosti in seveda tudi to, da imajo pravico le tisti, ki so obiskovali radiotelegrafski tečaj. Šel sem k mojemu majorju in ga prosil, če lahko posreduje. Rekel mi je, da ni problema, samo naj ga ne osramotim. Na prijavnem mestu so me poslali nazaj, češ major naj ti da na pismeno. Prinesel sem papir in dovolili so mi sesti za taster. »Klaso« sem položil brez napak in vesel sem odšel v kasarno, kjer me je moj poročnik ponosno dal vsem za primer. Naslednji dan naj bi polagali drugo »klaso« tisti, ki so imeli tretjo že eno leto. Seveda sem se prijavil in klub kršenju pravil, za čuda nisem rabil papirja od majorja. Položil sem tudi to uspešno in poročnik je prosil kapetana, da mi v knjižico pripiše tudi to znanje.

Doma mi to ni veljalo nič, ampak sem moral vse začeti znova. Šoferji, ki so med služenjem vojaškega roka naredili šoferski izpit, so ga doma s pridom uporabili, jaz pa si z drugo vojaško »klaso« nisem mogel nič pomagati. Po prihodu domov sem malo zanemaril radioamaterstvo in šele kasneje leta 1968 položil izpit za radioamaterja tretjega razreda, kmalu še drugega in tudi prvega. Nikoli pa mi ni bilo žal ne dni in ne noči, ki sem jih prebil za radijsko postajo.


RADIOAMATERIZEM ALI KAJ DRUGEGA (CQ)


Vse več je radioamaterskih lokacij opremljenih s profesionalno tehniko do te mere, da se ne da govoriti o radioamaterstvu, kot ljubiteljski dejavnosti. Vedno več je dejstev, da se je ta hobi profesionaliziral do te mere, da je amaterizem izgubil prvotni pomen v besedi in dejanjih. Za »radioamaterja«, ki ima doma ali na lokaciji farmo stolpov in antenskih sistemov tovarniške izdelave, na mizi pa najmodernejšo radijsko opremo z ojačevalci velikih moči, je težko reči, da je radioamater.

Prvotni smisel in vodilo radio amaterizma, je izživelo v nemogočo obliko, saj ti »profesionalci« dominirajo na obsegu s pozicije moči. Strinjal bi se z dejstvom, da je napredek dvignil ta hobi na višji nivo in prinesel v radioamaterstvo novo dimenzijo, a to preprosto ni res, ker ta pojav potiska vse ostale uporabnike frekvenc v podrejeni položaj. Tako se radioamaterstvo v smislu nadaljevanja tradicije z obveznim znanjem telegrafije in upoštevanje ham spirita, izgublja kot vrednota. Omejitev moči vsem, bi posledično spet vzpodbudilo ustvarjalnega duha, značilnega radioamaterjem in naredilo hobi bolj prijazen ljubiteljem radioamaterstva.

DEMOKRACIJA. (CQ)


Poglejmo ali preoblikovanje naše Zveze radioamaterjev Slovenije kaj vpliva na radioamatersko delo. Radijske zveze gredo brez problemov, QSL kartice pošiljam kot vedno preko biroja, LoTW ali direktno. Tudi dobivam jih po enaki poti in se nimam nad čim pritoževati. Dokler s kotizacijo Zvezi lahko izvajam svoj hobi, me prav nič ne zanima dogajanje okoli vodenja, to je skrb tistih, katere smo izvolili. Vsi pa, ki se s sedanjo ureditvijo organizacije ne strinjajo, bodo svoje predloge lahko podali takrat, ko bo za to čas. Vsa razglabljanja so zgolj točka razno – vsi ljudje vse vedo, kar je slovenska inačica demokracije.

V nekem drugem obdobju demokracije smo brez ugovora plačevali kotizacijo in se brez besed podrejali pravilom Zveze. Na konferencah smo sprejemali demokratične odločitve, delo je teklo po začrtanem planu, članstva in denarja je bilo na pretek. Spominja me na televiziji predstavljeno uspešno družinsko podjetje, kjer so delale skupaj tri generacije. Na vprašanje novinarja glavi družine, kako mu uspeva vodenje, mu je ta odgovoril, da pri njih velja načelo demokracije - vsi ga poslušajo in ubogajo.

Kakšna prihodnost nas torej čaka in kaj se bo iz izcimilo iz tega, še ni znano. Je pa velika verjetnost, da za člane, ki jih politika vodenja Zveze radioamaterjev Slovenije ne zanima, nič posebnega. Osebno podpiram vsako rešitev, ki bo združevala vse slovenske radioamaterje na ravni zakona. Odkrito povedano, rajši imam red in manj pravic, kot obliko demokracije, ki meji že na anarhijo.


ANTENE. (CQ)


Spomnim se opisa dogodka iz časov Tesle in Edisona, ko je nekdo v Ameriki poskušal prodati svoj komunikacijski izum. Demonstriral ga je pred zainteresiranimi tako, da je na večji medsebojni razdalji zapičil v tla kos žice in v škatlico, ki jo je imel v roki, govoril s korespondentom. To pa je bilo najbrž preveč preprosto za resne poslovneže in nič ni bilo iz tega. Človek je pobral svoje stvari in užaljen izginil brez sledu. Tega sem se spomnil, ko sem videl, kakšna znanost se je razvila o antenah, kot enemu izmed pomembnih členov komunikacij, posebej še v radioamaterstvu. To je neizčrpen vir idej, formul in diagramov. Žice, navite v tuljave, napete vodoravno, poševno in navpično, nešteto cevi v zraku in zakopanih radialov v tleh. Posebno natančno se izračunava in določa priključek na anteno, ki mora zadostiti občutljivemu vhodu radijske postaje. Zaradi tega obstaja neverjetno veliko število možnih variant, za optimalno antensko prilagoditev. Ko to vse uskladimo, imamo »super« anteno, lastne ali tovarniške izdelave.

Nasprotno temu pa vem za primere, ko se je antena utrgala in padla na tla, obvisela v grmovju ali pa se je element zgornje antene tiščal spodnjega, zveze pa so šle vseeno. Meni je odpadel kabel med tekmovanjem, ker se je stopil prilagoditveni člen. To sem opazil le po instrumentu, saj so bili signali še vedno dobri, čeprav je priključni kabel visel obešen le na eni nitki. Ker ni bilo časa za temeljito popravilo, sem na hitro spojil žice direktno na žarilni element antene. Tekmovanje sem tako uspešno zaključil, proti vsem pravilom formul in diagramov. Antene, ki jih kupujemo od različnih proizvajalcev, posebno še dolge žične, doma razpnemo povsem po svoje, saj običajno nimamo tega prostora, ki ga zahteva proizvajalec za optimalno delovanje antene in vseeno zadovoljivo služijo svojemu namenu.

Načrtovalci anten imajo še veliko idej in kar naprej se jim porajajo nove, le na tistega gospoda, ki je prikazal preprosto napravo za komunikacijo, so pozabili. Največkrat se iščejo rešitve v smeri, ki so nasprotne od tistih, ki jih imamo pred nosom. Antene na velikih višinah niso nujno najbolj učinkovite. Večkrat se pozablja na naravne lastnosti terena, kjer ima že navaden dipol neverjetne učinke. Odboji elektromagnetnih valov so nepredvidljivi in če odštejemo predvidljive, nam ostane še lep odstotek tistih, ki presenečajo. Še ko sem delal s QRP-jem in sem z dvemi vati in dipolom naredil VK, ZL in še veliko drugih DX-ov, sem se spraševal, kako je to mogoče. Večinoma so vsi, s katerim sem se o tem pogovarjal, pripisali to dejstvo moji dobri lokaciji in šele kasneje sem prišel do zaključka, ko sem preiskusil več različnih anten, da je res nekaj na tem.

Večkrat poslušam radioamaterje, kako so naredili kakšno neverjetno zvezo s povsem preprosto anteno. Morda se v tekmovanjih temu ne moremo izogniti, saj se postavljajo antenski sistemi in dela z velikimi močmi, kar že psihično ne dopušča dvomov v uspeh. Učinkovitost anten se ne meri le v decibelih, a če bi primerjali dipol z več elementnimi antenami na visokih stolpih in različnih lokacijah med seboj, bi bili presenečeni nad rezultati. Radijski valovi so sicer nevidni prostim očem, a če bi lahko sledili oddanemu signalu kot dimu iz dimnika, ki se vleče nad pokrajino, bi se šele čudili njegovi obliki pred našo sprejemno anteno, ki mora ta izmaličen signal sprejeti v nam razumljivem jeziku. Signali slabijo tudi z dolžino priključnega kabla, antensko prilagoditvijo, na poti skozi razne preklopnike pri »stakiranju«, PWR metrih, drugih spojih in še marsičem, kar se nahaja med sevalnim elementom antene in radijsko postajo.

Za konec rečem le, da je prvi in najmočnejši faktor dobrega sprejema in oddaje, lokacija. Največkrat si ne moremo privoščiti v naselju prestavljati stolpa sem in tja, se pa da poizkusiti na različnih višinah, čeprav nagonsko težimo k temu, da bi bila čim višje. Praviloma bi bilo najboljši sprejem pričakovati z enako anteno, kot je bil signal oddan, le da je to največkrat nemogoče, zato je sprejem večinoma kompromis dobre lokacije, sreče in naključja, čeprav zmotno verjamemo, da imamo dobro anteno.


ŠESTDESET LET RADIOKLUBA S59DJR NOVO MESTO. (CQ)

Letos obeležujemo 60 let ustanovitve Radiokluba v Novem mestu. Obstajal je sicer že prej, v sklopu Ljudske tehnike, ni pa bil registriran kot samostojno društvo, oziroma Radioklub. To se je zgodilo 15. 01. 1952. Registracijo je potrdilo poverjeništvo za notranje zadeve - OLO Novo mesto, pod registrsko številko 106. Sedež Radio kluba pa je bil na Kapiteljski ulici številka 1. Takrat je ta samostojnost pomenila večjo možnost nabave orodja in pridobivanja denarnih sredstev. Znak YU3DJR, pa je Radioklub Novo mesto dobil leta 1964.
Sam sem se, kot še nekaj vajencev Elektrotehničnega podjetja iz Novega mesta, leta 1957 včlanil v Radioklub. Učili smo se Morsejeve abecede in uporabe spajkalnika. Tu sem si pridobil toliko znanja iz radiotehnike, da sem si sam izdelal radijski sprejemnik. Takrat je bilo operatorsko delo omejeno že zaradi tega, ker ni bilo radijskih sredstev, pa tudi ustreznejše prostore smo dobili šele leta 2004, v centru mesta. Nekaj denarja je prišlo od Ljudske tehnike, odpisana oprema od Vojnega odseka, nekaj pa nam je navrglo sodelovanje z raznimi klubi in društvi, ki so rabili našo pomoč v zvezah.
Tekmovanja so ena izmed najbolj priljubljenih dejavnosti radioamaterstva. Na Trdinovem vrhu imamo tudi tekmovalno lokacijo, zelo primerno za UKV tekmovanja, kjer radioamaterji dosegajo lepe rezultate na domači in evropski ravni. Tudi na KV oziroma kratkem valu je iz Novega mesta doseženih več vidnih rezultatov v svetu. Ena od dejavnosti Radiokluba je tudi ARG amatersko radiogoniometriranje ali popularno lov na lisico, gradnja anten, elektronika in seveda vzpostavljanje zvez z radioamaterji doma in po svetu. Članstvo sestavlja pisana druščina mladih in starih, od Oldtimerjev do podpornikov Radiokluba.
Vsa leta je Radioklub sodeloval z vsemi družbenimi strukturami. Prej manj, kasneje bolj, kakor se je menjavala oblast, tako so se spreminjali pogoji za delo in nabavo radijskih postaj, anten, ojačevalcev in računalnikov. Tako smo pridobili nekaj radijskih sredstev, postavili na Gorjancih manjši kontejner s stolpom in antenskim sistemom. Kasneje so se stvari spremenile in radioamaterstvo je postalo del družbenega dogajanja, ne le kot hobi posameznika. Dokaz, da dobro sodelujemo z raznimi organizacijami na državni in lokalni ravni, je zlati znak Civilne zaščite RS za leto 2006, katerega je prejel Radioklub S59DJR, Novo mesto.


ALI JE RADIOAMATERSTVO ŠE HOBI. (CQ)


Komentarji, ki se berejo na dx clustru in radioamaterskih forumih, glede obnašanja radioamaterjev na obsegu, nam niso v čast, a vendar je radioamaterstvo hobi. To pomeni razvedrilo in zadovoljstvo, ne pa preklinjanje vseh, ki so nam kakor koli prekrižali frekvenco. Ali se zavedamo, koliko je na svetu radioamaterjev in jih prav nič ne zanima dx, ki ga mi poslušamo, delal ta „split“ ali „simplex“? Radioamater, ki je poklical na „zasedeni“ frekvenci s svojim dipolom, niti ne zazna šibkih signalov, ki jih še marsikateri z višje lokacije in boljšo anteno, komaj slišijo. In zakaj ne bi smel tukaj poklicati CQ? Nobena frekvenca ni zakupljena ali last nekoga, čeprav je to ekspedicija z najbolj iskanim prefiksom BS7. Namerno motenje pa je navadno pobalinstvo.

Konkretno pri BS7H je bilo kar nekaj „škratov“ z obeh strani. Slišal sem operatorje, ki so dobili nazaj raport, a so klicali kar naprej in zmeda pri klicanja po številkah tudi. Čakam, da je na vrsti številka tri in se oglasim, on pa kar naprej: „Only number five.“ Potem čakam dve uri, da pride na vrsto pet in se oglasim: „Sierra five three...“ In nazaj: “Sierra five three… you five nine.” Cw zvezo naredim na 14.079 MHz. Evropejci se jezijo, ker je delal Japonce, potem izbira ven Italijane, Nemce, Skandinavce. Zakaj tako, ni naša briga. To je strategija operatorjev in morebitnih sponzorjev. Rajši se podredimo njihovemu načinu dela in vzemimo to za izziv našemu znanju in izkušnjam, da naredimo zvezo.

In še nekaj. Ni nam mar pogojev, v katerih delajo operatorji. Od njih zahtevamo le hitro in učinkovito delo. Vsak zaplet dx-a komentiramo kot nekaj slabega in po obvestilih na dx clustru se vidi, kako malo smo tolerantni. Nimajo vse ekspedicije klimatiziranih prostorov, zato operatorji pač delajo, kakor jim narekuje trenutna situacija. Postavimo se v vlogo operatorja, ki sedi pod milim nebom, meter nad vodo ali tistega, ki dela pri minus ne vem koliko, pa bomo hitro spremenili mišljenje o njegovem delu. Zato bodimo strpni in naj bo radioamaterstvo še naprej le hobi.


RADIOAMATERJEVI CILJI. (CQ)


Kakšen cilj ima radioamater operator, po uspešno opravljenem izpitu in nakupu radijske postaje. Med drevjem napeti dipol ali GP na balkonu, zadostuje za klepet na skedu. Če je to vse kar si želi, potem je cilj dosežen. Iz lastnih izkušenj pa vem, da to ne bo ostalo le pri tem, saj že prvo srečanje z radioamaterji, ko nanese pogovor na to, kaj je kdo naredil, kakšno diplomo je osvojil, to spremeni. Želja po napredku, z nadgradnjo v izobraževanju in nabavi novih radijskih sredstev, premakne ta cilj vsaj za en korak naprej. Sledijo pa še drugi koraki in kmalu vas potegne v središče dogajanja. Višje postavljena antena bo že primerna za DXCC, WAC in še kakšno priložnostno diplomo. Največ novih kontinentov, držav, con in prefiksov, lahko naredite v času evropskih ali svetovnih tekmovanj. Preden se oglasite kakšni postaji, prej poslušajte kakšen raport se daje v dotičnem tekmovanju, da bo vaša zveza veljavna.

Za 5BDXCC, 5BWAC, 5BWAZ pa bo potrebno veliko več potrpljenja in dela, več moči in sklopov anten. Pri nabiranju zvez za te diplome, se bo ustvarila tudi velika baza prefiksov za diplome WPX. Dobra lokacija z veliko prostora za dolge žične antene, pa tudi diplome na 160 M. V končni fazi se bo s pomočjo WARC obsegov nabralo tudi dovolj točk za diplomo Challenge. V vsem tem času ima radioamater potrjenih že toliko različnih DXCC, da lahko izbira med diplomami raznih držav, katerih pogoje že izpolnjuje. Bližate se tudi cilju narediti in potrditi vse žive države za diplomo Honor Roll, katerih je trenutno 337. To ni enostavno, saj je nekaj držav po radioamaterski razdelitvi sveta takih, ki sploh niso naseljene. Zveza s tako DXCC je mogoča le v času napovedanih ekspedicij. Takrat pa morate izkoristiti vse znanje, ki ste si ga pridobili v tem času in morda postaviti tudi kakšno novo anteno. Tudi moči vam bo primanjkovalo, saj bo pritisk radioamaterjev s celega sveta tak, da boste težko prišli zraven, če se ne boste prej pripravili. To pa pomeni slediti vsem dosegljivim informacijam, kdaj in kje bo takšna ekspedicija, kako bo delala in na kakšen način jo boste potrdili, če jo boste naredili. Običajno imajo take ekspedicije na vpogled »log online« in takoj preverite ali ste v logu, sicer poskusite ponovno. Vsakdo mora vedeti, da se tudi počasi daleč pride.

Potrditve zvez so včasih dolgotrajne in tudi neuspešne, zato nikar ne izpustite zveze z državo, ki jo sicer že imate narejeno a še ne potrjeno. V času interneta je veliko lažje priti do QSL informacij, katere so prav tako važne, da boste dobili potrditev zveze preko biroja, LoTW, ali direktno. Vse slovenske diplome iz programa ARRL pa so zbrane in že večkrat objavljene v CQ ZRS. Redno osvežena lista se nahaja na spletni strani: http://freeweb.siol.net/s53mj in na: http://lea.hamradio.si/scc/mode-band%20dxcc/S5-chalange.htm . Objava obeh list je poživila WARC obsege in botrovala nekaj novim diplomam. Vsem svetujem, da si vodite evidence računalniško, kjer bo pregled delanih in potrjenih držav na vseh obsegih in načinih dela, viden že s klikom miške v program. Zgoraj opisani vrstni red je precej vzpodbuden, a nikakor ne tako hiter, kakor se zdi. Vmesne faze lahko trajajo desetletja, saj so povezane z voljo, časom, denarjem in obveznostmi do družine. Nikoli ne pretiravajte, sicer to ne bo več hobi. Uživajte v dosegljivem in realnem cilju, vsaka nova diploma ali točka na lestvici, pa naj vam bo v zadovoljstvo in vzpodbudo. Radioamaterstvo je hobi, ki se lahko začasno odloži, nikakor pa ne trajno opusti. Tako je moje mišljenje o ljudeh, ki so se zapisali radioamaterstvu. V Sloveniji je trenutno 30 diplom 5BDXCC in le nekaj radioamaterjev operatorjev, ki so potrdili 337 živih držav. To je za Slovenijo malo, če upoštevamo, da smo imeli leta nazaj najštevilčnejše članstvo, glede na število prebivalcev. Očitno se jih je večina odločila, da jim je klepet s prijatelji doma in še malo čez mejo, vse, kar potrebujejo.


RADIOAMATER. (CQ)

Že sama beseda amater, vzbuja nelagoden občutek, saj pomeni bolj šušmarja, kot strokovnjaka. To, da bi ga ljudje poznali po njegovih radioamaterskih dosežkih, je malo verjetno, pa čeprav je španski kralj ali profesor na univerzi. Komu mar za tekmovanja, diplome, prečute noči, doseženo prvo mesto na svetu. Plaketa 5BDXCC ali Honor Roll bi bila nekaj vredna, če bi z nje režala glava merjasca ali rogovje jelena, diploma za prvo mesto na svetu v WW tekmovanju pa le, če bi pisalo, da smo pridelali najboljši cviček na Trški Gori. To je nekaj, kar ljudje poznajo in cenijo. Čez sto let, ko nas več ne bo in se v domači gostilni za šankom razživi pogovor o ljudeh, ki so živeli in delali v soseski, ne bo govora o radioamaterjih.

Gotovo se bodo spomnili kovača, ki je znal daleč naokoli najbolje podkovati konja. Vaškega posebneža, ki je v križišču za hec urejal promet namesto policaja in pomagal ljudem za kozarček vina. Tudi kakšne dobrovoljne Lojzke se bodo spomnili, radioamaterja pa zagotovo ne. To pomeni, da smo organizacija, ki deluje skoraj tajno, saj se le redko pojavljamo v medijih in družabnem življenju. Tako ostajamo neopazni med ljudmi, za kar smo si sami krivi, ker ne znamo svojega hobija predstaviti na bolj zanimiv način ali pa je to, biti v ozadju, posebnost radioamaterstva nasploh. Kakor koli že, radioamaterji smo daleč manj znani od najboljšega kovača v vasi. Morda se bo kdo le še spomnil tiste hiše na koncu ulice, kjer je bila streha polna anten in žic, da je tam živel radioamater, pa najbrž ne.


HAM SPIRIT. (CQ)


Leta 1928 je ameriški radioamater Paul M Sagan W9EEA napisal kakšen je radioamater. »Uvideven - s svojim oddajanjem nikoli zavestno ne moti drugih. Lojalen - vzpodbuja in podpira ostale radioamaterje, lokalne radioklube ter njegovo ali njeno nacioanlno radioamatersko zvezo. Napreden - se izobražuje in sledi znanosti, gradi kvalitetne aparature in se zgledno obnaša na amaterskih frekvencah. Prijazen - kadar je potrebno oddaja počasi in je potrpežljiv. Pomaga in svetuje začetnikom, upošteva druge radioamaterje in z njimi sodeluje. To so temelji radioamaterskega duha. Uravnotežen - radioamaterstvo je hobi, zato naj ne vpliva na dolžnosti do družine, dela, šole ali okolja. Domoljuben-radioamater je vedno pripravljen dati na voljo domovini svoje znanje in opremo. Ta pravila veljajo za HAM-SPIRIT, po katerem delujejo radioamaterji po svetu.

V času, ko je ta kodeks nastal ni bilo v radioamaterstvu nič drugače. Aktualnost kodeksa je danes prav taka, kot takrat in se zahtevane vrline tistega časa lahko prenesejo v sedanjost brez popravkov. Naraslo je le število članov in s tem tudi tistih, ki bi bili potrebni poduka o obnašanju na obsegu. Morda je sedaj razmerje v številu članov ena proti tisoč, zato je tudi vedenje o tem kakšen naj bo radioamater, veliko bolj potrebna. HAM SPIRIT je beseda, ki se veliko uporablja v radioamaterskem žargonu, le na pomen smo pozabili. Zato sem prepisal znane besede Paula Sagana W9EEA iz ZRS Portala, da bi se jih spomnili, kadar sedimo za postajo in živčno stiskamo mikrofon ali taster in skušamo na vsak način narediti novo državo, ekspedicijo ali se samo dokazovati pred drugimi. S tem ni nič narobe, le naredimo to strpno in v duhu HAM SPIRITA. Obvladajmo svoje emocije in bodimo za vzgled tistim, ki so jim vsaj trije važni pojmi – uvideven, napreden in prijazen ušli iz spomina.

In še ena posebnost radioamaterjev, ali bolje rečeno obnašanja v tekmovanjih, ki jo W9EEA Paul ni opredelil s pomenljivo besedo. Dopisovanje zvez po tekmovanju ali med tekmovanjem, je eden od klasičnih načinov izboljšanje rezultata. Tega se ne sramujejo niti tekmovalci na WRTC, ki so ves čas tekmovanja pod nadzorom sodnikov. Kršenje pravil glede uporabe clustra in spoštovanje prijavljene moči v QRP in Low Power kategorij. Zelo prijateljska poteza je tudi skupinsko delo več operatorjev za en znak. Naslednja posebnost so telefonski klici in preverjanje zvez v dnevniku. Torej tekmovanje po tekmovanju.

Za vse te pojave bi bilo težko najti eno samo primerno besedo. Morda bi bil primeren izrek, da za vsako rit raste palica, toda tega Paul zagotovo ne bi zapisal med pravila Ham spirita. Kljub mojim tridesetletnim izkušnjam v tekmovanjih, prepuščam iskanje tega izraza vam, da bi ga lahko vnesli v slovenska tekmovalna pravila. Verjetnost, da bo beseda sama dosegla kakšen učinek med tekmovalci, pa je majhna. Preveč hlepimo po uspehu za vsako ceno.


ALI POSLUŠAMO. (CQ)


Zakaj kadar kličemo CQ DX nihče ne sliši tistega DX. Vedno se bo oglasil nekdo iz bližine in ne izven evropska država, kakor pričakujemo, če kličemo iz Slovenije. Večkrat poslušam kakšno postajo, ki prav do konca klicanja poudarja, DX in vendar se bo oglasil kdo, ki hoče biti prvi, ki bo odgovoril čeprav ni DX. Nekateri se vdajo in naredijo zvezo, drugi poudarijo ponovno, da kličejo DX, drugi se ne dajo motiti in kličejo naprej kot, da niso nič slišali. To se dogaja tudi kadar DX sporoča, da posluša višje ali nižje. Le kdo ima tisti trenutek čas, poslušati vse kar oddaja DX. Takoj z največjo močjo pokličemo in skušamo preglasiti druge.

Ne poslušamo niti tistih, ki nam živčno sugerirajo UP, SPLIT, LISTEN in tako povzročamo zmedo. Za nekatere bi se reklo, da sploh ne poslušajo, sicer ne bi uglaševali oddajnika ali poklicali CQ prav na frekvenci DX-a brez vprašanja ali je frekvenca prosta. Tu so vedno prisotni tudi šaljivci, ki nas v trenutku, ko pokličemo na isti frekvenci pozdravijo z »Dobro jutro, dober dan« ali kaj razpoloženju primernega in nas opozorijo na to, da ne poslušamo dovolj. Nestrpnost med radioamaterji se stopnjuje pri počasnem delu DX-a, a kaj mi vemo s kakšnimi težavami se otepa nekdo na drugi strani sveta. Kadar DX dela hitro in učinkovito, ne dela razlik med znaki znancev in sodržavljanov se tudi kmalu umirijo strasti. Napovedane ekspedicije običajno na svoji spletni strani objavijo v naprej vse podatke o znakih, QSL informacije, frekvence, zato med delom ne zapravljajo časa z dajanjem svojega znaka pogosto. Tako lahko pride do tega, da potem sprašujemo kakšen znak smo naredili, kdo je manager in podobno.

Večkrat se sprašujem ali vsaj beremo, če že ne poslušamo. Verjamem, da ne preberemo vsega, saj za to ni potrebe. Morali pa bi prebrati vsaj to kar se tiče našega dela, nas samih. DX-cluster je pomemben vir informacij za tiste, ki ga imajo in seveda berejo. Največkrat pa vse to spregledamo in potem smo začudeni, če nas kdo pouči, da delamo napačno. Nekateri potem užaljeno pritiskajo na taster in si dajo duška brez potrebe. Po vsem tem upam, da vsaj nismo slepi in še gledamo v prihodnost.


RADIOAMATERSKO PIRATSTVO. (CQ)


Leta 2000, je bila ekspedicija na Kingman Reef. To bi bila zame nova država, če bi jo naredil, splet okoliščin pa je bil tak, da se to ni zgodilo. Bil sem pripravljen in komaj sem čakal, da začne ekspedicija z delom.

Začelo se je burno in vse dopoldne sem poskušal na dvajsetih metrih narediti zvezo v telegrafiji. Ker sem imel še drugo delo, nisem sledil vsemu dogajanju na obsegu. Prvi dan je običajno največji pritisk in čakal sem, da se malo umiri in ga bodo najbolj neučakani naredili. In res je prišel trenutek, ko je bil K5K dobro slišen in sem ga na veliko veselje naredil. Dobro sem slišal svoj znak in zame je bil K5K »poklofan«, kakor rečemo v radio amamterskemu žargonu. Potem sem se še trudil na fone ampak, ker to ni moja domena sem kmalu odložil mikrofon in le še občasno poslušal kaj se dogaja.

Ko so začeli z RTTY sem ravno pravi čas prišel zraven, da sem na petnajstih metrih naredil zvezo. To pa je bilo zame več kot dovolj in Kingman Reef je bil zaključena zadeva. Praviloma je moj cilj narediti novo državo ne glede na katerem obsegu ali načinu. Ostalo mi je le še poslati kartico in to sem tudi storil. Pošto sem nestrpno pričakoval in jo kmalu tudi dobil. Vrnili so mi obe kartici s klasičnim: »Not in log«, s pripisom, da v tistem času niso delali ne CW ne RTTY in da sem naredil pirata. Kakšna smola. V treh dneh na dveh obsegih na dva načina – pirat. Takrat nisem imel nobenih informacij iz Interneta ali DX-clustra, sicer bi lahko preveril zvezo in poskušal znova, saj je bilo še dovolj časa. Tako pa je nova država splavala po vodi.

Te dni sem na domači strani N6ED iskal neke informacije in tukaj je tudi log online za K5K. Zanimalo me je ali je naredil koga s podobnim znakom in vtipkal sem S53M. Ta znak je bil narejen na fone in seveda ni moj, čeprav sem v nekem RTTY tekmovanju komaj prepričal korespondenta, da je moj znak S53MJ in ne S53M, ki mi ga je vztrajno ponujal. Resnici na ljubo moram povedati, da sem v tem istem tekmovanju komaj naredil S53M, saj se je kar naprej izmikal in je verjetno mislil, da ga nekdo zafrkava. Od kar imam malo več časa in bolj intenzivno spremljam dogajanja na obsegu, sem že večkrat videl na clustru besedo – pirat. Največkrat je to ob prekinitvi dela DX-a, ki je po svojem v naprej določenem urniku prenehal z delom ali šel QSY. Vsi, ki niso slišali informacije DX-a ali videli tega na clustru, so klicali naprej in klub opozorilom, da DX-a ni več niso odnehali. To je izkoristil nekdo, ki je sicer dal na začetku svoj znak, potem pa nič več. V podobno zmoto sem verjetno padel tudi sam s K5K.

Pri ekspediciji 3Y0X sem se poskusil držati njihovega urnika, ki so ga imeli objavljenega na svoji spletni strani, pa bi vseeno lahko naredil nekaj piratov ker so ga iz znanih razlogov morali večkrat spremeniti. Pirat je lahko tudi čarobna beseda, ki povzroči trenutno zmedo na obsegu in omogoči nekaterim narediti DX, ko se drugi prepirajo o avtentičnosti znaka. Ob dobri slišnosti ni problem slediti informacijam DX-a, ki jih daje med delom. Kadar pa se sliši slabo in delamo bolj na pamet, pa nas lahko zavede in naredimo nekoga drugega, izgovor je pa pirat. Če bi shranil vse kartice, ki sem jih dobil nazaj s pripisom zadaj  pirat, bi imel kar lepo zbirko. Piratstvo v radioamaterstvu ni definirano. Delo brez veljavne licence ali čisto navadna potegavščina z zanimivim znakom, je že nekaj takega. V zadnjem času so se pojavili kot pirati : 5A3A, 9L1SS, VK0EE, VU1KRE, YI6IB. V logu imam OX1AD/p in vse kaže, da je pirat razen, če me ne preseneti z veljavno kartico preko biroja.

Za kratek čas sem bil tudi sam, ne po svoji volji pirat. Delal sem RTTY na 12 metrih in naredil sem nekaj zvez, potem pa se je ustavilo. Nekaj časa sem še klical CQ brez pravega odziva in medtem po nesreči pritisnil funkcijsko tipko za raport. Ta odda nekakšen izmišljen znak, če je oddajno okence prazno. V trenutku se je vsulo klicanje iz vseh strani in ni mi ostalo drugega kot utihniti, saj kdor molči devetim odgovori. Tako se je tudi v resnici vse stišalo in zaključil sem svoje kratkotrajno piratstvo.


PRIPRAVE NA TEKMOVANJE. (CQ)


Poskusiti se v tekmovanju je izziv za vsakega radioamaterja. Za uspešno tekmovanje pa šteje rezultat, ki je produkt zmogljivosti človeka in razpoložljivih radijskih sredstev. Ta sklop mora delovati usklajeno in brez napak. Predstavil bom nekaj dejstev s katerimi je treba računati v vsakem tekmovanju. Začetnikom, da si ustvarijo predstavo in drugim, da izboljšajo rezultat.

Prvi pomemben faktor je zagotoviti dan ali dva samo za tekmovanje. Če imate možnost delati iz lokacije izven naselja boste imeli prednost pred tistimi, ki bodo delali od doma. Na lokaciji bo tudi več miru in manj motenj iz okolice. Založite se s hrano, ki ne bo obremenjevala želodca in ledvic, sicer boste več na wc-ju kot za postajo. Prioriteta je tekmovanje, hrana je za preživetje in nič več. Med tekmovanjem ni primerno imeti pred sabo na mizi pijače tako, da se lahko polije po tastaturi ali kolenih. Pijemo le toliko, da ne dehidriramo in to le osvežilne pijače.

Prihod na lokacijo zadnji trenutek in postavljanje anten tik pred začetkom tekmovanja spada v rubriko "kontest štorije". Stol na katerem sedimo pre udobno ne bo v redu in stegovanje vratu za previsoko postavljenim monitorjem tudi ne. Pazite, da so kabli pod mizo izven dosega nog, ker jih boste sicer izpulili pri pretegovanju. Prostor naj bo zračen in ne pretopel, sicer vam bodo oči prezgodaj zlezle skupaj. Čas počitka je odvisen od kategorije v kateri delate in pravil tekmovanja. V 48 urnem tekmovanju in kategoriji vsi obsegi se običajno počiva urica ali dve okoli polnoči, na samo enem od obsegov pa je možnost počitka večja. Dobro se seznanite s pravili tekmovanja. Nekatera tekmovanja leta ne menjajo pravil, druga pa večkrat. Pravila se bodo spremenila prav takrat, ko boste prepričani, da jih poznate, zato jih obvezno preberite še enkrat.

Izberite program, ki podpira tekmovanje v katerem mislite delati in ga večkrat preizkusite prej, da boste znali z njim rokovati. Simulirajte možne napake in jih poizkusite čim hitreje odpraviti. Pravilno nastavite čas v računalniku, in preverite ali tudi v programu kaže GMT. Vnesite pravilne koordinate, da ne boste obračali antene v napačno smer in si zagotovite mesto na obsegu že pred začetkom tekmovanja. Ne delajte daljših presledkov med klicanjem in poslušanjem, sicer boste izgubili frekvenco, ponovno vključevanje v tekmovanje pa vam bo vzelo veliko dragocenega časa. Če že pride do tega ne sprašujte, če je frekvenca prosta, ker ni prosta. Začnite tam, kjer so signali šibkejši in morda vas ne bodo preganjali z QSY. Menjava obsega ročno z antenskim preklopnikom in klikom miške v program, mora biti usklajeno, ker boste napako težko popravili. Vsi sistemi morajo delovati tako, kot so zasnovani, ti pa morajo biti preizkušeni še v času pred tekmovanjem. Tako morate že prej rešiti težave z morebitnim TVI in sosedi, če delate iz naselja. Cilj si zadamo glede na možnosti, ki jih nudi lokacija. V kategoriji vsi obsegi, ne boste dosegli rezultata, če imate za nižje obsege le žične antene.

Med tekmo ne zapravljajte dragocenega časa za nekaj, kar ne prinaša točk, saj je vsaka izgubljena zveza lahko ključnega pomena za dober rezultat. Sam vem, da sem nekajkrat v zadnji minuti ali celo sekundi pomnožil rezultat za več tisoč točk, zato morate biti prisotni z dušo in telesom, od začetka do konca. Kasneje analizirajte potek dogajanja in naredite seznam nevšečnosti, ki so se vam zgodile, da jih boste do naslednjega tekmovanja lahko odpravili. Po tekmovanju preberite vse "zgode in nezgode" ostalih tekmovalcev in se kaj naučite iz tega. Uspeh naj vam bo vzpodbuda za naslednje tekmovanje in vedno težite k temu, da še izboljšate svoj rezultat.

Začetniki lahko delate brez obremenitev, saj rezultat za enkrat ni pomemben, bolj je pomembno nabiranje izkušenj. Že to, da vam bo delala tehnika in boste nekaj ur prisotni na obsegu med najboljšimi bo nekaj, kar vam bo dalo poguma za naprej. Če pa vas tekmovanje ne zanima zaradi rezultata, potem delajte pač toliko kolikor ste se namenili zaradi užitka. Medtem, ko bodo drugi s težavo premagovali spanec in pogledovali na uro, boste vi že v postelji. To pa je tudi nekaj vredno, verjemite mi.

TEKMOVANJE JE PRIJETNO DRUŽENJE. (CQ)


Pred leti, ko tekmovalne komisije še niso imele računalniške podpore za pregledovanje dnevnikov, so vse delo opravile ročno, sicer pa so bili tudi naši dnevniki napisani ročno. Napakam iz sprejema, so se pridružile še napake ob prepisovanju in včasih sem zasledil, da je rezultat drugačen, kot sem ga prijavil. Kakšne napake sem storil nisem izvedel, saj komisije takrat niso pisale poročil v tem smislu kot sedaj, so pa bile veliko bolj prizanesljive do tekmovalcev.

Tudi izračun točk je bil pomanjkljiv, saj je bilo nemogoče popolnoma pravilno določiti razne množitelje in priti, do pravega rezultata. To vem tudi zato, ker sem kasneje, ko sem imel računalnik in sem v tekmovalni program vpisal podatke iz enega izmed prejšnjih tekmovanj, dobil precej višji rezultat, kot na roko izračunan. Višji je bil tudi zato, ker sem prej vsak dvomljiv množitelj rajši izpustil kot, da bi bil po moje napačen. Da so rezultati lahko tudi prikrojeni sem dojel šele kasneje, saj v svoji naivnosti takrat sploh nisem pomišljal na kaj takega. Bil sem vesel že tega, da sem se po tekmovanju našel med rezultati, ne glede na uvrstitev. Kasneje, ko sem tudi sam imel boljši "equipment" in sem se približal tistim pri vrhu, sem šele začel gledati na razlike v točkah. Prvič mi je postalo v resnici sumljivo, ko sem pol ure pred koncem tekmovanja imel zvezo z nekom, ki mi je dal zaporedno številko veliko nižjo od moje, pa sem kasneje po objavi rezultatov ugotovil, da je petdeset zvez pred mano. Oba sva delala na enem obsegu in slišal sem ga večkrat kako kliče v prazno, nazadnje pa sem ostal zadaj. Takrat sem posumil, da nekaj ni v redu, čeprav so že bili računalniki in komisije že bolje opremljene, niso našli nobene napake ali goljufije določene postaje v tem tekmovanju.

Eno lepih gest tekmovalne komisije sem bil deležen v tekmovanju JARTS, kjer sem zaradi napačno razumljenih pravil in ker tudi nisem imel programa za ta kontest, vzel za množitelj tudi številko starosti tekmovalca, ki se odda v raportu in ročno spisal log. Seveda je bil rezultat prav lep in pričakoval sem visoko uvrstitev. Pošta je prišla leto pred naslednjim tekmovanjem in bil sem nemalo presenečen, ko mi je Japonec prečrtal moje dodane množitelje in ročno seštel nove točke. Dosegel sem drugi rezultat na svetu in nihče ni pomislil na diskvalifikacijo ali uvrstitev dnevnika za kontrolo. Prejel sem čestitke in prijazno so me povabili k naslednjemu tekmovanju.

Tekmovanje naj bi bilo nekaj kar sprošča in zbližuje ljudi, kjer tekmovalci preizkušajo svoja radijska sredstva, nove antene in znanje. V tekmovanju ne gre le za pravilno sprejete znake in množitelje, ampak gre tudi za spretnost vzpostaviti zvezo v pravem času na pravem obsegu. Izmenjava raportov ni le formalizem, je osebni kontakt dveh operatorjev, ki sta se našla na obsegu. Po izmenjavi podatkov, še pozdrav in lepe želje za uspeh v kontestu. Osnovni cilj tekmovanja je druženje in posledično tudi rezultat.

V CQ ZRS je bilo v nekem prispevku, opisana zgodba o tem, kako narediti milijon točk v tekmovanju. Spomnim se, da je bil ta radioamater celo leto prisoten na obsegu in vabil svoje stare in nove prijatelje, naj se mu oglasijo v določenem tekmovanju. Tako se je tudi zgodilo in zbral je neverjetno število množiteljev. Nič ni bilo govora o tem, da je to nepravilno ali kakorkoli v nasprotju s pravili. Pomeni, da je tekmovanje v resnici prijetno druženje in ne pohod za vsako ceno na vrh. Lahko bi rekli, da so namišljene zveze v logu tak primer odtujitve, ko nam zmanjka prijateljev, katere smo zanemarili med letom. Sam sem vedno, če sem le imel čas poklical v kontestu kjer sam nisem delal, znane znake in jim dal pike, saj sem le tako lahko pričakoval, da bodo tudi oni poklicali mene, kar se mi je večkrat obrestovalo z dobrim rezultatom.

Prišli so novi časi, kjer je osnovno vodilo v tekmovanju le rezultat. Tekmovalni programi že skoraj v celoti zamenjujejo človeka in samo malo manjka, da bodo med seboj tekmovali računalniki. Nekaj podobnega se že dogaja, saj tekmovalne komisije, ki so ravno tako sodobno opremljene, skušajo iz dnevnikov izluščiti vse, kar so tekmovalci vede ali nevede vnesli v log. Zmaga tisti, ki ima boljši program in tako je prijetnega druženja konec.

KAKO SEM ZAČEL Z RTTY. (CQ)


Čeprav je moja prva ljubezen telegrafija, bom napisal nekaj o RTTY. Začel sem pred dvajsetimi leti z takrat popularnim računalnikom ZX Spectrum. Nenavadna melodija dveh menjajočih se tonov, ki se prelivajo v besede na ekranu, je zaščitni znak dela v načinu RTTY. Za začetek ne potrebujemo kaj več kot običajen računalnik z zvočno kartico. Povežemo jo z zvočnikom iz postaje in mikrofonom, naložimo program, na primer MMTTY, ki ga snamemo iz Interneta in preko porta na računalniku priključimo še ptt na postaji.

Z malo truda naredimo potrebne nastavitve v programu in že lahko pokličete CQ. To je preprosta shema, ki zadostuje za normalne zveze, če pa hočemo tekmovati v tem načinu, potrebujemo kvalitetno zvočno kartico, zmogljiv računalnik in tekmovalni program. Vse ostalo pa je kot vsako drugo Fone ali CW delo. V podrobnosti in tehnično izvedbo ne mislim zahajati, priporočam pa, da si vsak, ki bi rad začel, vse v živo ogleda pri kolegu, ki to že ima. Veliko pa je bilo že objavljenega prav v CQ ZRS, le pogledati morate nekaj številk nazaj. Ko sem začel z RTTY, sem mislil, da imam vse a vsega nimate nikoli. Vedno je nekdo pred vami. Starejši veste, da Mavrica ni imela miške niti spodobne tastature. Bila majhna in nerodna, pri nalaganju zelo preprostega programa pa sem potreboval še kasetnik. Prve zveze so bile zato počasne in negotove, saj nisem nikoli vedel ali bo korespondent sploh počakal, da najdem vse črke na tipkovnici in oddam njegov znak. No, počakali so vsi, saj sem bil mnogim nova država. To vem tudi zato, ker nisem v tekmovanju SARTG leta 85 naredil niti ene zveze z domačimi radioamaterji.

To je bilo moje prvo RTTY tekmovanje in dosegel sem vzpodbuden rezultat. Ni odveč spomniti, da sem moral dnevnik pisati ročno v zato določene obrazce in izračunati vse to, kar sedaj naredi za nas računalnik, da o vodenju dvojnih zvez ne govorim. Tako sem si nabiral operatorske izkušnje. Želel sem več a več je pomenilo marsikaj, kar je bilo težko uresničiti. Uspelo mi je nabaviti PC 286, modem PK-232, rabljen Beam. Modem je bil namesto zvočne kartice, saj je takrat sploh nisem poznal. Znakov nisem moral več vpisoval ročno, ampak sem ga z klikom miške prenesel v okvirček. Ali si predstavljate, da sem prej v tekmovanju BARTG, kjer se vpisuje tudi čas z štirimi številkami, vpisoval ročno in medtem gledal na uro. Sedaj pa klik in že je bil na svojem mestu. To je bil zame velik napredek tako, da sem v naslednjem tekmovanju moral končati dve uri pred koncem, ker sem napolnil spomin računalnika, rezerviran za število zvez. To je pomenilo nove stroške, a saj veste kakšni smo radioamaterji, prej ko slej bomo to nabavili.

Pomanjkanje tehnike sem poskušal nadoknaditi z vztrajnostjo, ki mi je ni manjkalo. Za rahel test vztrajnosti si samo zamislite, da se usedete pred postajo danes o polnoči in če traja tekmovanje 24 ur, končate drugi dan o polnoči. Če pa traja 48 ur, začnete ponoči, dočakate jutro, mineva dopoldne se vleče popoldne in se znova znoči. Delate celo noč, potem jutro, cel dan in večer do enih ali dveh zjutraj po našem času. Vmes samo hrana, ki jo je mogoče pojesti na hitro in kakšna urica dremanja, ko se vse ustavi. Dva dni je vse okoli vas živo, vi pa kot robot gledate v ekran. Z enim očesom pogledujete na tekočo statistiko, ki vam jo nudi program in obračate anteno tja, od koder pričakujete nove množitelje.

Pomembno je vedeti, kdaj se odpira določen obseg, da bomo pravočasno ali celo prvi naredili zvezo s kontinentom iz katerega morda dela en sam radioamater. Brez te zveze bi na primer v BARTG, kjer so množitelji tudi kontinenti, ostali brez upanja na zmago. Vedeti je potrebno še marsikaj a to prinese delo, ki sčasoma postane rutina. Če se odločite za RTTY, potem vam želim obilo zadovoljstva pri delu. Ne vrzite puške v koruzo, če vam ne bo takoj uspelo. Tisti, ki niso naklonjeni tej modulaciji pa imajo na razpolago še kup drugih načinov. Kar nekaj jih je bilo že predstavljenih v CQ ZRS, le poiskati jih morate. Poskusite in ne bo vam žal.


UREDNIŠKEMU ODBORU CQ ZRS. (CQ)

V CQ ZRS se vsa leta niso objavljali rezultati tekmovanja SCC RTTY. Zakaj niso našli mesta v skupnem glasilu pa ni opravičila, saj so se rezultati, ki so iz istega gnezda kot EUHFC objavljali redno skupaj s pravili in vabilom na udeležbo. Zato sem pisal UO CQ ZRS a brez odgovora. Povsem dobronamerno sprašujem UO zakaj ni bilo mogoče v CQ ZRS najti prostora za objavo S5 DXCC Rang liste in rezultatov tekmovanja SCC RTTY? Zakaj niso bili v šestih letih niti enkrat objavljeni rezultati WW tekmovanja, ki je v organizaciji slovenskih radioamaterjev in Rang lista najbolj uspešnih DX-erjev v Sloveniji.

Zaradi pomanjkanja prostora nikakor ne, saj že kratek pogled med rubrike pokaže, da bi z malo skromnosti lahko enkrat v letu prihranili tiste pol strani. Vsi uredniki rubrik težijo k temu, da so njihove strani polne, tudi na račun kvalitete, tako so prispevki raztegnjeni na ves njim odmerjeni prostor. Na teh »praznih« straneh pa bi lahko objavili poleg Rang liste in rezultatov tekmovanja še kratko navodilo, kako izpolniti razne formularje za DXCC diplome in pregled QSL-kart na ARRL-u. Z malo pomoči bi še marsikdo izpolnil DXCC AWARD APPLICATION in poslal svoj že zaprašen kupček QSL-k, ki jih je zbiral nekaj let.

Lahko bi napisali kratko notico o članih, ki so potrdili vseh 335 držav. Med drugim bi lahko dvakrat na leto objavili S5 Topband, Topmode in Toplisto. S tem bi povečali aktivnost in tekmovalnost med člani. Verjamem, da bi s transparentnim prikazom takih list tudi prenehala »solidarnost« operatorjev, ki radi pomagajo svojim kolegom pri pridobivanju novih držav, morda bi se zmanjšala tudi »velikost« tistih, ki nimajo kaj pokazati.

Radioamaterji so res zapostavljeni v dnevnem tisku, boste pa slovenske pozivne znake našli na vseh radioamaterskih spletnih straneh in v vseh tujih radioamaterskih časopisih, na top lestvicah in med tekmovalnimi rezultati. To so radioamaterske novice, ki bi morale najti prostor na straneh našega glasila.

Ob prihodu novega predsednika ZRS na »oblast« je bilo na straneh CQ ZRS, Portalu ZRS in PR polno obljub o spremembah in pozivov k sodelovanju. Razen zdrah okoli razredov in telegrafije se ni nič spremenilo, ostalo je vse po starem. Ali ima kakšen vpliv vsebina CQ ZRS na članstvo pa presodite sami.

DIPLOME SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV. (CQ)


DXCC, WAS, WAC, WAZ in WPX so najštevilčnejše diplome slovenskih operatorjev. Zbral sem skoraj vse, kar jih je bilo izdanih od začetka do danes. Morda manjka še kakšna iz prvih povojnih let, ker gre za diplome izdane v času, ko se seznami niso vodili v elektronski obliki. Pazljivo preberite celoten spisek, ki je bil objavljen že večkrat v CQ ZRS in me opozorite na znake za katere veste ali mislite, da manjkajo. Seznami pri ARRL-u so bržkone za nas izgubljeni, saj ni verjetno, da bi lahko pogledali v njihove arhive, sami pa ne dajejo informacij. Zato sem med drugim objavil poziv za prijavo diplom na PR in na spletni strani RK S59DJR.

Poslal sem več kot sto e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Tiste, ki niso bili dosegljivi po e-pošti sem poklical po telefonu, poslal sem nekaj pisem in jih več osebno obiskal. Prebrskal sem tudi vse stare radioamaterske časopise, da sem prišel do znakov iz prvih povojnih let in naredil seznam takrat aktivnih. Nekaj diplom sem našel na slikah radioamaterjev, kjer so se diplome videle v ozadju. Tudi na QSL karticah jih je bilo nekaj. Imel sem probleme s starimi in novimi znaki, ki pa sem jih z vašo pomočjo uspešno rešil.

Pričakoval sem več kakor se je izkazalo kasneje in lahko rečem le, da Slovenci nismo ravno zbiratelji diplom, posebej še, če to nekaj stane. Kratka statistika pove, da je vseh 5BDXCC v Sloveniji petindvajset, MIXED enainsedemdeset, CW, FONE in RTTY skupaj triintrideset, po posameznih bandih pa še devetintrideset. Vseh WAS je deset in vseh vrst WAC štiriinšestdeset. 5BAND WAZ 200 Zon ima osem operatorjev, nad 150 Zon pa sedem. Ostalih WAZ diplom je še osemintrideset. WPX of EXCELLENCE  ima šest operatorjev in ostalih WPX je devetnajst. Vseh 335 držav ima do tega datuma potrjenih deset slovenskih operatorjev. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno ne uporabljam, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer. Vsak uporaben podatek ali namig pošljite na e-mail:s53mj@siol.net.


ZAKAJ JE DANES TAKO DRUGAČE. (CQ)

Kakor mi je znano, na slovenski radioamaterski sceni prevladuje mnenje, da je naše glasilo nezanimivo za branje in da bi ga bilo potrebno celo ukiniti. Ali je res, da radioamaterji ne berejo svojega glasila v katerem so prispevki o delu organizacije, pravilniki, aktivnosti, načrti za bodočnost in druge zanimivosti. Torej vse kar bi moralo zanimati vsakega člana. In zakaj ga ne? Rekel bi, da je nezainteresiranost povezana z vprašanjem, kdo je v resnici še radioamater.

Ali je razmah tehnike in ekonomska moč tako porazno vplivala na nas, da smo pozabili na vse, kar nas povezuje? Morda je nekaj resnice v dejstvu, da radioamaterstvo ni več to kar je bilo, odkar je postal ta zanimiv hobi preveč lahko dostopen vsem, ki jim ni treba storiti kaj več, kot plačati članarino. Pripadnost organizaciji pa gotovo ni v prid način razdelitve razredov in znakov, kakor tudi dvomesečna odsotnost informacij. Tak je potem tudi odnos do vsega, kar je bilo včasih pojem radioamaterstva, kot je naprimer znanje telegrafije. Kdor tega ne loči, tudi ne bo bral prispevkov o obnašanju na obsegu ali napotkov za DX delo. CQ ZRS morda res ni po volji vseh, vendar je vir informacij in vez med radioamaterji.


ZBIRANJE PODATKOV O DIPLOMAH SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV. (CQ)


Spomnim se leta nazaj, ko sem zbiral QSL-ke za DXCC diplomo. Nekaj kartic sem moral poslati tudi direktno, saj bi sicer predolgo čakal nanje preko biroja. Bil sem tudi že rahlo nestrpen, saj se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki je še nimam. Takrat se mi je zdelo samoumevno, da jo ima vsak radioamater. To prepričanje je ostalo še naprej, saj mi je vsak katerega sem vprašal ali jo ima zatrdil, da mu manjkajo samo še ena ali dve državi in bo v kratkem poslal. Kasneje sem ugotovil, da so to v večini le izgovori in naenkrat me je začela zanimati prava številka izdanih diplom slovenskim operatorjem. Po premisleku sem se odločil, da bi imelo smisel zbrati podatke o več diplomah hkrati, vsekakor pa tiste, ki so povezane s pregledovanjem QSL-k na ARRL-u. Povprašal sem za mnenje svoje prijatelje radioamaterje, ki pa so mi skoraj vsi odsvetovali kaj takega. Kmalu sem ugotovil, da so imeli skoraj prav a o tem kdaj drugič.

Najprej sem objavil razširjeno »Rang listo« iz CQ ZRS na spletni strani Radiokluba S59DJR. Vsul se je plaz »nezadovoljnih« zaradi zastarelih in seveda netočnih podatkov. Popravil sem, kar so mi sporočili in začel iskati »neodvisne« vire kot so ARRL-ove spletne strani in CQ Magazine. Pregledal sem vso dosegljivo literaturo zadnjih let z radioamatersko vsebino.

Ugotovil sem, da je glede na članstvo, ki je bilo kar številno leta nazaj, bera diplom slaba. Nekateri sploh niso zbirali QSL kart in seveda niso pošiljali zahtevkov za diplome. Prebrskal sem vse stare Radioamaterje v katerih je bil seznam osvojenih WAC diplom in s težavo pretvoril YU znake v S5. Na PR in Internetni strani RK S59DJR sem objavil več pozivov za prijavo diplom. Poslal sem 109 e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Odgovorilo mi jih je 57 in 52 se jih ni zmenilo za mojo e-pošto.

Poslal sem 6 pisem in pismo z znamko za odgovor a le dva sta odgovorila. Tako sem zbral 111 znakov z diplomami. Eden mi je odgovoril, da ne mara biti na seznamu diplom a nima nobene. Opravil sem tudi nekaj telefonskih klicev in nekaj osebnih obiskov. Rad bi zapolnil praznino iz povojnega obdobja a vse kaže, da ni nobenih zapisov in tudi ARRL ne razpolaga z njimi, vsaj ne v elektronski obliki. Upošteval sem tudi vse namige o tem kako naj vodim liste in tako je nastala lista S5 ARRL, WAZ in WPX AWARDS PROGRAM. Posamezne tabele so bile objavljene tudi v CQ ZRS in so vedno vidne tudi na DX clustru s50clx z ukazom sh/s5dxcc, sh/s5honor in sh/s5top. Obvestilo, da zbiram podatke je bilo tudi na teletekstu RTV Ljubljana. V Honor Roll listi je vsega 10 operatorjev naredilo vseh 335 držav in 31 jih ima  potrjenih več kot 300. Vse diplome katere sem uspel zbrati iz tega programa, izdane Slovenskim radioamaterjem, so izpisana na eni strani lista. Ali jih bo v naslednjih dvajsetih letih za en poln list? Verjetno da, saj uporaba LoTW ukinja pošiljanje kart čez lužo, tako direktno ali preko managerjev, kar je bilo doslej najbolj nehvaležno opravilo. Verjamem, da so nekateri naredili marsikaj in tudi, da bodo še uredili formalnosti. Navsezadnje sem odkril, da tudi na ARRL-u nimajo povsem urejenih evidenc.

Za Topmode in Topband listo pa so le osebne prijave, ki temeljijo na ham spiritu. QSL karte je potrebno imeti, velja tudi LoTW potrditev. Na listah so vsi, tudi če niso člani ZRS in upošteval sem diplome iz UKV področja. Podatki prihajajo redno in urejeno a pošiljajo jih le tisti, ki so že v tabeli, novih pa ni in še dva sta me prosila naj ju zbrišem iz seznama. Podatki se osvežujejo tekoče in promet je narasel, saj je našo klubsko spletno stran obiskalo že 3621 radovednežev, kar le kaže na zanimanje. Prijavljenih podatkov ne kontroliram a tudi, če bi bili uradni, kaže, da jih je le malo vodilo svojo statistiko po načinu dela in bandih. Nekateri so vse prepisali v loggerje naknadno in so na tekočem, drugi morda še bodo. Največ pa je takih, ki s pogledom na lestvico le ugotavljajo kam bi se uvrstili. Slabši nočejo biti in tako je lestvica zaključena 05 Julija 2005 pri številki manjši od 30.

Te lestvice ne kaže jemati za merilo aktivnosti, saj je za večino nemogoče stalno »viseti« na clustru in narediti kaj novega. Večina polaga več važnosti narediti novo državo ne glede na način in band ali osvojiti katero od diplom. Toda tudi Honor Roll lista je z številko 60 znakov odločno prenizka. Tako je Sloveniji 24 5BDXCC, 8 5BWAZ, 6 WPX of excellence in vsega 19 operatorjev je v Topband listi preseglo 1000 točk.

Nekaj več je vseh ostalih DXCC in drugih diplom iz že omenjenega programa. Govoriti o svojih radioamaterskih dosežkih pomeni imeti za to določene argumente, kot so potrjene zveze ali diplome. Tudi »DXCC Award Credit Slip« je verodostojen dokument a če bi ga zahteval od vseh, bi bila lestvica še krajša. Po vsem tem se mi vsiljuje misel ali operatorji sploh beremo nam namenjene rubrike v radioamaterskih časopisih, ki nam kar naprej ponujajo dx novice, qsl managerje in naslove, sortiranje in pošiljanje kartic, delujoče biroje, uporaba IRC kuponov, radioamaterske diplome, nam zanimive strani na spletu. Eno pa je gotovo, da so pričujoče številke v velikem nesorazmerju z sredstvi, ki jih imamo Slovenski radioamaterji. Če pogledamo le slike naslovnic in raznih člankov, kjer se izza svojih postaj smehljajo znani obrazi, moramo priznati, da smo naredili manj kot bi lahko. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno nisem uporabil, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer.


KONEC LESTVIC. (CQ)


Kakor sem že omenil v prejšnjem članku, sem z zbiranjem podatkov o diplomah in drugih dejavnostih radioamaterstva v Sloveniji, začel samo zaradi svoje želje, ugotoviti kakšno je stanje v tem priljubljenem hobiju. To pravim zato, ker se je v vseh letih, odkar sem tudi sam prisoten na sceni, zvrstilo kar lepo število članov ZRS. Bilo nas je na tisoče in taka množica pač mora pustiti neke sledi v organizaciji. Seveda sem iskal le sledi KV operatorjev in nobenih drugih odtenkov veje radioamaterstva. Zato naj bodo vsi ostali pomirjeni, dokler jim kdo ne pobrska po zgodovini. Tako sem prišel do rezultatov, ki niso ravno v ponos naši organizaciji. To pravim zato, ker bi morala bolj poskrbeti za popularizacijo osvajanja diplom in razširiti vidike operatorstva, kot le objavljati propozicije in koledarje tekmovanj. Tukaj je bilo narejenega premalo, kar dokazuje rezultat, viden v treh tabelah, ki mi jih je uspelo zbrati in so odraz populacije množice slovenskih operatorjev v obdobju največjega razmaha radioamaterstva pri nas.

Tako se je izteklo tudi moje zbiranje podatkov. Kar sem iskal to sem našel in ni verjetno, da bi se kaj spremenilo. Pravzaprav bo vse po starem in v zadovoljstvo večine operatorjev, saj ne bodo podvrženi stalni tekmi za boljšim rezultatom. Lahko bodo še naprej govorili, kaj so naredili in nikjer ne bo vidno, če govorijo resnico. Tudi nima smisla voditi lestvic za dvajset članov in še to brez dokazil o resničnosti podatkov. Morda bo ZRS kdaj prišla na idejo in objavila lestvico "Your DXCC entity", kar bo verodostojni dokument za uvrstitev na lestvico.

To bi objavili enkrat ali dvakrat letno in nobenega posebnega dela ne bi imeli s tem. Vsi, ki želite svoje dosežke prenesti v širši svet, imate možnost uvrstitve na lestvici na naslovu: http:// www.425dxn/org/awards/toplist/index.html. Tam so na lestvici že nekateri slovenski znaki. Podatki o diplomah pa ostanejo in še naprej sprejemam obvestila na moj e mail. Lista S5 diplom iz programa ARRL, WAZ, WPX, IARU je redno osvežena in jo lahko vidite na moji strani.

KRITIČNO O SCC RTTY 2006. (SCC)


Strnil sem nekaj vtisov in opažanj iz letošnjega tekmovanja. Delal sem v kategoriji MO/AB/HP z Zoranom S58L, ki je perspektiven tekmovalec in še neobremenjen z rezultatom. Poskušala sva sestaviti kaj več, kot premore moj "shack" a ni šlo. Hotela sva delati z Loggerjem N1MM in Zoranovo postajo FT-1000 MP. Nikakor nisva mogla uskladiti delovanja postaje in računalnika z PK-232 na FSK način. Ker nama je po že znani formuli začelo zmanjkovati časa, sem vzpostavil nazaj prejšnje stanje in prepustil Zoranu, da se prilagodi nastalim razmeram. To mu je uspelo brez problemov. Vzel si je dvakrat po šest ur, sam pa sem delal skupaj dvanajst nočnih ur, saj je znano, da mlajši rabijo več spanca. Zavestno sva tudi požrla dejstvo, da ne bova mogla pisati "exact" frekvenc, a sva tudi vedela v naprej, da ne bi imelo smisla, saj je bila kategorija MO bolj "študijskega" značaja in nisva pričakovala vidnejše uvrstitve. Po končanem tekmovanju je to zneslo približno 316.318 točk, kar je povprečen rezultat dosežen iz naselja. Imela sva IC-745, PK-232, ECO, FD-4 in nekaj čez 500W moči.

Bolj so zanimive dosežene točke, nekaterih postaj izven naselij. Zakaj. Zato, ker so postaje iz priznanih lokacij z LP in HP prijavljenim rezultatom tako skupaj. Na tako kratko razdaljo se sicer ne da oceniti katere so bile močnejše, izstopal je le sosednji 9A5W, ki je bil povsod zelo močan. Delal je tudi na 7.080 Mhz in ker v pravilih ni omejitev frekvenčnega pasu, najbrž ne bo nič narobe, čeprav je nekdo "spotiral" dotično frekvenco, kot neveljavno.

Na SCC Reflektorju pa je res zanimiv opis dela med kontestom, predstavil Kristjan S50XX, kjer je v kategoriji SO/LP tudi komuniciral s postajo MO/HP preko SMS sporočil. Zanimivo bi bilo vedeti o čem so se pogovarjali in kako je imel čas delati na dveh postajah hkrati in še pisati SMS sporočila. Delal je LP in naredil več kot večina HP postaj. Za nameček je prejel še moj dnevnik v obdelavo. Morda si ni mogel kaj pomagati z njim, a je lahko pogledal kakšnega drugega, kar zagotovo ni v redu. Tudi Kristjan je perspektiven tekmovalec le, da je že obremenjen z rezultatom. Zgledi pač vlečejo.

Včasih smo morali poleg loga za vsako tekmovanje poslati tudi podpisano izjavo, o spoštovanju tekmovalnih pravil. Sedaj to ni več potrebno, saj najbrž pomeni, da je vse dovoljeno, kar ni prepovedano. Dogodki na WRTC 2006 v Braziliji so pokazali, kaj zmore človeška domišljija, zato se ni čuditi še kakšni novi domači iznajdbi, za izboljšanje rezultata.

Še enkrat apeliram na vodstvo tekmovanja, naj vendar že objavi pravila tudi v slovenščini. Morda bi kakšnega tekmovalca le odvrnili od kršenja pravil, če bi jih prebral v svojem jeziku, saj tisto o enem oddajniku in samo enim signalom ni kaj prida obrazložitev, kakor tudi ni nič o SO in "use of SMS".

Angleščine res ne znam, sem pa za "exacten" prevod prosil človeka, ki obvlada ta jezik strokovno, pa mi ni znal razumno prevesti vseh pravil. Kaj je s tisto zadnjo minuto 11:59 pa je uganka za urarje, ne za radioamaterje. Morda bi bilo dobro upoštevati nasvet našega člana, ki mi je rekel, naj pač ne tekmujem, če ne poznam pravil. Če bi vsi tekmovalci upoštevali njegov nasvet, bi bil na dan kontesta SCC RTTY zelo verjetno kar sam na obsegu. Morda bi tak člen lahko dodali celo v pravila.

Tekmovanje SCC RTTY je od leta 1998, ko je bilo izvedeno prvič, uspešno prestalo začetne težave in si zagotovilo množičnost, kar je potrditev dobrega dela vodstva. Nedvomno je organizacija takega tekmovanja zahtevno in odgovorno delo. Vsaka čast tistim, ki se hočejo s tem ukvarjati zastonj. Gre le za princip, da so v tekmovalni komisiji tudi tekmovalci, o čemer sem že pisal in požel le kritike. Razen seveda, če ne bi potem zaradi tega postalo tekmovanje za ožji krog tekmovalcev, oziroma tistih, ki imajo vpogled med dnevnike ne zanimivo. Trditev, da to delajo tudi drugi, me ne prepriča. To enostavno ne gre skupaj.


QSL KARTICE. (SCC)


Januarja letos sem poslal na ARRL 333 QSL kartic za diplomo Challenge. Zbral in sortiral sem jih po abecednem redu, saj drugega načina ni, ker kartico, ki vsebuje več zvez ni mogoče vstaviti v več kupčkov in tako je bilo najbolje narediti enega. Drugače pa je seznam napisan v zaporedju od 1.8 Mhz do 28 Mhz CW, RTTY in FONE. Zahtevane podatke sem vpisal direktno v obrazec, čeprav sem se malo namučil, da mi je to uspelo in ga kasneje natisnil. Zneslo je šestnajst strani po petindvajset pregledno izpisanih vrstic. V paketu sem imel tudi kartice, ki so mi jih že zavrnili nekateri pregledniki iz 9A in OE. Prej nisem vedel, da kartice starejše od deset let pregleduje le ARRL in 160 metrov tudi le nekateri »checkerji«, zato se prej pozanimajte kako je s tem. Sam sem hotel nekaj prihraniti, pa sem nazadnje imel le delo in še več stroškov.

Pri pisanju zahtevka »aplication« ni potrebno drugega kot »pravilno« prekrižati zahtevana okenca, vpisati svoje ime in znak čitljivo, ker bo tako tudi napisano na zahtevani diplomi. Vpisati morate še številko MC ali katere druge, če nočete prilagati gotovine v dolarjih. Priložene dolarje vam bodo porabili do zadnjega, če jih bo preveč in številka kartice je lahko plen koga, ki ve kaj je v paketu. Temu se lahko izognete tako, da na primer zadnje štiri številke napišete napačno in jim kasneje po e-mailu sporočite prave. Pred leti so mi za ostanek denarja poslali vse od nalepk in značk samo, da so v »Ending Balance« iskazali 0.00.

Z delom so začeli kmalu, saj sem v »DXCC listings« videl rezultat že po enem mesecu.. Tudi na LoTW strani so bile vpisane vse zveze iz mojega seznama, le poštni predal doma je ostajal prazen. Tako sem po štirih mesecih le povprašal po e-mailu, kaj se dogaja in dobil sem odgovor, da mojega zahtevka sploh niso dobili. Obrazložil sem jim kaj vidim na njihovi spletni strani in kmalu se je vse uredilo. Zelo prijazni uslužbenki Eileen in Sharon sta se opravičili za neljubi dogodek. Praviloma takoj ukrepajo in obvestijo lastnika, če ne morejo izvesti plačila, naprimer neveljavna plačilna kartica ali premalo denarja. Tudi mene so obvestili a na napačen e-mail, čeprav sem na zahtevek napisal pravega in zato se je postopek ustavil. Hkrati so mi poslali po e-pošti še »DXCC Award Credit Slip« z obljubo, da plaketa pride v roku šest do osem tednov.

Te dni sem dobil paket kartic domov. Bile so vse lepo zložene po abecedi, kot sem jih zložil sam. Popolnoma drugačna slika kakor pri DXCC RTTY in 5BDXCC, kjer so mi jih nekaj celo izgubili. Bill Moore, NC1L DXCC Manager mi je že takrat potrdil sum o neusklajenem delu tega urada. Med dokumenti, ki so mi jih poslali je tudi njegova čestitka in hkrati obrazec »DXCC Challenge Plaque Order Form«. Zaradi prejšnjih izkušenj z njim, sem vseeno še enkrat napisal e-mail Eillen in jo povprašal ali moram res obrazec še enkrat izpolniti in poslati nazaj. Odvrnila mi je, da je vse v redu in naj ne pošiljam ponovno zahtevka.

Pri podrobnem pregledu sem ugotovil, da so mi kar precej kartic ovrednotili drugače, kot sem pričakoval, saj sem bil prepričan, da pošiljam vsaj to kar piše na kartici. Na UJ8 piše, da je Uzbekistan, ARRL jo prepoznava kot Tajikistan. TH0X je France, čeprav se mi je zdelo, da je leta 1988 v CQ WW SSB contestu delan znak Corsica. GW3 mi je s svinčnikom pripisal / VP9 in je ostala Wales. OH0 in YI9 sta delala »No dokumentation«. TT8 je pristal v rubriki »Invalid Date Range«. Kartica ima žig managerja in ne vem, kaj je v resnici narobe z datumom, saj je je napisan v zaporedju dan, mesec, leto kot ga pišemo mi in tudi obrazec zahteva enako. Trideset kartic je končalo v »Duplicate country/band/mode«, to pa zato, ker so že šteli zveze na LoTW, te so bile potrjene med potovanjem paketa v Ameriko, česar nisem mogel predvideti prej.

Izračunati v naprej višino zneska, ki bi ga morali priložiti je praktično nemogoče. Če smo pripravljeni poravnati vsoto brez zadržka, potem je »plastični denar« najboljša rešitev, saj za vsako plačilo, ki ni bilo prej označeno v zahtevku, vprašajo ali lahko ponovno uporabijo vašo kartico. V mojem primeru sem dobil tak obračun stroškov: »Application Fee« $ 20.00, »Per Card Data Entry Fee« pa $ 47.70 in za »Plaque« še $ 107. »Small Packet Airmail« je $ 10.20 in še poštnina tja. Nekaj kartic sem poslal tudi direktno in na LoTW sem plačal za 100 QSO-jev še $ 20, kar znese skupaj okroglih 40.000 Sit. Preden sem zbral vse kartice in spisal seznam je tudi nekaj trajalo in sedaj naj bi bil trud poplačan. V dnu stroškovnika je še »Your DXCC entity totals«, kjer so mi naredili povzetek vseh pregledov do sedaj in sešteli priznane DXCC po vseh obsegih in načinih dela. Rezultati se malo razlikujejo od tistih, ki jih imam v Loggerju, saj je jasno, da ima ARRL svoja pravila, ki jih moramo upoštevati. Predal poln QSL kartic sicer priča o naši radioamaterski aktivnosti. Formalno gledano pa so le uradni podatki ARRL-a verodostojna podlaga za diplome in radioamaterske top lestvice. V malem paketu imam že pripravljene nove qsl-ke, saj sem medtem potrdil še šest novih držav. Za vse ostale zveze na novih obsegih in načinu dela pa pričakujem potrditev na LoTW.

POBOŽNE ŽELJE. (CQ)


Tekmovalci optimistično pričakujejo dober rezultat in so nemalokrat presenečeni nad ugotovitvami tekmovalne komisije, kamor sodi odvzem točk, uvrstitev med dnevnike za kontrolo in diskvalifikacije. Odločitev komisije pa je dokončna.

Pred leti komisije še niso imeli računalniške podpore in mi ni jasno kako so tedaj sploh pregledovale dnevnike. Nek način je moral biti, saj se spomnim, da sem večkrat zasledil drugačno število točk, kot sem jih prijavil. O kakšnem poročilu kako in zakaj ni bilo govora, pa tudi diskvalifikacij ne. Napake so morale biti, saj sem po tekmovanju še cel teden ali več prepisoval dnevnik na roko v zbirne liste in koliko je bilo storjenih tiskovnih napak ni mogoče ugotoviti. Izračun točk je bil pomanjkljiv, saj je bilo nemogoče popolnoma pravilno določiti razne množitelje in priti, do pravega rezultata. To vem tudi zato, ker sem kasneje, ko sem imel računalnik in sem v tekmovalni program vpisal podatke iz enega izmed prejšnjih tekmovanj, dobil precej drugačen rezultat kot na roko izračunan.

Da se rezultati tudi prikrajajo na razne načine, sem izvedel šele kasneje, saj v svoji naivnosti sploh nisem pomišljal na kaj takega. Bil sem vesel, če sem se po tekmovanju našel med uvrščenimi, pa čeprav na dnu lestvice. Kasneje, ko sem tudi sam imel boljši »equipment« in sem se približal tistim pri vrhu sem šele začel gledati na razlike v točkah. Večkrat se mi je zazdelo, da ni vse v redu, ampak sumljivo mi je postalo šele takrat, ko sem pol ure pred koncem tekmovanja imel zvezo z nekom, ki mi je dal zaporedno številko veliko nižjo od moje, pa sem kasneje po objavi rezultatov ugotovil, da je sto zvez pred mano. Oba sva delala na enem obsegu in slišal sem ga večkrat kako kliče v prazno, nazadnje pa sem ostal zadaj. Takrat sem posumil, da nekaj ni v redu, čeprav so že bili računalniki in komisije že bolje opremljene, niso našli nobene napake ali goljufuje določene postaje v tem tekmovanju. Ali naj čestitam tekmovalcu ali komisiji.

Eno lepih gest tekmovalne komisije sem bil deležen v tekmovanju JARTS, kjer sem zaradi napačno razumljenih pravil in ker tudi nisem imel programa za ta kontest vzel za množitelj tudi številko starosti tekmovalca, ki se odda v tekmovanju in ročno spisal log. Seveda, je bil rezultat prav lep in pričakoval sem visoko uvrstitev. Pošta je prišla leto pred naslednjim tekmovanjem in bil sem nemalo presenečen, ko mi je Japonec prečrtal moje dodane množitelje in ročno seštel nove točke. Dosegel sem drugi rezultat na svetu in nihče ni pomislil na diskvalifikacijo ali uvrstitiev dnevnika za kontrolo. Prejel sem čestike in prijazno so me povabili k naslednjemu tekmovanju, kar se pri nas zagotovo ne bi zgodilo.

Tekmovanje naj bi bilo nekaj kar sprošča in zbližuje ljudi, kjer tekmovalci preiskušajo svoja radijska sredstva in znanje. V tekmovanju ne gre le za pravilno sprejete znake in množitelje, ampak gre tudi za spretnost vspostaviti zvezo v pravem času na pravem obsegu. Izmenjava raportov ni le formalizem je osebni kontakt dveh operatorjev in cilj je dosežen, ko se zveza vspostavi. Nobena komisija pa zagotovo ne more absolutno natančno in pravično ovrednotiti nobenega dnevnika. To preprosto ni mogoče, ker vedno obstaja dvom, ki ga ni mogoče zanemariti. Na ta način komisija ne kaznuje tekmovalca, saj točk sploh ni dosegel v tekmovanju, ampak mu daje še možnost, da bo drugič uspešnejši. To pa ni fer do tistih, ki so delali po pravilih in so obravnavani enako.

Komisija bi morala vse, ki jim nesporno dokaže, da so kršili tekmovalna pravila zaradi pridobitve večjega števila točk, diskvalificirati in prepovedati leto ali dve tekmovati v tem tekmovanju. To bi bilo vzgojno za kršitelje in posredno vsako leto manj dela za komisijo. Morda bi sčasoma ostala brez dela in bi se celo celo ukinila. Pobožne želje? kdo ve.


DIPLOME WAC. (CQ)


WAC (Worked All Continents) diplome izdaja IARU, zapotrjene zveze s šestimi kontinenti. To so: Severna Amerika, Južna Amerika, Avstralija, Azija, Evropa in Afrika. V tem vrstnem redu so izpisane na zahtevku. Na spletni strani http://www.arrl.org/awards/ kliknemo ob prikazani diplomi WAC, na http://www.iaru.org/wac/. Tu kliknemo na TXT ali PDF in odpre se stran z navodili in obrazcem za zahtevek ene od WAC diplom (Application form 9/03). Tukaj nimam namena prevajati vsega besedila. Poskušal bom le obrazložiti zahtevek, saj se zaplete že, ko poskušamo odkljukati na obrazcu, katero diplomo smo si zamislili. V mojem loggerju se pod ukazom diplome – kontinenti, odpre sedem kontinentov, na devetih obsegih in šestih načinih dela.
Pod mixed imam prazno le eno polje, na 1.8 MHz in pod RTTY potrjeno vse za 5, 6 ali 8-band WAC RTTY. Tako predstavo o diplomi WAC sem imel, dokler se nisem lotil izpolnjevanja »WAC Award Application«. Površno pregledovanje obrazca je dajalo vtis, da ne bo problemov.Vpisal sem vse zveze v pet stolpcev, potem pa se je ustavilo, saj obrazec ni predviden za šest ali osem obsegov. Vem, da spada v pojem splošne izobrazbe tudi razumevanje tabel in obrazcev, ampak tukaj sem potreboval pomoč. Za začetek sem poslal e-mail na naslov esapko@arrl.org, Eileen, Awards Manager za WAC. Vprašal sem jo, ali obstaja diploma 5-band WAC RTTY. Odgovor se glasi: »Diploma 5-band WAC RTTY, CW, SSB itd., ne obstaja. Variante za WAC diplome so navedene na levi strani obrazca in »endorsementi«, na desni strani.«
Priznati moram, da obrazca še vedno nisem razumel. Razumel sem le,da take diplome ni ter da lahko izbiram med variantami levo in »endorsementi« desno. Besedo »endorsement« razumem kot neko dopolnilo ali dodatek. Endorse je prevedeno kot podpora v slovenščini. Torej sem vzel stvar v svoje roke in sam popravil obrazec, tako da sem dodal še en stolpec za WARC in vpisal še šest kontinentov za 6-band »endorsement«. Glede WARC in tudi drugih dopolnilnih možnosti mi ni jasno, ali morajo biti vsi na enem obsegu, ali so lahko različni. Jaz sem izbral za vsak slučaj vse na enem obsegu in poslal Eileen zahtevek na vpogled po elektronski pošti. Odgovor sem dobil še isti dan. Zahtevek je bil v redu za 6-band WAC in ta obrazec je za vse WAC zahtevke. Praviloma pa se zahteva osnovna 5-band WAC in potem na enakem obrazcu ostala dopolnila. To tudi potrjuje vrstica na zahtevku, kjer sprašuje po datumu predhodne 5-band WAC diplome. Pri mojem načinu pošiljanja zahtevka na enem obrazcu, bodo vpisali dodatek na diplomo, sicer pošljejo samo nalepko. Da ne bo pomote glede osnovnega zahtevka za WAC, ki pomeni le potrjenih šest kontinentov kjerkoli in na kakršnem koli načinu – WAC MIXED. Zahtevamo lahko še CW, PHONE, SSTV, RTTY, FAX in SATELITE WAC. Vsi ostali dodatki se nanašajo na 5-band WAC, kot osnovno diplomo. To so še QRP, 1.8 MHz, 3.5 MHz, 50 MHz, 144 MHz, 430 MHz in 1270-band. Po vsem tem pa še vedno ne razumem vsega, saj je še nekaj nelogičnosti v samem obrazcu, npr. kako izgleda zahtevek za 3.5 MHz »endorsement«. Ali v obrazec vpišemo še enkrat šest znakov na 3.5 MHz?
Enako nerazumljivo bi bilo, če je že prvi zahtevek izpolnjen s QRP zvezami, potem pa moramo zaprositi še za dodatek QRP. To, da tabela nima že vpisanih frekvenc nad stolpci, vnese še dodatno negotovost v pravilnost vnosa podatkov. Povzeto prosto po Eileen, pa je vse enostavno. Brati moramo tabelo na že opisan način in potem je vse lahko. Obstaja osem WAC diplom. Osnovna, za narejenih vseh šest kontinentov v vseh načinih in 5-band za vseh šest kontinentov, brez WARC obsegov. Vse ostale možnosti pa so dopolnila k 5-band WAC. Morda tudi manj, a tega ni najti med pravili. V Sloveniji je 5 in 6-band WAC diplom le za vzorec, nekaj pa jih je tudi izven obrazca IARU 9/03. 5B WAC CW, WAC YL in WAC 2M MIXED so diplome po osebni prijavi lastnikov. Glede na to, da so vse moje zveze na RTTY način, bi lahko upravičeno zapisal, da imam 6-band WAC RTTY. To pa je tisto, kar zavede pri izpolnjevanju zahtevka in zaradi česar bomo lahko kasneje nezadovoljni z diplomo, ki nam jo bodo poslali. Pri pisanju tega prispevka sem si še enkrat ogledal svojo WAC CW, iz leta 1984. Nikjer ni napisano, da je CW, medtem ko je na WAC RTTY, izdani leta 1990, napis čez celo stran. Pogledal sem svoj zahtevek in vse zveze so vpisane kot CW. Tudi če bi bila MIXED, bi moralo to nekje pisati, saj je to ena od predvidenih opcij te diplome in jasna napaka izdajatelja. V svoj brskalnik sem vpisal »6-band wac« in med več naslovi izbral enega, ki je najbolj blizu iskanemu. Odpre se stran od AI9L, kjer ima Jess svoje diplome in si pod 6-band WAC lahko ogledamo diplomo IARU FIVE-BAND, kjer se lepo vidi spodaj v levem kotu nalepka za 6-band »endorsement«.
Na Zvezi radioamaterjev Slovenije vam pregledajo kartice in overijo zahtevek. Novost je, da vam priznajo tudi LoTW potrjene zveze, če predložite »Your QSO’s« na način, kjer se vidi potrditev. Zahtevek sem poslal na naslov Eileen Sapko, Awards Manager, ARRL, 225 Main Street, Newington, CT 06111, USA ter priložil 20 USD za diplomo in poštne stroške. Osnovna diploma WAC MIXED stane 7.50 USD, 5-band pa 10 USD, brez poštnih stroškov, ki so vsaj 10 USD. Miloš, S53EO, pa pravi, da je diploma zastonj in da mora zahtevek overiti nacionalna organizacija, sicer bodo pošto zavrnili. Tega mi Eileen ni omenila in tudi sam sem do sedaj vedno pošiljal mimo ZRS. Vsem, ki jih moti uporaba tujk v tem prispevku, se opravičujem. Kljub trudu nisem našel slovenskih izrazov za nekatere pojme, ki so razumljivi le radioamaterjem. Upam, da bom s tem nasvetom vsaj malo lahko pomagal pri izpolnjevanju zahtevka tistim, ki so se odločili za eno izmed diplom WAC.

NEKAJ O NAS. (SCC)

Tema današnjih Novic naj bi bila napisati kaj o sebi ali o nas. Zelo nehvaležna tema, saj takoj lahko zapademo v stanje samohvale. To pa pri radioamaterjih ni prav pogosto, saj še tisto kar bi morali povedati, običajno zadržimo zase. Naj bo danes izjema po izreku, da se dobro blago samo hvali. Tudi sam sem na radioamaterski sceni od leta 1957/58, kjer sem začel v domačem radioklubu in imam v radio operatorstvu kar lep staž. Torej nisem ravno "od včeraj" in nekaj razmer v naši "branži" tudi poznam. To pravim zato, ker je tema o nas in ker nihče ne bo naredil ničesar za nas, torej moramo to narediti sami. Za primer bom navedel svojo izkušnjo.
Pred leti, ko sem ravno začel s tekmovanji, sem bil v bartg, na 53 mestu. Takrat mi je nekaj naših članov čestitalo za "uspeh". Kasneje, ko sem se uvrščal višje, se je še našel kdo in me potrepljal po ramenih, po osvojenem prvem mestu, pa nihče več. In še cvetka iz naših časopisnih logov. Ko sem postavil stolp ob hiši in nanj obesil že drugo anteno, me je soseda vprašala, kaj je to. Povedal sem ji kar jo je zanimalo in hotela je vedeti zakaj se je celo soboto in nedeljo antena kar naprej vrtela sem in tja. Obrazložil sem ji, da je bilo tekmovanje in med ostalim sem se ji pohvalil, da sem bil tudi že prvi na svetu. "Ja, kje pa to piše" me je vprašala. "Pravzaprav nikjer", sem ji odgovoril. "Pisalo naj bi v naših radioamaterskih časopisih". "Poglej, o nas kegljačicah pa piše v Dolenjskem listu, da smo zmagale na medobčinskem tekmovanju". Pogledal sem v Dolenjski list in našel notico v okvirčku na prvi strani časopisa, kjer je pisalo, da so novomeške kegljačice osvojile prvo mesto v občini. Notica je bila na PRVI strani Dolenjskega lista in ne med športnimi vestmi vsega sveta.
Za Dolenjce je bila to važnejša vest, kot rekordni skok Bubke s palico, česar pa ne bi mogel reči za rezultate v tekmovanju scc rtty. Ti rezultati se niso v sedmih letih niti enkrat pojavili v CQ ZRS. Ali ni naš radioamaterski časopis najbolj primerno mesto za objavo? O čem pa naj piše, če ne o nas in našem delu in rezultatih. Včasih se mi dozdeva, da je nekaj v zvezi s slovensko "posebnostjo", ampak zakaj so potem rezultati tekmovanja euhfc vedno objavljeni v CQ ZRS, čeprav sta oba tekmovanja iz istega gnezda. Prvič sem pričakoval rezultate vsaka dva meseca kakor izhaja naš časopis. Nič v nobeni številki in leto je bilo okoli. Naslednje leto isto nič, čeprav sem bil prepričan, da se je to zgodilo le prvič in se ne bo več. Zamenjava direktorja tekmovanja ni prinesla nič novega in ponovilo se je isto naslednje leto in tako do danes. Večkrat sem slišal, da ni bilo prostora v CQ ZRS in da bo drugič zagotovo. Nazadnje sem klical Mirkota S57AD in ga povprašal kako bo z objavo rezultatov letos. Rekel mi je, da je za objavo zadolžen direktor tekmovanja in da ga bo spomnil na to. Spomnil ali ne, do sedaj je CQ ZRS za scc rtty "mrtva" zona. Kaj naj si mislim pri vsem tem. Da je vse skupaj ena velika kuhinja v kateri se je nekaj prismodilo.
Meni osebno in verjamem, da še komu, pomeni več objava rezultata v CQ ZRS, kot na katerikoli spletni strani. Prepisal sem vse rezultate slovenskih tekmovalcev za sedem let nazaj in jih objavil na lastno "odgovornost" v CQ ZRS, kjer se je našel prostor. In še nekaj moram pripomniti. Spreminjanje tekmovalnih pravil iz leto v leto je ena čudna posebnost odgovornih v scc rtty, da ne omenim euhfc. Površno gledano je z uvedbo zapisa frekvenc preprečeno, da bi "neposvečeni" segli po prvih treh mestih, mesta navzdol pa tako niso važna. Potem sprememba iz možnosti dela po posameznih bandih v samo vsi obsegi. Kaj to pomeni konkretno za tiste, ki nimajo antenskih sistemov ali vsaj več elementnih anten na 40/80 metrih. To je takojšnja izključitev tistih, ki tega nimajo, da bi segli po boljših mestih. Prav nasprotno od WPX-a, kjer so s kategorijo T/S dali možnost tudi takim, kar je veliko bolj pravično. In če se gre za možnost vsem, zakaj take spremembe? Kakšna je to kategorija MOAB + packet ali brez packet z enim znakom? Pred leti sem v scc rtty tekmovanju vprašal CT3, kdaj bo delal na 80 metrih, ker mi je tam še manjkal. Odgovoril mi je, da ne bo delal, ker nima antene za ta obseg.
Malo je takih entuziastov, da bi računali na dobro uvrstitev brez enega obsega. Morda za zabavo, za resno tekmo pa ne. Tisti pa, ki so znali do zdaj priti na vrh, bodo znali tudi v naprej. Njih noben podpis pod zbirnim listom, da so se držali pravil in tudi noben S5 računalniški program za brskanje po njihovem dnevniku ne zaustavi. Morda bi te eksperte kazalo povabiti sem, na stroške SCC kluba, kjer bi nam v živo demonstrirali svoje znanje in nas česa naučili. Morda pa bi nam tudi oni kaj očitali. Na primer dejstvo, da lahko tekmujejo in pregledujejo dnevnike ene in iste osebe, kar je milo rečeno nesprejemljivo in vzbuja dvom v regularnost tekmovanja. Zakaj se uporablja na eni strani sito, na drugi pa rešeto

O RADIOAMATERSTVU. (CQ)

Spomnim se moje prve zveze, ki sem jo naredil še na klubski postaji. Izbranega korespondenta sem nekaj časa poslušal kako dela in počakal pravi trenutek, da sem se vključil v zvezo. Izmenjala sva si vse podatke od raporta do vremena in pozdravov. Občutki so bili enkratni in jih ne bom nikoli pozabil. Posebno mi je ostala v spominu prejeta kartica. Operator se zahvaljuje za lepo zvezo, mi želi veliko dx-ov in pričakuje, da se bova kmalu spet slišala. Vse lepo napisano ročno s podpisom, prav prijateljsko. Sedaj pa je to čisto drugače. Radioamater ima ob svoji postaji na monitorju vse informacije o trenutnem dogajanju na obsegu. Na Loggerju odčitavamo tudi v naprej nastavljene informacije iz dx-clustra, ki nam različno obarvane povejo ali smo to državo, znak, mode ali band že delali in ali imamo to že potrjeno. Tako se gremo v bistvu neke vrste igrice, kjer smo s klikom miške na izbrani znak naredili zvezo, ki se je že sprevrgla v rutino. Tiskalnik nam bo natisnil nalepko, ki jo bomo prilepili na kartico ali pa bomo poslali podatek kar direktno na E-qsl ali LoTW. Osebno in prijateljsko je postalo formalno, suhoparno in neosebno.

In še nekaj glede ekspedicij. Kdo si ne želi narediti vsaj ene zveze z redko državo, ki je še nima in se je ravnokar pojavila v etru po več letih. Na sprejemni frekvenci dežujejo opozorila in še bolj motijo sprejem šibkih signalov. Zmeda je popolna in o kakšni solidarnosti, ki naj bi bila ena od vrlin radioamaterstva ni ne duha ne sluha. Kličejo vsi, tudi tisti, ki imajo to državo že potrjeno in v želji narediti vse česar še nimajo, jemljejo možnost drugim, da bi prišli zraven.

Zato se sprašujem, kakšen je pravzaprav namen ekspedicij, posebno še takih, kjer so ogrožena celo življenja članov in stanejo veliko denarja. Ali dati možnost tistim, ki te dxcc še nimajo ali narediti čim več zvez ne glede na znak, katerega imajo že na vseh bandih in načinih v svojem logu. Preprost račun pokaže, da bi vsak, ki zahteva kartico in priloži dolar, bil bolj dobrodošel kakor tisti, ki z dolarjem potrjuje deset zvez. Zanimivo bi bilo torej vedeti kaj je osnovni cilj odprav. Omogočiti vsem radioamaterjem narediti novo državo, zaslužiti denar ali je to zgolj nepozabna avantura.

Zakaj na poslano pismo z QSL kartico ne bomo dobili odgovora, je lahko več vzrokov. Eden je lahko ta, da smo pozabili dati v pismo poleg pisma s svojim naslovom - SASE in QSL kartico tudi 1 USD ali žigosani mednarodni kupon - IRC za odgovor. Za nekatere južne kontinente, pa tudi vzhodne, je dolarček premalo za poštnino. Priložiti moramo vsaj dva, da lahko pričakujemo odgovor. Tudi napačen QSL manager ali naslov je lahko vzrok, da bomo zaman čakali poštarja. Kaj pa storiti v primeru, ko je naslovnik našo pošto dobil, odgovoril pa ni? Njemu smo zvezo potrdili in mu z dolarčkom še polepšali dan. Ali v tem primeru lahko prekličemo zvezo pri ARRL-u? O tem sem se že spraševal, ko sem zaman čakal na odgovor. Tudi na DX-clustru se večkrat pojavijo ob znaku določenega radioamaterja simboli za $$$$$$ in opozorilo, da je dotični le zbiralec dolarjev. Se pa lahko zgodi tudi to, da si poštar postreže z vsebino in odgovora ne bo. Taka opozorila prihajajo od tistih, pri katerih sem se po elektronski pošti pozanimal ali so pismo prejeli. Ali to pomeni, da je radioamaterstvo lahko tudi donosen posel? Najbrž ne, sem pa že za nekatere kartice poslal pošto tudi dvakrat ali trikrat, da sem potrdil zvezo.

160M KONTEST. (SCC)


Ob pozivanju na udeležbo pred nedavnim kontestom 160m, sem dobil kar kompleks manjvrednosti. Sam nimam spodobne antene in ne primerne lokacije, da bi se resno lotil tekmovanja. S svojo Fd-4 sem samo oprezal na dx-clustru za kakšno novo državo, ki bi bila v mojem dometu. Naredil sem sedem zame novih dxcc, med njimi tudi prvega Američana. Slišal sem tudi Japonca, le eden iz 9A je vztrajno klical na njegovi frekvenci tako, da nisem prišel zraven.

Če bi tudi jaz imel kaj podobnega od "radijskih sredstev", bi to zvezo naredil brez problema, ta dva pa se očitno sploh nista motila, saj sta vztrajala na isti frekvenci celo uro. Domnevam, da sta imela na izbiro kar nekaj smeri sprejemnih anten in delala vsak svojo stran sveta. Nobena zveza ni tabu, če so le dani pogoji. Pred davnimi leti, ko sem delal z dvema vatoma in dipolom sem naredil dxcc, sedaj pa z hp ne pridem zraven. Nekateri iščejo nove načine, da bi prebili to bariero, železno zaveso radijskih valov in naredili zvezo v nemogočih pogojih. Vsi načrti za izboljšanje antene za 160 metrov, ki bi to presegla, so zapleteni in za izvedbo potrebujemo določen material, znanje iz elektrotehnike, gradenj, ročne spretnosti, drage in precizne instrumente. Neskončno mero potrpežljivosti pri uglasitvi, testiranju, pravo lokacijo.

Ali nastaja nova generacija zagnancev, ki hoče v teh razmerah delati to, kar sem včasih delal na dipol? Nekaterim očitno že uspeva, sam pa s tako gradnjo še odlašam tudi zato, ker imam še vedno pred očmi svoj QRP, ki me vrača v realnost, kadar me kaj takega spopade. In še nekaj. Dokler bomo hoteli s silo moči do rezultata, bomo samo še stopnjevali kaos in kaj bo potem, ko bomo vsi napredovali v ta razred. Če se v tej zmedi, dve LP postaji, s "primerno" anteno, na dx razdalji ne slišita ali pa porabita nerazumen čas, da si izmenjata raport, koga še mika tako tekmovanje. Verjamem, da marsikomu popustijo živci in gre spat. Tako sem naredil in v log pa sem zapisal le dvajset zvez.


NOVO TISOČLETJE. (CQ)

Prihaja novo tisočletje in dobro je napraviti vsaj manjši obračun za nazaj. Morda bo potem prihodnost bolj jasna in tudi kaj bi se naučili na napakah, ki jih je bilo kar nekaj. Toda tudi napake so del življenja, to je jasno kot beli dan. Za to pa se delajo statistike, kjer se hitro vidi, kaj je bilo in kaj ne. Res pa je, da so statistike bolj za metanje peska v oči. Če je to res, se bo kmalu videlo, saj sem pripravil povzetek za skoraj dvajset let nazaj. Preden sem sestavil to tabelo sem mislil kaj sem vse naredil, sedaj pa nisem več tako prepričan in ravno to je namen preglednice, da se zavemo resničnosti in poskusimo znova.

Radioamaterstvo je hobi, ki je lahko viden ali pa neviden. Viden v raznih diplomah, pokalih, priznanjih, neviden v vsakdanjem klepetu s prijatelji doma in po širnem svetu. Oboje je del zadovoljstva in užitka ali kakor pravi pregovor: "Vsako tele ima svoje vesele". Tudi to je del življenja, treba ga je le znati užiti. Človek ima te sposobnosti, le še malo dobre volje je treba. Tako, to je vse kar sem imel namen reči o radioamaterstvu.

Spodaj je tabela z rezultati doseženimi v skoraj dvajsetih letih, kar se ukvarjam s tekmovanji, da ne omenjam plezanja po strehi in bližnjem drevju. Začel sem z dipolom in postajo silne moči dveh vatov - HW7. Kasneje sem kupil pravo postajo FT 107M, s katero še sedaj delam. Pred kratkim sem postavil še 15 metrov visok stolp ob hiši na katerem imam 4.el KLM in FD4 napeto med dva stebra cestne razsvetljave. S tem si krajšam čas in včasih jezim sosede, ki si pulijo lase pred spačenimi slikami na svojih ekranih. Res je, da sem kriv tudi takrat, ko ne delam, se pa med ljudmi vse uredi. Rad bi vsem zaželel lepe in vesele praznike, predvsem zdravja še daleč v novo tisočletje. Komur se bo dalo pogledati v tabelo, naj povem, da so to samo tekmovanja, kjer sem uspel najti rezultat. Res pa je, da niti v enem tekmovanju izven domovine nisem bil diskvalificiran, razen doma.


CQWW RTTY 2010. (SCC)


Tekmovanja sem se lotil bolj za trening in pridno nabiral nove države in množitelje. Začel sem spodaj, čeprav je bilo to že izven band plana in tudi zaključil izven dovoljenega, saj mi je šlo zgolj za zabavo, zato si nisem delal preglavic glede tega. Tam sem naletel tudi na take znake, katerim vem, da jim je šlo za rezultat, a se niso ozirali na to, da so previsoko ali prenizko. Proti večeru pa sem naletel pri pobiranju na TR8CA, ki je zaman poskušal narediti zvezo. Klicanje od vsepovsod je bilo tako silovito, da ni naredil v vsem času niti ene zveze. Po kratkem premoru pa odda tekst, da bo zaradi velikega QRM-a naredil QRT. In  ga je. Tako sem delal še nekaj ur in ker nisem imel nobenih obveznosti potegnil do noči, nakar sem šel zadovoljen spat, čeprav nisem naredil tega DX-a.

Zjutraj sem pogledal rezultat in to me je potegnilo, da sem nadaljeval s tekmovanjem. Glede na nedovoljene frekvence mi je bilo kar malo žal, da jih je Logger N1MM pridno beležil in že sem razmišljal, da bi se držal le dovoljenih, pa saj ne bom pošiljal dnevnika pomislim in delam dalje. Kmalu naletim na podobno zgodbo kot sinoči. PZ5RA ima tak Pile-Up, da se ne more izmotati iz primeža postaj, ki so ga neumorno klicala in naredi popolnoma enako kot oni prej. Pove, da gre zaradi podobnih težav QRT in je šel. Sodeloval sem že v veliko tekmovanjih, a česa takega nisem doživel. Operator, ki bi lahko naredil rezultat, gre spat, jaz pa kličem v prazno in se veselim vsake nove zveze. Sam nisem bil še nikoli v takem položaju in si ga tudi težko predstavljam, a spat ne bi šel zaradi tega.

Tako je to z živci. Kdor ni pripravljen prenesti uglaševanja na svoji frekvenci, vrivanja močnejših postaj ali prenesti klicanja v prazno, ne bo imel rezultata. Sam sem se šele privajal na nov način dela in sem bil vesel vsake zveze. Ponovno sem „srečal“ nekaj starih znancev iz tekmovanj, ko smo delali še s programom WF1B in se klicali po imenih. Zvečer sem zadovoljen končal tekmovanje in tudi rezultat ni bil slab. Po premisleku sem vseeno poslal dnevnik organizatorju, saj me res zanima, kako bodo ukrepali glede nespoštovanje pravil, čeprav beleženja  frekvenc v dnevniku ne zahtevajo. Tudi samo tekmovanje se je začelo in končalo ob običajnem času po GMT, brez bojazni za kakšno zvezo več ali manj. V tekmovanju sem slišal kar nekaj slovenskih znakov in verjamem, da jih ni to prav nič motilo, ne na začetku in ne na koncu.


WPX RTTY 2000. (SCC)


Pred tem tekmovanjem sem se odločil zamenjati verzijo programa 2.5d od WF1B. Ta mi je dolgo dobro služila in ker je reklama čudovita iznajdba človeštva, sem se seveda odločil za še boljšo. Kmalu sem jo dobil iz Amerike in jo hitro naložil v možgane mojega računalnika. Po prvih poskusih se mi je zdelo, da je vse v redu. Res je bilo potrebno izpolniti kar nekaj strani dolg vprašalnik rtty.ini in ini.txt. Po večdnevnih poskusih delovanja in simuliranja contesta, sem se prepričal v pravilnost delovanja programa. Verzija v4.4f je v bistvu zelo poboljšana od tiste, ki sem jo imel prej. Res je vmes kar nekaj let, zato tudi večja razlika v prikazani statistiki in dodatnih tekmovanjih. Statistike same nikoli ne uporabljam med tekmovanjem, saj me samo de kocentrira. Kakor tudi če vidiš, da so drugi že pred tabo, delajo na veliko, sam pa kličem v prazno in pobiram po bandu tiste, ki so prišli na novo. Takrat postanem nestrpen in mi je statistika v čisto nadlego. Dopovedujem si, da so to morda multi ali kaj izven moje kategorije, priokus podatkov iz ekrana pa ostane. Pogled med množitelje in dosežene točke ni vedno vzpodbuden, posebno še, če kličeš v smer kjer pričakuješ odziv od tam pa nič.

Tako, ura se bliža 00:00 UTC in nestrpno čakam z anteno obrnjeno proti Ameriki. V slušalkah je slišati nekaj iz te smeri, ampak signali so šibki. Če ne slišim signala, ga tudi na ekranu ne bo videti. Običajno se slišijo najmočnejši, ko delajo zveze pred začetkom, da držijo frekvenco, sedaj pa so le nekje v ozadju. Tudi sam iščem mesto z najmanj signalov in glej ga vraga, kontest se je že začel. Moja ura kaže še dve minuti do začetka a veze se že delajo in ne preostane mi drugega kot počakati. Manjka minuta in odzovem se prvemu saj upam, da se bo zveza raztegnila, da bo v logu ravno pravi čas. Vse se je izšlo in po nekaj zvezah ostanem na bandu skoraj sam. Začnem klicati CQ in le počasi napredujem. Po dveh urah klicanja naredim dvajset zvez, drugi mi dajejo že številke petdeset in več. Po desetih urah dela si vzamem pavzo in začnem spet popoldne. Šlo je bolje ampak kaj več o statistiki ne morem povedati - zakaj pa več v nadaljevanju po spominu. Hi!

Moj super program se mi je namreč kmalu podrl. Hitro sem ga ponovno naložil in šlo je dalje. To se mi je že dogajalo in na to sem bil pripravljen. Malo postanem živčen, če me postaja kliče, tipka F2 pa je mrtva za odgovor. Takrat moram sam resetirati program in ga na novo naložiti. V tem času pa je lahko frekvenca že zasedena in tudi korekspodent me ne bo čakal. Tako je na moji frekvenci začel klicati HG1 in prvič v vseh tekmovanjih sem rekel naj se umakne, saj sem se zamudil manj kot minuto. Res pa je, da me je tam še vedno čakal LY2, da sva skompletirala zvezo. V tem stilu sem nadaljeval in v teku tekmovanja vsaj osemkrat ponovil postopek podiranja programa in začeti znova. Dogajalo se je, da ni ubogala tipka "END" in miška je bežala po vsem ekranu. Klub temu sem v drugem popoldnevu nabral kar lepo število zvez in okoli 500.00 točk, kar je bilo za kategorijo SO 14 Mhz kar lep rezultat. Do konca tekmovanja pa je bilo še tri ure. Leta 1998 sem v istem tekmovanju dosegel 503.664 točk kar je bil peti rezultat na svetu. A glej ga vraga. V okvirčku, ki se je narisal sredi ekrana mi ni že iz prejšnjih izkušenj pomenil nič dobrega. Pisalo je, da se bo program resetiral in naj pritisnem "ENTER", da se bodo podatki naložili na disk. Nič se ni naložilo na disk in izbrisali so se vsi podatki kontesta. Delo sedemindvajsetih ur je šlo v nič. V DBG filetu je bil zapis: Execute bin file in execute beckupe Bi2 file.

Tako. Ugasnil sem vse in šel v dnevno sobo, kjer je žena gledala televizijo. Verjemite mi, da je v trenutku, ko me je zagledala vedela kaj se je zgodilo. Bil sem zelen od jeze in brez besed, kar ni moj običaj. Ko sem ji povedal kaj se mi je zgodilo je rekla : "Janez, to moraš vzeti kot naravno nesrečo. Tako kot točo, ki kmetu potolče vinograd". Povejte mi kaj lahko odgovorim na tako razmišljanje iz kuhinjske perspektive. Nič. Morda bi bilo dobro zbrati izkušnje ostalih uporabnikov programa WF1B. Zelo bi pomagalo, če bi vedel za pomembne "malenkosti" pri izpolnitvi fileta rtty.ini saj je jasno, da je vsaka napaka lahko usodna za pravilno delovanje računalnika.


DIPLOME SLOVENSKIH RADIOAMATERJEV. (CQ)


Spomnim se leta nazaj, ko sem zbiral QSL-ke za DXCC diplomo. Nekaj kartic sem moral poslati tudi direktno, saj bi sicer predolgo čakal nanje preko biroja. Bil sem tudi že rahlo nestrpen, saj se mi je zdelo, da sem med zadnjimi, ki je še nimam. Takrat se mi je zdelo samoumevno, da jo ima vsak radioamater. To prepričanje je ostalo še naprej, saj mi je vsak katerega sem vprašal ali jo ima zatrdil, da mu manjkajo samo še ena ali dve državi in bo v kratkem poslal. Kasneje sem ugotovil, da so to v večini le izgovori in naenkrat me je začela zanimati prava številka izdanih diplom slovenskim operatorjem. Po premisleku sem se odločil, da bi imelo smisel zbrati podatke o več diplomah hkrati, vsekakor pa tiste, ki so povezane s pregledovanjem QSL-k na ARRL-u. Povprašal sem za mnenje svoje prijatelje radioamaterje, ki pa so mi skoraj vsi odsvetovali kaj takega. Kmalu sem ugotovil, da so imeli skoraj prav a o tem kdaj drugič.

Najprej sem objavil razširjeno "Rang listo" iz CQ ZRS na spletni strani Radiokluba S59DJR. Vsul se je plaz "nezadovoljnih" zaradi zastarelih in seveda netočnih podatkov. Popravil sem, kar so mi sporočili in začel iskati "neodvisne" vire kot so ARRL-ove spletne strani in CQ Magazine. Pregledal sem vso dosegljivo literaturo zadnjih let z radioamatersko vsebino.

Ugotovil sem, da je glede na članstvo, ki je bilo kar številno leta nazaj, bera diplom slaba. Nekateri sploh niso zbirali QSL kart in seveda niso pošiljali zahtevkov za diplome. Prebrskal sem vse stare Radioamaterje v katerih je bil seznam osvojenih WAC diplom in s težavo pretvoril YU znake v S5. Na PR in Internetni strani RK S59DJR sem objavil več pozivov za prijavo diplom. Poslal sem 109 e-mailov tistim, za katere sem mislil, da imajo kaj, kar sem spregledal. Odgovorilo mi jih je 57 in 52 se jih ni zmenilo za mojo e-pošto. Poslal sem 6 pisem in pismo z znamko za odgovor a le dva sta odgovorila. Tako sem zbral 111 znakov z diplomami. Eden mi je odgovoril, da ne mara biti na seznamu diplom a nima nobene. Opravil sem tudi nekaj telefonskih klicev in nekaj osebnih obiskov. Rad bi zapolnil praznino iz povojnega obdobja a vse kaže, da ni nobenih zapisov in tudi ARRL ne razpolaga z njimi, vsaj ne v elektronski obliki. Upošteval sem tudi vse namige o tem kako naj vodim liste in tako je nastala lista S5 ARRL, WAZ in WPX AWARDS PROGRAM. Posamezne tabele so bile objavljene tudi v CQ ZRS in so vedno vidne tudi na DX clustru s50clx z ukazom sh/s5dxcc, sh/s5honor in sh/s5top. Obvestilo, da zbiram podatke je bilo tudi na teletekstu RTV Ljubljana. V Honor Roll listi je vsega 10 operatorjev naredilo vseh 335 držav in 31 jih ima potrjenih več kot 300. Vse diplome katere sem uspel zbrati iz tega programa, izdane Slovenskim radioamaterjem, so izpisana na eni strani lista. Ali jih bo v naslednjih dvajsetih letih za en poln list? Verjetno da, saj uporaba LoTW ukinja pošiljanje kart čez lužo, tako direktno ali preko managerjev, kar je bilo doslej najbolj nehvaležno opravilo. Verjamem, da so nekateri naredili marsikaj in tudi, da bodo še uredili formalnosti. Navsezadnje sem odkril, da tudi na ARRL-u nimajo povsem urejenih evidenc.

Za Topmode in Topband listo pa so le osebne prijave, ki temeljijo na ham spiritu. QSL karte je potrebno imeti, velja tudi LoTW potrditev. Na listah so vsi, tudi če niso člani ZRS in upošteval sem diplome iz UKV področja. Podatki prihajajo redno in urejeno a pošiljajo jih le tisti, ki so že v tabeli, novih pa ni in še dva sta me prosila naj ju zbrišem iz seznama. Podatki se osvežujejo tekoče in promet je narasel, saj je našo klubsko spletno stran obiskalo že 3621 radovednežev, kar le kaže na zanimanje. Prijavljenih podatkov ne kontroliram a tudi, če bi bili uradni, kaže, da jih je le malo vodilo svojo statistiko po načinu dela in bandih. Nekateri so vse prepisali v loggerje naknadno in so na tekočem, drugi morda še bodo. Največ pa je takih, ki s pogledom na lestvico le ugotavljajo kam bi se uvrstili. Slabši nočejo biti in tako je lestvica zaključena 05 Julija 2005 pri številki manjši od 30. Te lestvice ne kaže jemati za merilo aktivnosti, saj je za večino nemogoče stalno "viseti" na clustru in narediti kaj novega. Večina polaga več važnosti narediti novo državo ne glede na način in band ali osvojiti katero od diplom. Toda tudi Honor Roll lista je z številko 60 znakov odločno prenizka. Tako je Sloveniji 24 5BDXCC, 8 5BWAZ, 6 WPX of excellence in vsega 19 operatorjev je v Topband listi preseglo 1000 točk. Nekaj več je vseh ostalih DXCC in drugih diplom iz že omenjenega programa. Govoriti o svojih radioamaterskih dosežkih pomeni imeti za to določene argumente, kot so potrjene zveze ali diplome. Tudi "DXCC Award Credit Slip" je verodostojen dokument a če bi ga zahteval od vseh, bi bila lestvica še krajša. Po vsem tem se mi vsiljuje misel ali operatorji sploh beremo nam namenjene rubrike v radioamaterskih časopisih, ki nam kar naprej ponujajo dx novice, qsl managerje in naslove, sortiranje in pošiljanje kartic, delujoče biroje, uporaba IRC kuponov, radioamaterske diplome, nam zanimive strani na spletu. Eno pa je gotovo, da so pričujoče številke v velikem nesorazmerju z sredstvi, ki jih imamo Slovenski radioamaterji. Če pogledamo le slike naslovnic in raznih člankov, kjer se izza svojih postaj smehljajo znani obrazi, moramo priznati, da smo naredili manj kot bi lahko. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z nasveti in zbiranju podatkov. Imen in znakov namerno nisem uporabil, da ne bi prišlo, do kakšnih pomot ali zamer.


PREKLETSTVO NEKEGA TEKMOVANJA. (SCC)


Letos mineva tretje leto od WPX RTTY 1997. V vsem tem času nisem dobil še nobenega odgovora na mojo pritožbo, katero sem poslal organizatorju, kakor tudi direktorju tekmovanja. Priložil sem tudi pismo z dolarjem za odgovor a nič se ni zgodilo. Leto kasneje sem poskusil še enkrat a prav tako brez odgovora. Vse kaže, da so zame WPX tekmovanja prekleta. Tega leta so me namreč uvrstili napačno iz SO20M v kategorijo SOAB, kjer sem namesto drugega mesta na svetu pristal na petnajstem v napačni kategoriji. To ni več hec ampak katastrofa od tekmovalne komisije, ki ni sposobna niti odgovoriti, kaj šele popraviti napako. Prav tako mi še do danes niso poslali diplome za osvojeno drugo mesto na SO80M. Lani pa se mi je po 27 urah dela podrl program in zbrisal za sabo vse.

Od komisije sem pričakoval vsaj odgovor, kakršen koli že. To res ni vzpodbuda za tekmovalca, četudi je po nekih pravilih odločitev komisije dokončna. Lahko da, vendar mora biti razlog za tako odločitev podan in nekje objavljen. Tako bi vedel pri čem sem in ali sem kršil pravila. Ker tega ni pač lahko le upam, da se ne bo še kdaj ponovilo. Kdor misli, da druga mesta na svetu rastejo na veji se moti. Trideset ur dela, da se potem nekdo igra z rezultatom. Kaj bi rekel N4SR, če bi vedel, da je v resnici tretji in ne drugi. Najbrž nič, saj Američanom pomenijo le prva mesta, za mene pa je to težko ponovljiv rezultat.

Lani sem zelo pazil, da se ne bi zgodilo kaj podobnega. Toda glej ga vraga, prekletstvo se vleče dalje. Ko sem sešteval ure v kontestu sem ugotovil, da sem že prekoračil 30 ur dovoljenega dela za kategorijo SO. Rekel sem si, grem pa v kategorijo MO, ki lahko delajo 48 ur. Tako sem delal še par ur do konca in v zbirni list jasno napisal kategorijo MOAB singl TX. Toda zakompliciralo se je pri tem, ker nisem navedel drugih operatorjev. Saj jih tudi ni bilo ampak Eddie je vztrajal, da jih navedem in mi je pustil sporočilo na LJUTCP. Ker sam nimam možnosti pošiljanja sporočil po e-mailu sem prosil Mirota S58T, da mu obrazloži zakaj ni drugih operatorjev. Po večkratnih izmenjavah sporočil sem bil že vsega sit in sem rekel Mirotu naj mi zapiše ženo, ki mi je pridno kuhala kavo in me stregla ves čas tekmovanja. Miro mi je že kmalu sporočil, da je vse ok. Rezultat te komunikacije je bil povsem primeren razumevanju pravil in ameriške logike. Uvrščen sem bil v kategorijo Muli operator - multi tx - S53MJ & Maria. Ali ni to povsem jasen dokaz zmotljivosti. Obstaja tudi kategorija multi operator - dva oddajnika, toda dvojina je znana samo Kranjcem, kako bi sicer dva operatorja delala s tremi ali več oddajniki. Za Američane pa ni nič nemogoče. Tako, minilo je že nekaj časa in strasti so se polegle. Leto bo naokoli in spet bo WPX RTTY.

EUHFC 1998 - POST FESTUM. (SCC)


Po pogovoru s Franetom S59AA, sem se odločil, da napišem nekaj o EUHFC oziroma o možni spremembi pravil tekmovanja. Predlagam dva načina in sicer tekmovanja kot so vsa WW z enakimi pogoji in sankcijami ali tekmovanje brez omejitve v odstotkih napak in uvrstitev vseh tekmovalcev. Sam podpiram drugi način, saj ni v njem nič takega, da ne bi bil končni rezultat sprejemljiv za vse tekmovalce. Najboljši so v vsakem primeru uvrščeni po svojih sposobnostih, ostali pa bi imeli možnost videti tudi rezultat, ne pa obstati med neuvrščenimi ali milostno-log za kontrolo. Želje po rezultatih lahko vidimo pri vsakem tekmovanju, saj so poslali dnevnike tudi samo s petimi ali z nekaj več zvezami. Gotovo niso mislili, da bodo prvi, so pa sodelovali in dosegli rezultat. Teoretično bi lahko po že obstoječih pravilih bili uvrščeni tudi, če bi imeli vse zveze narobe, saj ne bi presegli deset odstotkov limita.

Sam bi bil rezultata vesel, saj sem dvanajst ur pognal v nič in bi imel vsaj kakšno točko za našo Rang listo. Morda pa je bila moja napaka, ker nisem upošteval Franetovega nasveta v SCC Novicah številka 5/96, ko pravi: "Dajmo dnevnik v pregled izkušenemu hamu, ta bo hitro odkril še kakšno napako". In še: "Dnevnik praviloma pošljemo tudi, če naš rezultat ni ravno konkurenčen. S tem smo pokazali naš odnos do tekmovanja". Zame bi bilo to kar ugodno, saj bi samo s popravljenimi množilci imel lep dosežek. Zato mislim, da tako pravilo ne bi nič škodilo ugledu tekmovanja, prav nasprotno, tudi sami rezultati bi bili bolj realni. Množičnost bi se povečala, to pa ste želeli doseči že takrat, ko ste znižali limit s pet na deset, morda tudi petnajst odstotkov dovoljenih napak. Kar se tiče komisije, ta ne bi imela prav nič več dela, saj mora v vsakem primeru obdelati vse dnevnike. Ko sem že omenil komisijo moram reči, da sem bil začuden ob zapisu S57AD v SCC Novicah, ko razlaga način kontrole dnevnikov. To je posebna znanost, iz katere sem razumel le, da še daleč ni prav vse, kar sprejmeš in zapišeš, v redu je le to, kar misli njihov PC. Morda se motim a tudi komisija se, sicer ne bi Z31GB uvrstila dvakrat z različnim rezultatom in EA6ADK dvakrat med dnevnike za kontrolo. Morda še koga kam a že to je dovolj za dvom v pravilnost dela komisije in program njihovega PC-ja. Osebno mislim, da mora biti vsaka zveza veljavna, če so podatki v obeh dnevnikih identični, seveda v duhu in okviru pravil tekmovanja. Toda poglejmo primer CQ WW 160M. V raportu je tudi oznaka države in že v naših pravilih sem zasledil, da Slovenci dajejo S5 (CQ ZRS) in SI (SCC Novice).

Tudi nekatere druge države so dajale po dva različna raporta za isto DXCC. Enako je pri ARRL tekmovanjih. Katera kombinacija črk je za računalnik pravilna? O tem bi se dalo govoriti a morda kdaj drugič. Svoj predlog ponujam v razpravo organizatorju EUHFC, zanimivo pa bi bilo slišati tudi mnenja vseh tistih, ki so prekoračili limit in pristali na koncu liste rezultatov. Prepričan sem, da to ne bi bila potuha kakovosti, ampak prej vzpodbuda. Sama sprememba ne bi bila neobičajna, saj so se pravila EUHFC in KVP v kratkem času že kar nekajkrat spremenila.

DIPLOMA – 5BDXCC. (CQ)

Že v prejšnjih prispevkih sem izrazil nekaj svojih pogledov na radioamaterstvo. Slabe izkušnje vezane za ta hobi, pa se še kar vrstijo in morda v poduk drugim, opisal svoje težave z ARRL-om, glede pridobitve te trofeje. Leta nazaj se nisem prav posebno zanimal za to diplomo, ker sem smatral, da bom s časoma pač zbral vse potrebne DXCC. Zgodilo pa se je to, da so na hitro začele nastajati nove države in ni bilo jasno koliko mi jih bo med tem propadlo, saj za diplomo veljajo le "žive". Tako mi ni preostalo drugega, kot pohiteti z zahtevkom. Bal sem se tudi novih pravil, kar se je zdelo logično, glede na nastalo situacijo v svetu. Tisti moment sem imel vse pogoje za 5BDXCC in zbrane kartice sem hitro poslal preko velike luže. Bilo je pet kupčkov kart po obsegih in povsod sem dodal še rezervo. Zahtevani obrazec sem izpolnil po najboljših močeh in za plačilo namesto dolarjev izbral MC. Na pošti sem pustil paket težak 6000 SIT. To je bilo v začetku oktobra leta 1998. Prepustil sem se čakanju, saj mi je bilo jasno, da stvar zahteva svoj čas. Potem je prišla pošta iz Amerike. Datum je 12/05/99. Nestrpno sem odprl paket in ko sem zagledal razdejanje, sem takoj vedel koliko je ura. Kartice so bile v razsutem stanju in v dokumentu, kjer naj bi bilo napisano koliko DXCC je priznanih najdem le na desetih metrih to kar sem poslal, 80 in 40 metrov pa po 95 DXCC. Po natančnem pregledu najdem prazno mesto v razpredelnici za 40 metrov: A6, EX, OZ, UA in na 80 metrih 6Y, CN, UC2, KP2. Ko ponovno zložim kartice po bandih in abecedi, ugotovim, da so se vse razen KP2 vrnile nepregledane. Za zavrnitev omenjenih kartic ni bilo razloga, saj sem jih poslal nazaj in so bile vse priznane. Torej šlamparija. Za KP2, ki so ga izgubili pa sem imel nadomestek, ker sem poslal pismi na dva kraja in obe sta se vrnili uspešno. To bi bilo vse v redu, če bi mi potrdili tudi ostale bande, ampak o 20 in 15 metrih nič. So mi pa poslali nov DXCC Award Application in račun za 22.684,90 naših tolarjev. Ponovno sem naredil paket in poslal nazaj kartice za 20 in 15 metrov ter manjkajoče za 80 in 40 metrov. Skrbelo pa me je vseeno, kaj se bo izcimilo iz tega. Ni mi preostalo drugega kot čakati.

Ponovno pismo iz Amerike. Datum 06/08/99. Your DXCC Entity totals are as follows: Precej boljše kot prvič le na 80 metrih manjka KP2, čeprav sem priložil novo, saj so mi jo prvič izgubili. Manjkajo tudi zveze na 15 metrov. Seveda niso pozabili na račun, ki znaša 23.689,10 v tolarjih in ponovno priložen list za nov zahtevek. Sedaj smo pa tam. Kaj lahko storim. Ponovno sem zložil karte skupaj za 15 metrov in priložil še KP2D. Potem je minilo kar nekaj časa in 11/10/99 pride pošta. Prišle so kartice za 15 metrov in pismo od Century Clubs Manager, podpisani Bill Moore NC1L. Piše mi naj pošljem le manjkajočo državo na 80 metrih in ali hočem tudi plaketo. Piše tudi, naj ne pošiljam dvakrat kartic za 15 metrov, kar je pomenilo najbrž to, da so jih že pregledali, le zapisali jih niso v dokument. Na njihovem obrazcu sem vsakič označil, da tudi plaketo, katera stane $ 69.00 s poštnino vred in ne vem zakaj sedaj spet sprašujejo o tem. Opazil sem tudi, da kartice pregledujejo drugače, kot sem si predstavljal. Ne tako, kot sem jih zložil in vpisal v liste ampak spišejo vse zveze iz kartice. Po končanem postopku 510 qsl-k je vse skupaj izgledalo takole : mixed 228, fone 51, cw 187, rtty 140, satelite 1. HI! Ali je potem še kaj čudnega, da je tako. Del dokumentacije, ki se je vrnila drugič, sem poslal tudi Milošu S53O na vpogled. Rekel mi je, da mu ni jasno kaj hočejo in naj pač poskusim znova. Tako sem tudi storil in gospodu Billu med drugim omenil tudi izgubo dveh kartic pri njih. Kakšen bo rezultat še ne vem, upam le, da bom dočakal ta dan živ in zdrav. Dal bom za pijačo, če mi bo še kaj ostalo. Tako je to. Drugače pa nič novega na Dolenjskem, čeprav se piše leto 2000.


ČLOVEK ALI PC. (SCC)

Prebral sem vse o pregledovanju dnevnikov, ampak jasno mi ni nič bolj kot prej. Tega seveda ni kriv Mirko S57AD. Sam imam drugačne izkušnje in nekaj le-teh bom tudi navedel. Vseeno hvala za trud. Poglejmo kaj se zgodi tistemu, ki slepo veruje računalniški pameti. Pred leti sem izpustil JARTS test samo zato, ker v SCC Novicah ni bil v Koledarju tekmovanj za tisti mesec. Po tekmovanju je bil spet objavljen. Je kriv PC? Leta 1994 sem v ARRL RTTY pravilno izpolnjen zbirni list v kategoriji HP poslal čez lužo. Ko so bili objavljeni rezultati, sem zaman iskal svoj znak a ga ni bilo med HP. Našel sem se v kategoriji LP in zasedel deseto mesto namesto petega. Tudi PC? Enako se mi je zgodilo v enem izmed domačih tekmovanj. V EUHFC prijavljeni rezultati 1997 napačen znak - S51MJ. Ruski RTTY contest. Pregledam stolpec in po številu doseženih točk najbližji - S53NJ. Kje si PC?
Na e-pošti je obvestilo tistim, ki niso poslali podpisanega zbirnega lista, naj to uredijo. Na listi je S58MJ. Kaj zdaj? Za vsak slučaj pošljem ponovno zbirni list. WW WPX RTTY leta 1997. Iščem svoj znak v stolpcu SO20M, toda mojega znaka ni nikjer. Najdem se v stolpcu SOAB na petnajstem mestu. Tako sem bil zaradi PC-ja ob drugo mesto na svetu v svoji kategoriji. Pritožim se na CQ Magazine in komisiji, ki ji predseduje Steve-N8BJQ a nisem dobil niti odgovora, čeprav sem priložil pismo (SASE) in 1 USA. V CQ ZRS je bilo vabilo na srečanje Oldtimerjev. Pazljivo preberem spisek novih članov, toda mene ni med njimi, čeprav sem napolnil toliko let članstva. PC?? Popravek je bil objavljen v naslednji številki a boljše pozneje kot nikoli.
SCC Novice objavljajo tudi najvišje prijavljene rezultate tekmovanj. Podatki so iz domačih kot tujih virov. Da me ni pod tujimi viri razumem, saj moji rezultati niso ne vem kaj. Tisti pod domačimi, kot na primer SCC Novice številka 4/5/1999 kjer so pod rubriko: "1999 WPX CW najvišji prijavljeni rezultati tudi slabši od mojega pa ne razumem. Zadnji v koloni T/S HP je OL5Y s 577.656 točkami, moj rezultat 1.241.506 točkami pa ni bil dovolj visok za objavo. Rezultat je bil znan v SCC klubu, saj so bili dnevniki od tam poslani po e-pošti. Spet PC? Pa poglejmo SCC Novice številka 7/1999, SCC RTTY prijavljeni rezultati, Na reflektorju 3830 / N8YY& S56A. Kakor sem že rekel prej o tujih virih, ampak SCC je organizator tekmovanja in ni razloga, da se moj rezultat ne bi pojavil v tabeli prijavljenih rezultatov na reflektorju. Moj rezultat je za nekaj tisoč točk višji od CT1FRN, ki je trenutno prvi na lestvici, jaz pa nič. Ta PC mi je znan. Hi! Tudi sicer so me razvrščali v razne kategorije med drugim tudi v več operatorjev, več oddajnikov - madonca sem dober.
Vsaka razlaga je zastonj, če se podrejamo samovolji računalnika. Je kaj reči? Morda to, da so minili časi, ko so se uradniki izgovarjali na računalnike ali ne? Zato ne moremo govoriti samo o pravilnem sprejemanju. Kaj lahko storim, če mi tekmovalec daje 17 zono, spodaj v okvirčku pa piše 16. Kaj bo izumil PC, ko bo obdeloval moj dnevnik. Zakaj ne bi zaupal znaku, ki se mi pojavi na ekranu? Zakaj ne smem verjeti očem kar vidijo in ušesom kar slišijo? Seveda je nekaj tudi rutina, vse pa ne. Poglejmo naprej. Ko sem leta 1993 poslal na ARRL 100 kartic za DXCC rtty sem dobil diplomo MIXED in sicer 99 rtty plus ena cw. Poslali so mi tudi računalniški ispis kartic, kjer sem sam hitro ugotovil, da je tiskalnik potegnil papir malo vstran in označil X malo iz vrste proti cw. Človeku tam se ni zdelo vredno preveriti še enkrat ali je kartica res cw, tudi zato ne, ker je slepo zaupal umetni inteligenci.
Če še enkrat uporabim primer iz EUHFC, potem me zanima tole: Kaj bi bilo s postajo Z31GB, ki je bil uvrščen dvakrat z različnima rezultatoma. Ali bi dobil dve diplomi, če bi bil recimo to prvi in tretji rezultat. Bi človeški um posegel vmes? To me zanima zato, ker sem ta teden dobil od ARRL-a tri diplome in sicer vsak dan po eno. Res je bila ena za nacionalno uvrstitev, dve pa popolnoma enaki za doseženo mesto v svetu. Vsi ti dogodki so me pripravili do tega, da sem postal nezaupljiv do vseh računalniških ugotovitev, posebej še radioamaterskih. In še nekaj. PC ni kriv, kriv je človek, vprašanje je le kdo bo koga.