Začetki.

Radioklub Novo mesto je bil ustanovljen 15.01.1952. Predsednik kluba je bil Viktor Porenta, ki nas je učil Morsejeve abecede in radiotehnike. Takrat se nam še ni sanjalo, da bo tehnika tako silovito napredovala. Tranzistorji so v kratkem času popolnoma spremenili svet. Radiotehnika me je zelo zanimala a učnega mesta takrat ni bilo in šel sem se učit za elektrikarja, k Elektrotehničnemu podjetju v Novem mestu leta 1957. Večino vajeniške nagrade, sem pustil pri g. Ogrizku, ki je imel trgovino z radioaparati in drugo trofejno kramo, kjer sem nabavljal material za izdelavo svojega radijskega sprejemnika. Za Radio klub, ki je leta 1964 dobil klicni znak YU3DJR, pa ni bilo ustrezne lokacije in se je moral večkrat seliti. Šele leta 2004, so se našli primerni prostori. Takrat tudi ni bilo potrebne radijske opreme, s katero bi pritegnili nove člane in tako je samo nekaj entuziastov držalo klub pokonci. To pa se je več ali manj dogajalo vsa leta. Kasneje je prišel pod pokroviteljstvo Ljudske tehnike in nekaj se je vseeno premaknilo na boljše, priteklo je nekaj denarnih sredstev in nabavilo se je nekaj prepotrebne opreme. Dejavnost je malo oživela, ker so na poziv prihajali v klub vsi, ki so služili vojni rok kot vezisti. Nekaj časa je bilo malo bolj živahno, dolgoročno pa se ni obneslo in kmalu je bilo vse po starem.

Sam sem si zelo želel biti rekrutiran k radiotelegrafistom in sem šel celo na dom k vojaškemu referentu prosit za to možnost, a mi ga ni uspelo prepričati. Vseeno pa sem imel srečo, da sem se na služenju vojaškega roka, izpopolnil v sprejemanju telegrafije in rokovanju z radijskimi postajami. Vojaški rok sem služil na centru za zveze v Titogradu. V prostem času pa sem skrivaj zahajal v radijsko kabino, kjer sem bil vedno dobrodošel, saj sem večkrat koga zamenjal, seveda brez vednosti predpostavljenih. Tako sem si nabral kar nekaj operatorskih izkušenj. Moj major mi je dovolil polagati izpit in tako sem 28. Januarja leta 1963, položil na isti dan tretjo in drugo vojaško »klaso«. Dobil sem to kar sem si želel. Doma sem seveda moral položiti še »civilno« in postal sem »pravi« radioamater. To se je zgodilo 23. Decembra 1968.
S kategorijo C sem pridobil pravico delati na klubski radijski postaji. Takrat je bilo v klubu nekaj trofejne tehnike, katero so znali uporabljali le starejši operatorji, saj je bilo že samo uglaševanje kratkovalovnega oddajnika umetnost. Za uglaševanje so uporabljali kar neonsko cev, ki je zasvetila, ko je bil oddajnik uglašen. Stara pošta, kot so takrat rekli v kateri je bil Radio klub. Antena, W3DZZ je bila napeta iz strehe na bližnje drevo. Bila je precej zdelana od starosti in vremena in je že od daleč kazala na stanje v klubu. Spomnim se, da smo na enem od sestankov imeli tudi predstavnika iz Občine. Takrat smo dobivali nekaj njihovega denarja a smo mu dopovedovali, da bi potrebovali več. Svetoval nam je, naredimo plan in ga predstavimo občinskim organom. Napišite, kaj potrebujete in koliko bi to stalo, potem pa bomo videli. No, nasvet smo upoštevali in kmalu smo kupili kar moderno radijsko postajo TRIO. Služila nam je lep čas in kasneje smo jih kupili še nekaj in postavili na streho pravi 6el. BEAM. Največ nam je pomagal Vojaški odsek na novomeški občini. Nekaj tudi v smislu usposabljanja vojaških obveznikov, kakor morebitna pomoč v slučaju naravnih nesreč. Spomnim se, da je bila ob neki slavnostni priložnosti na Občini prisotna tudi narodna herojina Katja Rupena. V svojem govoru je dala veliko priznanje radioamaterjem, ki so se izkazali ob potresu v Skopju in tako smo tudi mi posredno postali bolj pomembni. Takrat sem delal pod klubskim znakom YU3DJR in zelo sem si želel imeti svojega, kar pa je pomenilo, da moram položiti izpit B kategorije.
Vse pa ni bilo tako preprosto. Država je na nas gledala kot na potencialne vohune in je bilo vse zelo pod kontrolo. Če sem hotel delati na klubski postaji, sem moral na Občino in vratarju pokazati dokument, da sem dobil ključ od prostorov radiokluba. Vedno je kdo bdel nad nami in nikoli nisi vedel, kdaj te kdo posluša in kaj bo sledilo. Nam z C kategorijo tako ni bilo dovoljeno delati na višjih obsegih in tudi druge omejitve so bile, tako, da ni bilo druge izbire kot narediti B kategorijo in s tem pridobiti nekaj več pravic - tudi pravico do svoje radijske postaje. Nabaviti radijsko postajo pa je bilo takrat bolj zapleteno kot sedaj potovanje na Luno. Poleg izpita in dovoljenja za postavitev radijske postaje od Zveze Radioamaterjev Slovenije, uvoznega dovoljenja, nakup deviz, carinskih dajatev, poštnih stroškov in še kaj je bilo potrebno, da si postal lastnik in si smel delati z svojim znakom.
V glavnem so se radijske postaje uvažale iz Japonske in Amerike, pa tudi iz evropskih držav. Radijska postaja, pa je samo škatla, saj rabimo za delo še mikrofon, taster in anteno. Napeti žično anteno v naselju je bil problem že zaradi prostora, sosedov in mogočih TV motenj. Redki so imeli lokacije izven naselij in niso imeli tovrstnih problemov. Sam sem v gostem naselju in sem prvi dipol napel na podstrešju, kjer ga ni nihče videl. V Ljubljani sem dne 27. Decembra 1976 položil B kategorijo ali drugi razred in dobil osebni znak – YU3TMJ. Pomembno je bilo tudi to, da sem sedaj QSL kartice čeprav sem delal na klubski postaji dobival na svoj znak. Kmalu sem kupil kratkovalovno postajo male moči HW-7 in še eno doma izdelano »home made« 3.5 Mhz, enake moči. Dovoljenje za postavitev sem dobil 10.10.1977. Imela je vsega dva vata moči in bil sem ponosen nanjo, kot, da je »prava«. Imel sem veliko veselja z njo in naredil sem lepo število zvez predvsem z evropskimi državami. Včlanil sem se tudi v celjski QRP klub, saj sem dobival bilten in v njem uporabne informacije. Od vsega so me najbolj mikala tekmovanja. Zbral sem že nekaj izkušenj iz operatorstva in sem se hotel preizkusiti tudi v tekmovanjih. Začel sem kar z »malo močjo« in kmalu ugotovil, da tisti, ki delajo z mano v isti kategoriji, uporabljajo vse kaj drugega kot jaz. Imajo tovarniške radijske postaje z večjo močjo in več elementne antene na visokih stolpih. Enkrat sem se potožil S58T Mirotu in mi je rekel: »Janez, kupi postajo in anteno, če hočeš delati«. In sem kupil kar od njega FT-107M in kasneje tudi 5 el. Fritzel. Mislil sem, da sem na konju a vedno se najde nekaj kar ti še manjka. Tako sem se še dolgo ubadal s plezanjem po strehi in poskušal narediti kaj boljšega od dipola a sem nazadnje kupil tovarniško FD-4 za nižje obsege in jo imam napeto še danes. Položil sem še A kategorijo leta 1988 in postavil petnajst metrski stolp ob hiši. Zamenjal nekaj  anten, in nazadnje je ostal na stolpu 4 el. ECO beam in žična FD4.
V tem času »male« moči oddajnika sem pridno delal tudi v klubu in nabiral nove države. UKV tekmovanja so bila zame izziv v delu, ki je pripadal telegrafiji. Ko se je ustavila »fonija« sem prevzel taster in moram reči, da sem sodeloval pri veliko klubskih UKV tekmovanjih, a le tam, kjer je bila kategorija fonija / telegrafija. Fonija ni bila zame in jo še sedaj ne prenašam. Takrat so bila tekmovanja res nekaj posebnega. Vedeli smo, da je potrebno narediti čim več zvez in to po možnosti dolgih, saj vsak kilometer prinaša točko. Čim več točk, višje mesto zasedeš. Ampak za dober rezultat je potrebno imeti najprej dobro lokacijo, dobro radijsko postajo in dobro anteno ali antenski sistem. Tekmovanja imajo več kategorij in delati za klubski znak, že pomeni, da je lahko več operatorjev oziroma ekipa, kjer se lahko menjajo pri delu ves čas tekmovanja. Tekmovanje se začne ob točno določenem času in se prav tako konča za vse naenkrat. Tudi pravila so enotna in jih vsi tekmovalci dobro poznajo, saj so običajno objavljena v radioamaterskih publikacijah, kjer so kasneje objavljeni tudi rezultati.
Gorjanci so odlična lokacija že zaradi svoje višine in odprtosti proti vsem evropskim državam. Antenski sistem z možnostjo hitrega obračanja v vse smeri, polna moč in dobri operatorji, so klučni za uspeh v takem tekmovanju. En operator pa je poglavje zase. Sam dela vse in njegov rezultat je samo njegov rezultat. Vsaka pomoč je kršenje pravil in nepravično do drugih, ki se pravil držijo. Kategorij je še več, a to naj bo zaenkrat dovolj. Važno je, da vsaj na kratko predstavim kaj se v tekmovanju dogaja. Za boljše razumevanje naj povem, da se sedaj dnevniki vodijo računalniško in ima operator ves čas pred sabo na monitorju vso statistiko, ki jo potrebuje za dober rezultat. Takrat pa je bil rezultat odvisen od iznajdljivosti operatorja in obstoječe tehnike.
Tekmovanje lahko traja neprekinjeno 48 ali 24 ur, lahko pa tudi manj, odvisno pač od organizatorja tekmovanja. Delati iz avtomobila ali šotora v dežju mrazu, sedeti na zadnjem sedežu ves zlomljen, ne prinaša uspeha. To je mogoče delati štiri do šest ur, potem pa ne gre več. Potrebovali smo streho nad glavo in elektriko. Šentjernejska sekcija je imela stanovanjsko prikolico in poskusno smo jo postavili na vrhu Gorjancev. Bilo je enkratno biti pod streho, ampak človek si vedno želi več. To smo tudi dobili, ko nam je Vojni odsek novomeške občine odstopil v uporabo nov kontejner velikosti 2 x 2 metra. Člani smo poravnali in zabetonirali teren za postavitev in odstranili vse ovire na poti do vrha, kakor bi lahko tovornjak prišel na lice mesta. Takrat so se sicer pojavljali razni problemi, ki jih ne bom opisoval, dejstvo je, da smo vse uspešno prebrodili in kontejner postavili na mesto, kjer stoji še danes. Pustili smo rasti vse zelenje in grmovje ob njem in ga tako stopili z naravo. Elektriko smo napeljali pod zemljo in sploh pazili, da nismo puščali sledov. Postavili smo manjši stolp z antenami in uredili notranji prostor, ki smo ga tudi ogrevali. Veliko truda je bilo prihranjeno že s tem, ko ni bilo treba prinašati vse opreme iz doline, saj je večina sredstev bila na varnem. Tudi ob mrazu in visokem snegu smo se v notranjosti ogreli in osušili.
O polnoči so Gorjanci nekaj enkratnega. Zvezde na dosegu roke, ječanje zveriženega drevja in oglašanje nočnih ptic je neponovljiva melodija, kdor ji zna prisluhniti. No, mi smo bolj prisluškovali radijskim signalom in se veselili lepih rezultatov iz te lokacije.