Demon iz gozda
Gozdar
Zmajev kralj
   
 

 

DEMON IZ GOZDA, Nika Maj

Svetle oči starca so se pozorno sprehodile po  najstniku. Namrščil se je in na kratko vprašal: »Pa je zanesljiv?«
»Popolnoma zanesljiv, gospod Chang,« je pohitel moški.
Hotel je še nekaj reči, a ga je stari Kitajec ustavil z dvigom roke. Zatem je počasi in poudarjeno razločno vprašal: »Mislim, je sam, brez sorodnikov ali prijateljev?«
»Bolj sam in zapuščen ne bi mogel biti,« je veselo prikimal tujec in fanta porinil naprej, da bi si ga starec lahko natančneje ogledal.

Nekoliko pretegnjeno, suhljato telo je tičalo v pretesnih kavbojkah, vse povprek zakrpanih, ki so po robovih cvetele. Preširoka, pusto siva majica je visela na njem kot vreča krompirja. Oblačila so bila videti ponošena in umazana. Fant je bil zagorele polti in zaradi gostih temnih las je bil njegov videz nekoliko divji. Imel je nenavadno zelene oči, ki jih je ves čas upiral v tla. Nos je bil pravilen in poteze obraza skoraj lepe v svoji zadržani nedostopnosti. Trdo začrtane ustnice so skrivale stisnjene zobe in to bi bil lahko znak zakrknjenosti ali pa poteptane samozavesti.
»Uboga sirota,« je dodal tujec, a v njegovem glasu ni bilo čutiti usmiljenja.
»Koliko pa bi zahteval zanj?« je zamišljeno vprašal starec.
 »Petsto evrov je vreden kot nič,« je izstrelil tujec, kot bi samo čakal na to vprašanje.
»Morda več,« je še previdno dodal in se zvito nasmehnil.
Starec si je zamišljeno ogledoval fanta, ki je v zadregi nezavedno drsal z boso nogo po tleh.
»Šeststo ti dam zanj, če ne bo nihče izvedel za najino kupčijo,« je slednjič pokimal.
Tujcu se je po obrazu razširil zadovoljen nasmeh.
»Molčal bom kot grob, gospod Chang,« je rekel, se poklonil, vzel denar in ne da bi fantu namenil še kakšen pogled, odhitel skozi vrata ...